Pravljice za otroke in odrasle
Naj vas v svet čudežev popelje pravljično lepa zbirka Italijanske pravljice.
Ob dobri pravljici se nas polotita posebno pričakovanje, nemir.
Če se junaku zgodi krivica, sočustvujemo z njim. Če se bojimo, da junakinja ne bo zmogla preizkušenj, nas stiska v prsih. Podvomimo v pravico, končno pa si vendarle oddahnemo, ko se vse obrne, kot je prav.
Tako se bralca dotaknejo tudi Italijanske pravljice, ki jih je izbral italijanski pisatelj Italo Calvino (1923–1985) in so doslej manjkale na knjižnih policah. Zdaj so v slovenskem jeziku prvič objavljene v celoti, sijajno pa jih je upodobila večkrat nagrajena akademska slikarka in ilustratorka Ana Zavadlav. Njene ilustracije za to zbirko so tako posebne, da so bile izbrane za prestižno razstavo na bolonjskem knjižnem sejmu marca 2023.
Italijanske pravljice so izšle v dveh razkošnih knjigah. V prvi knjigi 100 pravljic spremlja izčrpna Calvinova spremna študija, v drugi z naslednjimi 100 pravljicami pa avtorjeve temeljite pojasnjevalne opombe bogatita še spremni besedili priljubljene pripovedovalke Špele Frlic in urednika Andreja Ilca.
Presenetljiv vsakdanji, a čudežen svet
Italijanske pravljice so očarljiva mešanica znanih motivov – Pepelke, Obutega mačka, Trnuljčice, Sinjebradca, Motovilke – in tudi samo za te pravljice značilnih podob, zapletov in razpletov. V pravljicah med drugim nastopa tudi princ rakovica, poleg začaranih žab pa tudi opice, ki se tik pred poroko spremenijo v prekrasno princeso … Pa seveda zmaji, čarovnice, princeske v težavah in junaki, ki jih rešujejo, nagajive vile in prebrisana dekleta, konjski ali kačji kralji, ki se ponoči spremenijo v prelepe mladeniče.
Ilustracija Ane Zavadlav iz pravljice Grofova sestra
Pravljice kot katalog človeških usod
Pravljični junaki in junakinje hrepenijo po boljšem življenju, trpijo za izgubljeno ljubeznijo, podlegajo temačnim silam in se jih želijo osvoboditi. Na poti jim stoji veliko ovir, naj bodo to zavist, mržnja, ljubosumje, ki se kažejo kot zli uroki. Pomembna je seveda končna zmaga dobrih likov in njihovih vrlin ter kaznovanje nečednosti.
Če delaš dobro, se ti povrne dobro, mora recimo dojeti Prevzetni kralj. Za prevaro in laž plačaš, pa med drugim prišepetava pravljica Ušja koža. Temeljni vrlini v pravljicah sta zvestoba dani obljubi in čistost srca. Lepota se lahko skriva pod videzom grdote, na primer v žabjem telesu; ljudje, živali, rastline in predmeti so povezani v enotno naravo kozmosa.
Pravljice za otroke in odrasle
Čudeži se dogajajo na vsakem koraku: junak pride po vodnjaku na oni svet, dekleta se spremenijo v golobice, skala pod udarcem se razklene. Pa vendar skozi pravljice seva resničnost: ljudje se spoprijemajo z revščino, spoznavamo njihove poklice, bratje morajo s trebuhom za kruhom, velike so socialne razlike …
Antropologi so odkrivali v pravljicah tudi sledove prastarih obredov v plemenih, incestne bratovsko-sestrske ljubezni … Če odstranimo romantični okvir, lahko namesto gradu, piše Italo Calvino, »vidimo kolibo, v kateri potekajo iniciacije lovcev, v princesi, ki jo je treba darovati zmaju, žrtev poljedelskega obreda, v čarovniku pa klanskega svečenika.«
Ilustracija Ane Zavadlav iz pravljice Princ rakovica
Otroci seveda ne potrebujejo znanstvenega okvira za doživljanje pravljic, saj jih ne dojemajo razumsko, temveč predvsem intuitivno, kot boj med dobrim in zlom. Čeprav se nenehno pojavlja občutek krutosti in krivice, smo priča tudi nenehnim poskusom popravljanja krivice in kaznovanja hudobneža.
»Tu in tam se mi je zazdelo, da je iz čarobne škatle, ki sem jo odprl, skočila izgubljena logika, ki vlada v pravljičnem svetu, in se razdivjala in zagospodovala na tem svetu!«
Italo Calvino
Značilnosti italijanske pravljice
Preveva jih poseben čut za lepoto in poetično. Pogosta so zlitja ženske in sadeža, ženske in rastline, ženske in živali, njihovi motivi o skrivnostnih in podzemeljskih ženinih pa pogosto izvirajo iz starih, helenističnih mitov: Amorja in Psihe, Danaje – Sončeve hčere …
Po količini in kakovosti zbranih pravljic izstopata Toskana in Sicilija. Vse so tako ali drugače povezane z vodo, morjem ali kanali, ali s potovanjem ali ladjami. Zaradi svojske obarvanosti fantastičnega sveta so po zbranih pravljicah posebne tudi Benetke oziroma celotno območje beneških narečij. Najdejo se tudi pravljice iz Dalmacije, na primer Zadra in Istre.
Pripovedovali so jih različni ljudje od vsepovsod: mamka, ki je medtem pletla nogavico, italijanska prodajalka sadja na Norveškem, šivilja zimskih odej v Palermu, pripovedovalke in pripovedovalci z imenom ali brez … ker je že utonilo v pozabo.
S pripovedovanjem so »drajsali« domišljijo in si krajšali čas. Vse dobre plati tega so preverjene. Kaj torej?
