Veronika Simoniti je pisateljica, prevajalka in lektorica, ki s svojim ustvarjanjem že vrsto let pomembno zaznamuje slovenski literarni prostor. Poleg prevodov uglednih italijanskih in francoskih avtorjev je podpisala več odmevnih proznih del, med njimi romana Ivana pred morjem, dobitnika kresnika 2020.
Z Veroniko Simoniti smo se pogovarjali ob izidu njenega novega romana Kako umirajo ladje, ki se z nagrajenim romanom Ivana pred morjem povezuje v romaneskni diptih: čeprav ni njegovo neposredno nadaljevanje, znova srečamo Pino, eno osrednjih junakinj prvega romana, in zgodba se bere kot odgovor na vprašanja, ki jih je Ivana pred morjem pustila odprta.
In medtem ko bralci v rokah držijo Veronikin novi roman, pa njen s kresnikom nagrajeni prvenec dobiva odrsko podobo – jeseni bo po motivih Ivane pred morjem v Mali drami premierno uprizorjena monodrama v režiji Lucije Trobec.
V Ivani pred morjem je osrednja tema prenos spominov med generacijami – v hiši, polni predmetov, se razkrivajo zgodbe babice Ivane, hčerke Pine in vnukinje, ki skuša hišo izprazniti. Predmeti so nosilci spomina, hiša postane muzej družinske zgodovine, morje pa prostor, ki povezuje in ločuje hkrati. V Kako umirajo ladje besedo prevzame Pina, in če je bil prvi roman roman družinskega spomina, je drugi roman roman osebnega spomina.
V prvem romanu Pina odhaja od matere, da bi se osvobodila, v drugem se vrača v sedemdeseta leta in poskuša razumeti žensko, ki se je takrat šele začenjala oblikovati. Kot bi prvi roman raziskoval, kaj smo podedovali, drugi pa, kaj smo iz svojega življenja naredili sami.
V Ivani pred morjem je morje skoraj stalnica družinske zgodovine, zavetje in prostor spomina. V Kako umirajo ladje morje ni več prostor doma, ampak prostor potovanja, ljubezni, samoprevare in razpok v odnosih.
Kako umirajo ladje se začne s Pininim strahom pred pozabo. Ves čas se sprašuje, kako zanesljiv je spomin, kadar pripovedujemo o lastnem življenju. V prvem romanu je bila hiša prostor spomina, v drugem je ladja metafora človeka. Tako kot pri Tezejevi ladji se človek skozi življenje nenehno spreminja, zamenjuje svoje “deske” – spomine, odnose, telo –, dokler se naposled ne postavi vprašanje, ali je sploh še isti človek.
V romanu Kako umirajo ladje znova srečamo Pino iz Ivane pred morjem. Zakaj ste Pini še enkrat dali glas?
Nekega zimskega dne na začetku koronskega obdobja smo snemali video za mednarodni prevajalski seminar in nekje proti koncu tega intervjuja me je nekdanji urednik Cankarjeve založbe Aljoša Harlamov vprašal, ali bo imel roman Ivana pred morjem nadaljevanje. Takrat sem izstrelila, da ne, hip zatem pa dodala »ampak nikoli ne reci nikoli«.
Obenem so me nekateri bralci prejšnjega romana spraševali, ali ne bi bilo zanimivo bolj razdelati srednjo žensko figuro, torej Ivanino hčer in obenem pripovedovalkino mamo, ki je pravzaprav najmanj izpisana in ostaja v nekakšnem nemem dialogu med preostalima dvema. Takrat sem na ta bralska opažanja odgovarjala, da je nalašč v ozadju, saj je poudarek na razkoraku v času, mentaliteti in čustvih med generacijo babice in vnukinje.
Ko me je pred dvema letoma urednik Andrej Blatnik nagovoril, da bi spet kaj izdala, sem najprej pomislila na pisanje, ki sem ga imela ravno takrat v delu, vendar se mi je začela fabula zapletati, in v strahu, da mi ne bo uspelo, sem se spomnila na Pino. Poskusila sem in je steklo.
V Ivani pred morjem je Pina predvsem hči in mama, v novem romanu pa postane pripovedovalka lastnega življenja. Kako ste doživljali ta premik perspektive?
Pina me je takoj spustila v svoj svet, v svoje misli in občutenja. Imela sem jo sicer že »nastavljeno«: iz prejšnjega romana se je vedelo, da je bila bolehen otrok, da je vojno preživela z mamo, s katero sta zbežali k Pinini teti oz. Ivanini sestri na Gorenjsko, oče Adrijan pa je bil takrat v konfinaciji v Srbiji. Po vojni se je družina preselila na Primorsko, kjer je Pina preživela najstniška leta. Potem je šla študirat dramaturgijo v Ljubljano in Ladje se pravzaprav začnejo s tem njenim ljubljanskim obdobjem oziroma s časom po študiju, ko se začne njen odnos z mamo krhati – to sem morala zdaj opisati iz hčerinega zornega kota, hkrati pa sem skušala ujeti duha in mentaliteto sedemdesetih, v katerih se Pinina zgodba večinoma dogaja.
V Ivani pred morjem raziskujete, kako se zgodovina in travme prenašajo med generacijami, v Kako umirajo ladje pa se zdi, da vas zanima predvsem, kako človek sam skozi desetletja preoblikuje svoj spomin. Ali pač?
Zanima me predvsem, kako se posameznikova identiteta spreminja skozi čas, skozi življenjska obdobja, v kateri verziji smo najbolj »pravi« in resnično mi sami: v mladosti, v srednji letih ali v starosti, ko so v nas strnjene vse izkušnje in nabrane modrosti? Oziroma ali ravno zaradi teh doživetij nismo več isti ljudje, kot smo bili v mlajših letih?
V obeh romanih je morje več kot kulisa. V prvem je skoraj prostor družinskega spomina, v drugem pa prostor potovanja in razkritij. Kaj vam morje pomeni kot literarni motiv?
Morje je lahko idilično ozadje v kontrastu z neprijetnim dogajanjem, lahko je grobišče prebežnikov, lahko je vir zgodb in mitov, naplavlja metafore in simbole ali odseva duševno stanje. V sebi skriva silo tokov in je v gibanju, tudi kadar je gladina mirna. Je zmeraj neulovljivo in vsakokrat znova preplasti prejšnje valove. Blizu mi je ritem njegovega valovanja in plimovanja, ki ju skušam prenašati v svoja besedila in v tem romanu morda predstavljata tudi slepilo, da se stvari lahko povrnejo, popravijo ali nadoknadijo.
Eden najmočnejših motivov prvega romana je hiša, polna predmetov, ki hranijo družinske zgodbe. V novem romanu teh predmetov skoraj ni več – ostajajo predvsem spomini. Je bilo to zavestno nadaljevanje iste teme?
Temo spomina sem v Ladjah nadaljevala zavestno. Predmeti v Ivani so bili res nosilci zgodb in spominov – mogoče je temu botrovalo tudi to, da so bile generacije, ki so izkusile vojno in pomanjkanje, bolj navezane nanje kot poznejše, njihovi domovi pa so bili zato včasih pravi muzeji (no, pa tudi shrambe nepotrebne šare, ki so se jo bali zavreči). V novem romanuse teme spomina lotim drugače, z njegovega drugega pola.
Kako umirajo ladje se začne s strahom pred pozabo.
S tem ko sem rekla, da sem se v Ladjah teme spomina lotila z drugega konca, sem imela v mislih prav to: pozabo kot izgubo spomina, ki lahko košček za koščkom razje naše bistvo, našo identiteto. Po drugi strani pa sem s pozabo imela v mislih tudi potlačitev spominov na neprijetne dogodke.
Ali je gledališče v Kako umirajo ladje metafora življenja – prostor, kjer vsi igrajo svoje vloge?
Kar zadeva gledališče, mi je bilo predvsem zanimivo vleči asociativne vzporednice, na primer z Evripidovimi Bakhantkami ali Shakesperovim Timonom Atenskim. Sicer pa sta poklic likov in ekskurzija po Grčiji kar klicala po njih, tako da sem se morala med pisanjem brzdati, da teatrskih odsevov ne bi bilo še več.
Pina pripoveduje o sedemdesetih letih brez idealizacije. Koliko vas je zanimal spomin na tisti čas in koliko njegovo poznejše reinterpretiranje?
Ta čas mi je osebno zelo ljub, ker sem bila takrat stara od približno tri do trinajst let in je bilo to zame brezskrbno obdobje. Ampak saj vemo, kako je z nostalgijo. V resnici so bila to t. i. svinčena leta, pa ne samo zaradi kulturno-družbene scene, ampak predvsem domačega in tujega političnega dogajanja. Pomislimo samo na skrajnolevičarski ali skrajnodesničarski terorizem in na to, da smo imeli v različnih obdobjih sedemdesetih v Evropi pravzaprav kar tri diktature. O času leto dni po koncu ene od njih, polkovniškega režima v Grčiji, pišem v tem novem romanu.
Iz sedemdesetih sem skušala v roman vtakniti tuintam kakšno materialno, predmetno podrobnost, pobrati tudi nekaj izrazov iz tistega časa, seveda pa nisem mogla mimo nekaterih dejstev ter družbenega in političnega ozadja. Sicer pa (re)interpretacijo tistega obdobja prepuščam zgodovinarjem in bralcem.
Roman je prežet z razmislekom o tem, da se zgodba vsakič, ko jo povemo, nekoliko spremeni.
Ta misel se povezuje z omenjeno preokupacijo o identiteti, ki se kakor spomin plasti v nas, se pretvarja ali pa izginja: s tem spreminja to, kar nas dela takšne, kot smo. Kot vemo, je spomin labilen, zato pravzaprav isto zgodbo vsakokrat povemo malo drugače. Ne vem, ali ima kaj zveze s tem, a zanimivo je, da so kvantni fiziki menda ugotovili, da opazovanje iz sedanjosti lahko spremeni preteklost.
Koliko raziskovanja je bilo potrebnega, da ste v romanu ustvarili prepričljiv gledališki svet ?
Raziskovala sem veliko, vendar vseeno upam, da bojo ljudje iz tedanjih gledaliških krogov ta roman brali prizanesljivo. Med dogodki ali realijami, ki jih opisujem, se namreč marsikaj sploh ni nikoli zgodilo, predvsem pa so plod domišljije liki takratnih gledališčnikov.
