Haruki Murakami: Hočem mir v duši
Zase pravi, da je optimist, ki ga zanimajo le tragični značaji. V pogovoru razkrije tudi, kaj ga vodi pri pisanju.
Haruki Murakami (1949) je v tujini najbolj prevajan japonski pisatelj.
Pred časom so pri britanskem jutranjiku Daily Telegraph zapisali, da so njegova dela privlačna zato, ker od celote bralec dobi veliko več, kot obljubljajo njeni posamezni deli.
Zaščitni znak Harukija Murakamija sta humor in surrealizem, ki razkrivata odtujenost in osamljenost, hrepenenje po ljubezni, in s katerima je pritegnil bralce. In to ne le doma na Japonskem, pač pa po vsem svetu. Njegove univerzalne zgodbe in teme namreč nagovarjajo bralce ne glede na to, na katerem koncu sveta živijo.
Pred kratkim smo v slovenščini dobili prevod zbirke kratkih zgodb V prvi osebi ednine, v njih pa med drugim nastopata tako govoreča opica, ki ženskam ukrade imena, kot jazzovska legenda Charlie Parker, govora pa je tudi o baseballu in poeziji V prvi osebi ednine je prva knjiga iz nove zbirke (S)kratka.
Se Japonci in Evropejci zelo razlikujemo?
Da uporabljamo drug jezik in drugo valuto seveda vem, po pravici povedano pa ne vem, kako se glede na države razlikujeta način razmišljanja in občutenja. S tem, da na ravni ideje iščemo razlike, po mojem mnenju ničesar ne pridobimo. Jaz seveda najprej kot Japonec določim glavne junake in osebe, potem pa si vzamem kar nekaj časa za pripovedovanje zgodbe. Liki s časom dobijo vse več osebnih lastnosti, hkrati pa postajajo vse bolj univerzalni. In če hkrati v zadostni meri iščemo individualnost in univerzalnost, ponavadi ni nobenega občutka neustreznosti, ne glede na to, iz katere države ta oseba prihaja. Samo ozadje je drugačno. Mene ne zanima, od kod so te osebe. Zanima me le, ali so te osebe 'bližnji ljudje'.
Za svoja dela ste prejeli številne japonske in mednarodne literarne nagrade. Po celem svetu ste prodali na milijone knjig ... Katere ugodnosti, ki jih prinaša slava, cenite?
Meni je všeč mirno življenje, zgodaj grem spat in zgodaj vstanem, sem običajen človek, ki vsak dan pridno dela, in v resnici ne vem, na kaj mislite, ko omenjate ‘slavo’. Rad pišem stavke in zgodbe in sem vesel, da sem poklicni pisatelj, spremljajoče kričavosti pa ne maram. V prostem času rad tečem, poslušam glasbo in prevajam, ne maram pa televizije, volilnih govorov, karaok in jedi iz drobovine.
»Za pisatelja je uporaba domišljije najpomembnejše dejanje.«
Kje dobite navdih za svoje junake? V bližnji trgovini ali le v svoji domišljiji?
Za pisatelja je uporaba domišljije najpomembnejše dejanje. Če ne bi več mogel svobodno uporabljati domišljije, pisanje romanov ne bi imelo več nobenega smisla! Zato pri pisanju kar se da svobodno uporabljam domišljijo, ki jo imam v sebi. Za to pa je potrebna tudi fizična moč. To je delo, ki zahteva veliko energije. Res pa je, da samo domišljija ni dovolj, na mestu samem ji je treba dati obliko in jo preoblikovati v stavke. Zato je seveda potrebna tehnika. To pomeni, da objamemo neke vrste norost, se soočimo z njo, in vztrajno nadaljujemo, dokler je to razumno in praktično. Je to težko? Je, ampak ko enkrat v sebi vzpostavimo tak sistem, postane to početje na nek način zabavno.
»Rad pišem stavke in zgodbe in sem vesel, da sem poklicni pisatelj, spremljajoče kričavosti pa ne maram.«
Prek svojih del nagovarjate globalno občinstvo. Vsi smo (včasih) odtujeni, osamljeni v želji po ljubezni ... Se res da vsa te negativne občutke preseči le z odnosom ‘moj kozarec je vedno napol poln in nikoli napol prazen’?
Namen romana je orisati čustva, negativna ali pozitivna, in to je treba storiti natančno. Natančno in na način, ki ga drugi ne poznajo, orišem lik in zgradbo. In bralec ob teh opisih reče: »Ja, ja, tako je«, če je ta čustva ali občutke že izkusil. Reče pa lahko tudi: »A tako, tudi tak način čutenja obstaja«, kadar se novim občutjem čudi. Dokler na ta način obstajajo čustva, ki jih poznamo, in dokler obstaja presenečenje, ni tako pomembno, ali gre za negativna ali pozitivna čustva. Poudarjam, v romanu sta potrebna sočutenje in začudenje. Vse ostalo bo že kako. Ni tako pomembno.
Zakaj ponavadi ‘vemo, kaj je narobe, ne vemo pa, kaj je prav in kaj hočemo’? To je motiv iz vaših romanov, ki se mi zdi zelo močan. Ali gre za univerzalno bolezen?
Mogoče je to ravno obratno od vaše trditve, ampak jaz kar dobro vem, kaj hočem. To je mir v duši. Ga je pa zelo težko doseči. Ne vem dobro, zakaj je temu tako in kje so ovire. Mogoče pišem romane, da bi to ugotovil. Zato ne bi bilo nič narobe, če me opredelite kot optimista, ki ga zanimajo le tragični značaji.
Preberite dela Harukija Murakamija
Kupujte knjige še ceneje v Svetu knjige
Člani Sveta knjige imajo vedno najmanj 20 % pa tudi do 70 % popust.
Knjige Haruki Murakamija na voljo tudi v Svetu knjige. Izbirajte med Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja in Uboj komturja.