Epska freska o trkih civilizacij
Prevajalka Đurđa Strsoglavec o Travniški kroniki, romanu o tujcih, razlikah in hibridnih identitetah.
Nobelovec Ivo Andrić (1892–1975) v Travniški kroniki, romanu o konzulskih časih, mojstrsko tke podobo časa in prostora, osredotočeno na obdobje od zadnjega petka oktobra 1806 do zadnjega petka maja 1814 v vezirskem mestu Travniku. To je čas, ko v Travniku delujeta francoski in avstrijski konzulat, čas Napoleonovih vzponov in padcev, čas usodnih političnih in družbenih sprememb tako na Zahodu kot na Orientu.
Travniška kronika je roman o tujcih, roman o razlikah, roman o hibridnih identitetah, roman o hrupu tišine, roman o nadlogah, »hudih za vse mesto in kakor vesolje velikih za vsakega posameznika, ki so ga osebno prizadele«, epska freska o trkih civilizacij, kultur, ver, pripadnosti, o nerazumevanju in o nezaupljivosti »do vsega, kar pride iz tujine« in o vnaprejšnjem zavračanju »sleherne novosti« v mestu in deželi na meji med Vzhodom in Zahodom. Travniška kronika je tudi roman o moči in nemoči, o strahu pred izgubo »dobrega reda« in »lepe tišine«, tradicije in ustaljenega načina življenja.
Andrić, ki je v večjem delu svojega umetniškega opusa svojevrsten kronist etnično in versko raznolikega bosansko-hercegovskega mikrokozmosa v daljšem časovnem obdobju (v romanu Most na Drini npr. štiristo let), se je pri pisanju zgoščene Travniške kronike opiral na gradivo, ki ga je zbiral petnajst let, in na številne vire, ki jih je raziskal že za svojo doktorsko disertacijo o razvoju duhovnega življenja v Bosni pod vplivom turške vladavine.
Vendar v romanu ne tematizira samo zgodovinskih okoliščin in duhovnega obličja »od znotraj«, temveč predstavlja tudi pogled »od zunaj«, s perspektive in duhovnega obzorja tujcev, zahodnjaških diplomatov in uslužbencev ter turških vezirjev, in sicer na podlagi avtentičnega dokumentarnega gradiva, npr. konzulskih poročil, korespondence in dnevnikov: dnevniških zapisov francoskega konzula P. L. Davida Extraits du Journal de Pierre David, consul de France á Travnik 1807–1809 (prvi del objavljen leta 1924, nadaljevanji pa leta 1926 in 1930), študije Davidovega pomočnika Chaumetta des Fossésa Le Voyage en Bosnie dans les années 1807–1808 (objavljene leta 1822), arhivske korespondence avstrijskih konzulov Paula von Mitteserja in Jacoba von Paulicha. Pomembno gradivo so tudi kronike frančiškanskih samostanov, predvsem kreševskega.
Slovenski prevod Severina Šalija je izšel leta 1948 pri Cankarjevi založbi in nato še večkrat v različnih zbirkah in pri različnih založbah; zadnji ponatis je izšel leta 1989. Po nekaj več kot sedemdesetih letih je torej napočil čas za nov prevod romana o nekaj več kot sedmih letih konzulov, vezirjev, tajnikov, zdravnikov, menihov, tolmačev, naključnih popotnikov …, o časih v Travniku, ki »so postali takšni, da se ni kazalo nadejati česa prijetnega, da nič dobrega ni moglo priti«, ko so dogodki »silili z vseh strani, trkali drug ob drugega in vršali po Evropi in po velikem turškem cesarstvu in prispeli tudi v to kotlino in se v njej ustavili kakor hudourniki ali naplavine«.
Nov prevod večno aktualne klasike evropskega romanopisja.
