Elli H. Radinger: Tudi mi bi morali biti takšni kot volkovi

Njena knjižna uspešnica Modrost volkov se je uvrstila na najvišja mesta domačih knjižnih lestvic, tako kot njena druga knjiga v slovenščini Modrost starih psov. Zdaj lahko beremo že Ellijino tretjo knjigo, Darilo divjine. 

Z Elli H. Radinger se je ob njenem prvem obisku pri nas pogovarjala Meta Ornik.
 

Menda so vas do volkov pripeljali psi, s katerimi ste tesno povezani že od otroštva.

Res je. Odraščala sem s psom, nemški ovčar je bil moj najboljši prijatelj in hkrati zaupnik. Celo spala sem v njegovi hišici. Ja, od malega sem imela v hiši volka.
 

Vaša poklicna pot je zelo zanimiva – delali ste kot stevardesa, pozneje kot novinarka in odvetnica. Potem pa so prišli volkovi …

Kot odvetnica sem se ukvarjala s samimi negativnimi izkušnjami, kot so ločitve, prometni prekrški ... Te frustracije so me pripeljale do odločitve, da želim početi kaj pozitivnega. Odločila sem se, da se bom začela ukvarjati z volkovi. To so bile vedno moje sanje.
 

Imeli ste srečo, da ste dobili priložnost za delo v volkovi. Ampak dokončno odločitev so sprejeli volkovi.

Hotela sem delati z volkovi, zato sem začela iskati možnosti, kako bi to sploh lahko počela. Saj ne moreš iti preprosto v gozd in se kar družiti z volkovi. Zato sem se odločila, da se pridružim raziskovalni ustanovi, kjer volkove raziskujejo v rezervatih. Zaprosila sem za možnosti, da bi opravljala prakso v ameriškem narodnem parku Yellowstone. Potem pa je prišel dan odločitve.

Morala sem na volčji kasting, če lahko temu tako rečem. Volkovi so me morali sprejeti, o tem pa je odločal vodilni samec tistega tropa. To je pomenilo, da sem odšla med volkove, vodilni samec pa se mi je približal. Skočil je na zadnje tace, sprednje položil na moja ramena in me polizal po obrazu. To je bil moj volčji poljub. In to je pomenilo tudi, da sem opravila volčji kasting (smeh). Zdaj sem lahko začela opravljati prakso.
 

Vas je bilo kaj strah?

Ne, nikoli.

So volkovi vedeli, da ste denimo bolni?

Ja, moram povedati, da se volkovi, ki živijo v rezervatih, razlikujejo od volkov, ki živijo v divjini. Tistim v divjini se ljudje niti ne moremo tako zelo približati. Pri volkovih v raziskovalnih rezervatih pa je treba biti precej previden, da se jim ne približate bolni, kajti takrat bi vas lahko – čeprav to nerada rečem – tudi napadli.
 

Volkovi prepoznajo vse mogoče. Je res, da ne marajo ličil in parfuma?

Res je. Vsi vemo, da se volkovi radi valjajo v vsem, kar smrdi oziroma kar ima močan vonj. Zato se lahko zgodi, da se bo volk, ko se vam približa, želel podrgniti ob vas, če ste nadišavljeni. Nekaj podobnega velja za uhane. Volkovi so zelo razigrani in se radi igrajo, zato obstaja nevarnost, da bi vas potegnili za uhane.
 

Za volkove ste imeli tudi ljubkovalna imena ...

Ja, mladiče in majhne volkce smo klicali s posebnimi tonom in vzdevki.
 

Za raziskovalce so divje živeče živali bolj zanimive kot tiste v obori. Tudi za vas. Zakaj?

Volkovi v divjini živijo popolnoma drugače kot tisti v rezervatih, ki so precej podobni ljudem v zaporu. Ne morejo ven iz obore, ne morejo se pariti, ko in s komer bi se radi, ne morejo sami loviti svojega plena in izbrati, kaj bodo jedli. In ne morejo pobegniti oziroma oditi, če jim nekaj ni pogodu. Divji volkovi pa vse to lahko storijo. Zato so veliko bolj sproščeni in tudi prijaznejši.
 

Predgovor k slovenski izdaji knjige Modrost volkov je napisal dr. Miha Krofel, biolog z Biotehniške fakultete v Ljubljani, z oddelka za gozdarstvo. Že takoj na začetku se je kljub mnogim izkušnjam, ki jih ima, strinjal z vami. Zapisal je: »Verjetno ni vrste, ki bi v nas vzbujala tako močna čustva, pozitivna ali negativna. Večkrat sem se spraševal, zakaj je tako, in prišel do podobne ugotovitve kot avtorica te knjige. Tako zelo so nam podobni.« V katerih pogledih smo si ljudje in volkovi podobni?

Volkovi so ljudem res zelo podobni. So izjemno inteligentni in se zlahka prilagajajo različnim danostim. So izrazito družinska bitja, družina je zanje nad vsem. To lahko trdim po tridesetih letih raziskovalnega dela. Za družino so pripravljeni narediti vse, tudi umreti. To je tisto, kar volkove enači s človekom. Tudi mi bi morali biti takšni, če še nismo.

Pri volkovih je zanimiva tudi vloga očeta.

Ja, res je. Tu ne velja vedno vzporednica s človekom. Volkovi so kot očetje zaljubljeni v svoje mladiče. Z njimi se igrajo tudi še v visoki starosti. Za mladiče sicer skrbi celoten trop, toda očetje so tisti, ki se intenzivno ukvarjajo z mladiči.
 

Eno od poglavij knjige je namenjeno žalovanju. Kako žalujejo volkovi?

Za volkove je značilno, da par ostane skupaj vse življenje. Ko eden umre, se lahko zgodi, da zaradi strtega srca umre tudi partner. To sem lahko velikokrat opazovala v naravi. Žaluje sicer cel trop, volkovi takrat več tulijo in iščejo umrlega.
 

Če želimo volkove dobro poznati, jih moramo raziskovati. Vemo pa, da je za to treba uporabljati določene metode, kot so ovratnice, jemanje krvi za genetske preiskave, saj iztrebki niso dovolj … Kaj menite o tem?

Res je, v parku Yellowstone vedno znova doživljam, kako volkovom dajejo ovratnice. Te so potrebne, tudi v evropskem prostoru, saj le z njimi lahko vemo, kje se živali gibljejo, ali se približujejo človeku … Volkove je včasih treba tudi omamiti, da se jim te ovratnice sploh lahko nadenejo ali da se jim odvzamejo vzorci krvi in podobno. Ne morem reči, da mi je ta postopek všeč, je pa potreben in nujen. Tudi sama uporabljam znanstvena dognanja, pridobljena v takšnih postopkih. Potrebujem tudi frekvenco, da živali lahko najdem in jih opazujem.

Govorili smo o volkovih iz narodnega parka Yellowstone, kaj pa volkovi, ki živijo pri nas v Evropi? Se ti vedejo drugače? Kakšne so razlike?

V Yellowstonu so volkovi zaščiteni. Tja prihaja veliko turistov in tamkajšnji volkovi so ljudi vajeni. Volkovi se sicer ljudem ne približujejo, hkrati pa jih niti ne motijo. V Evropi pa je drugače. Sama že od leta 2000 iščem volkove, obiskujem različna območja, kjer te živali živijo, ampak mi jih še ni uspelo videti. Pravzaprav se je izkazalo, in to velja za evropskega volka, da je veliko bolj plašen. Imamo pa v Nemčiji trenutno 73 tropov, deset parov in tri volkove samotarje, skupaj okoli 700 volkov.
 

Imate nasprotnike? Ljudi, ki jih je strah volkov?

Seveda, nasprotniki vedno obstajajo. Toda to niso vedno ljudje, ki jih je strah, kajti strah je v redu, saj človeku lahko stvari razložiš. Volkovi so živali, ki polarizirajo. Na eni strani so tisti, ki so za volkove, na drugi pa nasprotniki, ki so proti. Ti so ponavadi interesne skupine, največkrat lovci ali pa lastniki ovac, ki niso navdušeni, če jim volk pobije čredo ali nekaj živali.

Dejstvo je, da rešitve, ki bi ustrezala vsem ali vse strani pomirila, ne bomo imeli nikoli. Je pa res, da se vedno znova trudimo najti možnosti, ki bi se v praksi najbolje obnesle. Pri ovcah se zelo dobro obnese kombinacija električnega pastirja, torej električne ograje, in psa ovčarja, ki varuje čredo. S tem imamo dobre izkušnje mi in tudi lastniki ovac.
 

Vse življenje imate pse, trenutno živite z labradorko Shiro, ki ima štirinajst let in je prava seniorka. Koliko volčjega je v psih?

Genetsko 99,9 odstotka (smeh). Veliko, čeprav si vedenjsko niso tako zelo podobni. Človek je 30.000 let prilagajal volka do te mere, da danes živi z njim. Ampak volk se danes ne odziva na znake, ki mu jih daje človek, na primer da bi se odzval na dvignjen prst, žvižg in podobno. Na ta način volk noče biti blizu človeku.
 

Menda je tudi želja psa, da bi šel na kavč ali v posteljo, povezana z volkovi.

Ja, res je, to radi počnejo. Tudi obraz radi ližejo. To je zanje pozdrav – z lizanjem nas pozdravijo. Kot sem že povedala, so volkovi družinske živali, ki se hočejo držati tesno skupaj. In tudi pes hoče biti ob nas, v naši neposredni bližini, in ne v boksu zunaj hiše.

Kaj pa znamenita Rdeča kapica in volk – kaj menite o njej?

Nikoli nisem marala te pravljice, mama mi je ni smela pripovedovati. Ta pravljica izhaja iz našega kulturnega prostora, toda že če se premaknemo v Severno Ameriko, bomo ugotovili, da v indijanskem izročilu volk vedno pomeni nekaj pozitivnega, dobrega. Je tisti, ki pomaga, je spirit, kot temu pravimo. Ali če pogledamo v Skandinavijo – tam je volk veliko bolj pozitivno sprejet. Vse skupaj je pač odvisno od kulturnega kroga, v katerem smo odraščali.
 

Kakšno prihodnost si želite za volkove?

Da bi jih pustili pri miru, to je vse, kar potrebujejo. Volk ne potrebuje, da ga poveličujemo v boga, niti ne, da ga sovražimo. Volk enostavno želi, da lahko v miru skrbi za svojo družino. To je zanj najpomembnejše.