Celeste Ng: »Apolitičen pisatelj ne obstaja«

Zgodbo o skaljeni podobi popolne družine berejo bralci v več kot 20 državah sveta, v njej pa spremljajo življenje v bogati soseski premožnih družin. Ko se mednje vseli samohranilka Mia, se hitro zamajejo temelji družinskega ravnovesja. Bolj kot vdor drugačnosti v njihova na videz idilična življenja jih usodno zaznamuje odločitev para, da posvoji dojenčico kitajsko-ameriških korenin. Soseska se razdeli na dva tabora.

Prikriti plameni je vaš prvi roman, preveden v slovenščino. Zgodba se dogaja v Shaker Heightsu, predmestnem naselju Clevelanda (Ohio) v poznih 90. letih – kjer ste tudi sami odraščali. Vaš prvi roman, Everything I Never Told You (Vse, česar ti nisem povedala), se dogaja v 70. letih. Kako to, da ste oba romana umestili v (relativno bližnjo) preteklost?

Težko mi je pisati o čemer koli, kar trenutno doživljam ‒ zato, ker nimam perspektive, da bi si ustvarila jasno sliko. Človek potrebuje malo distance, preden razume, za kaj gre; nekega dogajanja ne moreš ubesediti, dokler si sredi njega. Obenem verjamem, da avtor, ki postavi zgodbo v daljno preteklost, zlahka reče: »Roman se ne tiče ne mene ne mojega časa; to je samo dobra zgodba.« Če pa je nekaj postavljeno v nedavno preteklost, je dovolj oddaljeno, da imaš perspektivo, hkrati pa dovolj blizu, da se moraš vprašati: kaj se je spremenilo in kaj se ni?

Ali ste pisali že v času, ko ste živeli v resničnem Shakers Heightsu? Kaj je bilo prvo, kar ste napisali? Ste si od nekdaj želeli postati pisateljica?

Zgodbice in pesmi sem začela pisati takoj, ko sem se naučila brati, in že od nekdaj sem si želela postati pisateljica ‒ le da nisem verjela, da je to zaresna služba, nekaj s čimer se človek lahko poklicno ukvarja. Najstarejšo zgodbo, ki jo hrani moja mama, sem napisala pri šestih letih, govorila je o vsakdanjem življenju neke pošasti. A sem imela srečo, da sem v šolskih letih vedno znova naletela na učitelje, ki so me spodbujali, naj pišem.

Rekli ste, da Prikriti plameni govorijo o rasi, razredih in privilegiranosti. Ste v mladosti izkusili rasizem na lastni koži?

Med odraščanjem sem se zvečine počutila sprejeto, bili pa so tudi trenutki rasizma. Spomnim se nekega fantka na igrišču, ki me je klical »chink« ‒ rasna žaljivka za človeka kitajskega rodu ‒ in včasih so mi otroci peli zbadljive pesmice. Eden od incidentov, ki se ga živo spominjam, se je zgodil na avtobusni postaji v Clevelandu; moja teta in stric, jaz in moja sestra smo čakali na avtobus, ko je neki moški pristopil k nam, začel pljuvati na nas in govoriti: »Vrnite se na Kitajsko ali v Vietnam ali kamor koli, od koder ste prišli.«

Toda z rasizmom se večinoma srečujem v manj agresivnih oblikah ‒ v tako imenovanih »mikro napadih«: dejanjih, ki niso zlonamerna, a te opomnijo na tvojo drugačnost, drugost. Ljudje me recimo pogosto sprašujejo: »Od kod ste?«, in ko povem, da sem iz Bostona ali iz Ohia, rečejo: »Ne, mislil sem, od kod ste v resnici?« S tem mi sporočajo, da sem drugačna, da ne spadam sem. Iskreno rečeno ne poznam nobenega nebelca, ki ne bi na ta ali oni način doživel rasizma.

Je pisanje za vas politično dejanje? V nekem intervjuju ste dejali, da ste se v politiko začeli aktivneje vključevati med predsedniško kampanjo Donalda Trumpa. Kako to?

Nikoli se nisem imela za politično pisateljico, zdaj pa začenjam sprejemati, da sem. Glede na to, da sem ženska, mama (po lastni izbiri), hčerka priseljencev in azijska Američanka ‒ med drugim ‒ je čisto vsak vidik mojega življenja spolitiziran; spolitiziral ga je svet okoli mene. Tudi vse teme, o katerih rada pišem ‒ spolne vloge, kultura in narodnost, razredna delitev ‒ so neločljivo povezane s politiko.

Apolitičen pisatelj oziroma pisateljica po mojem ne obstaja. Trumpova izvolitev ni spremenila mojega načina pisanja ali tem, ki jih izbiram, a kot številni avtorji sem tudi jaz postala bolj politično angažirana na področjih, ki niso neposredno povezana s pisanjem. Te teme so od nekdaj prisotne, ampak zdi se mi, da je zdaj, ko je ogroženih toliko svoboščin, še pomembnejše govoriti o njih, odkrito, naravnost in na glas.

V Prikritih plamenih raziskujete tudi druge teme, recimo medrasno posvojitev. To je v Sloveniji in v tem delu Evrope razmeroma nov pojav. Zakaj je po vašem pomembno govoriti o tem?

Preprosto zato, ker se dogaja v našem svetu in ker odpira pomembna vprašanja v družbi. Kakšen oziroma kolikšen je pomen rase? Koliko rasa pomeni znotraj družine? Kaj sploh je družina? O teh stvareh razmišljam v svojem življenju ‒ in tako postanejo koščki mojih del.

V svojem novem romanu ste si izbrali tradicionalnega vsevednega pripovedovalca ‒ toda njegov glas bralcu ne narekuje, kaj naj si misli. Pravzaprav ima bralec občutek, da zgodbo spremlja skozi oči različnih protagonistov. Zakaj ste se odločili za ta pristop?

Bilo mi je zelo pomembno, da v mojem romanu ne bo niti izrazitega podleža niti izrazitega junaka. Nisem hotela, da bi bil kateri koli od likov bodisi črna ovca bodisi nedolžen in čist kot solza. In to sem lahko dosegla samo z vsevednim pripovedovalcem, ki bralcu opiše kontekst, v katerih so se zgodila dejanja določenega lika ‒ da lahko razumeš, zakaj bi človek tako ravnal, četudi se ne strinjaš z njim. Pripovedovalec ti pokaže mnogo različnih plati neke situacije, tako da se lahko vživiš v vse like.

V središču vašega drugega romana so štiri mame: Elena Richardson, Mia Warren, Bebe Chow in Linda McCullough. Pokažete njihove svetle in temne plati ter kakšen vpliv imajo na svoje otroke. Kaj je vaš osebni moto pri starševstvu? Katera (če katera) od štirih žensk vam je najbliže po odnosu mama‒otrok?

Če imam kak moto pri starševstvu, je to verjetno »ravnotežje«. Ravnotežje med otrokovimi in mojimi potrebami, ravnotežje med tem, kar je idealno, in tem, kar je izvedljivo.

Vse štiri mame, ki ste jih omenili, imajo težave z ravnotežjem: Elena Richardson, na primer, skrbi za potrebe svojih otrok, a jim ne daje dovolj prostora, da bi bili to, kar so; Mia Warren, po drugi strani, daje Pearl veliko svobode, vendar daje prednost svoji umetnosti pred stabilnostjo, ki si jo želi njena hči. Bebe Chow daje hčerki čustveno in kulturno podporo, ki jo potrebuje, ne pa praktične, Linda McCullough pa je njeno popolno nasprotje. Če bi vse te mame pomešala med seboj in iz njih sestavila neko povprečje, bi morda dobila tisto, kar si želim biti kot starš.

Oba vaša romana se dogajata v predmestjih. Tudi sami ste odrasli v predmestju ‒ na kakšen način vas je to oblikovalo? Kateri vidiki predmestnega življenja vas najbolj privlačijo oziroma zanimajo?

Odraščala sem v predmestju, zato je nekako naravno, da želim pisati o tem ‒ to je prostor, ki ga intimno poznam. Po drugi strani je predmestje zame imanentno ameriški fenomen ‒ ker si nenehno prizadevamo, da bi »imeli vse«. V predmestju si dopovedujemo, da imamo lahko vse udobje in zabavo mesta skupaj s svobodo in zasebnostjo podeželja, brez slabih strani. V resnici pa imamo seveda tudi vse slabe strani: predmestja so pogosto oddaljena, dolgočasna, omejujoča in socialno utesnjujoča. Prav zaradi napetosti, ki jih vse to ustvarja, je predmestje zanimivo prizorišče za fikcijo.

Eden od večjih izzivov predmestnega življenja, o katerem govorite, so pravila, ki so vseprisotna. V knjigi pravite, da pravila usmerjajo na pravo pot in obsojajo napačne [poti]…?

Pravila govorijo: »Nekdo je o tem že razmislil in mi lahko pove, kaj naj naredim!« Lahko nam dajejo občutek varnosti. Ampak z leti sem spoznala, da pravila pogosto postavljajo ljudje, ki nimajo pojma, kaj počnejo. Snovalci pravil se večino časa trudijo po svojih najboljših močeh, niso pa nezmotljivi in pot, ki so jo predpisali, ni niti edina niti nujno prava.

Ganljivih odlomkov o materinstvu v romanu Prikriti plameni kar mrgoli. Nekje ste dejali, da vas je najbolj ganil stavek, v katerem ljubezen glavne junakinje do otroka primerjate z živeti samo od vonja jabolka. Lahko pojasnite to primerjavo?

Moj sin je še majhen, zato ga lahko po mili volji in pogosto objemam. Vidim pa tudi malo starejše otroke, ki jim je nerodno, ko jih starši poljubijo v javnosti! To je seveda povsem naravno, a vseeno postanem žalostna vsakič, ko pomislim, da bo mojega sina nekoč sram, če mu bom izkazovala naklonjenost pred drugimi ljudmi ‒ ali da morda sploh ne bo več potreboval moje naklonjenosti.

Stavek o jabolku: »Bilo je kakor dresura, kako živeti samo od vonja jabolka, ko te v resnici mika, da bi zasadil vanj zobe in ga požrl z mesom, peškami in lupino vred,« je bil najuspešnejši od mojih poskusov, da bi ubesedila ta grenko-sladki občutek.