Brina Svit: Ljubezen definira moje junake

Tudi njena najnovejša knjiga, zbirka novel Nove definicije ljubezni, je lani izšla v francoščini, te dni pa v slovenščini. To je njena prva knjiga novel, ni pa zadnja, pravi avtorica, ki je v procesu pisanja zgodb povsem udomačila nov žanr.
 

Osnovno intonacijo knjigi Nove definicije ljubezni daje moto Susan Sontag, ki si ga izbrala za začetek: »Nič ni skrivnostnega, noben človeški odnos. Razen ljubezni.« In res, o ljubezni je bilo napisanih veliko znanstvenih razprav in literarnih del, pa ji še nismo prišli do dna. Zakaj se ljubezen ne pusti ujeti v eno definicijo? 

Morda je še najbolj res to, kar pravijo Francozi: »Ni ljubezni, so samo dokazi ljubezni.« Kar pomeni: vsi lahko v neskončnost modrujemo o ljubezni, a treba jo je udejanjiti. Veljajo samo dejanja, torej dokazi te ljubezni. V tem smislu bi se moja zbirka lahko imenovala tudi: Dokazi ljubezni. 

Čeprav ima seveda Susan Sontag prav. Da nikoli zares ne razumemo tega, kar nas pri nekom gane, privlači… Zakaj ravno on ali ona? Tudi ko opazujemo pare okrog sebe, se velikokrat vprašamo: kaj pa ta dela s tem? To je tisto, kar je skrivnostno. Zakaj on? Zakaj ona?

In da ljubezen – to rečem jaz, ne Susan Sontag – definira nas. Skozi vsako ljubezen nekaj odkrijemo o sebi. Ker skozi ljubezen podarimo drugemu svojo ranljivost. In lahko sprejmemo njegovo.
 

Nekateri si ljubezni želijo, drugi bežijo od nje. Kot močna sila premika ljudi po celinah, tudi tebe je odpeljala v Pariz, kjer živiš že od osemdesetih let naprej. Lahko tvoje zgodbe beremo kot različne variacije ljubezni?

Seveda. Že zato, ker ne gre samo za erotično ljubezen. Stari elegantni gospod iz novele Atlantski viharnik in mala modra taščica pripravi glavni junakinji presenečenje, ki jo bo postavilo na tla in jo končno odčaralo od zveze, ki je zanjo slaba. Kar je dokaz ljubezni. Ljubezni kot globoke naklonjenosti, za katero si pripravljen nekaj narediti. Nekaj podariti. Zastonj. To je bistveno. Da nič ne pričakuješ v zameno. V tem primeru je ljubezen ta sila, o kateri govoriš. 
 

Beseda novela je v francoščini dvopomenska in ta dvopomenskost se v prevodu izgubi. 

Moj naslov je dvopomenski. Nove definicije ljubezni so v francoščini Nouvelles définitions de l'amour. Nove in novele hkrati. Všeč so mi taki polisemični naslovi, čeprav se jih ne da zmeraj prevesti v slovenščino. A nič hudega.
 

Običajno sama prevajaš svoja dela iz francoščine v slovenščino. Kaj se zgodi pri tem?

Nove definicije ljubezni je že osma ali deveta knjiga, ki sem jo napisala v francoščini in potem sama prevedla v slovenščino. Torej sem knjigo napisala dvakrat. Si ne predstavljam, da bi bilo drugače, čeprav gre za dvojno delo. Ki je zmeraj dobra šola. Ko greš se enkrat v drugem jeziku skozi svoj tekst, vidiš, kar je dobro, in predvsem, kaj je slabo. In to slabo lahko popraviš. Izkušnja je vsakič drugačna. Včasih sem zadovoljna sama s sabo, včasih manj. Recimo roman o tangu ima v francoščini zelo poseben humor, moja pripovedovalka je zabavna, iskriva, ironična. In ker je francoščina jezik, ki se v veliki meri izraža skozi litoto in ironijo, se mi je zdelo, da te njene ironije kar nisem znala preliti v slovenščino. Na vsak način ne tako, kot bi rada. S temi novelami pa sem zadovoljna. Zdi se mi, da je v njih nekaj kozmopolitskega, kar mi ustreza. Kar mi je podobno.
 

Spomnim se, da si mi dejala, da so v slovenščini te zgodbe zazvenele bolj neposredno.

Mogoče, ja. Slovenščina zna manj ovinkariti kot francoščina. Slovenščina je bolj neposredna in sintetična. In lirična. Zmeraj sem presenečena, kako so moje slovenske knjige krajše od francoskih. Pa nič ne spustim. Čisto nič. Včasih celo kaj dodam. Pa so vseeno krajše. 
Istočasno pa francoščina jezikovno prenese veliko več preprostosti. V francoščini vedno lahko napišem dežuje, nebo je modro, stopim do mize, medtem ko moraš v slovenščini še nekaj dodati, drugače zveni preveč enostavno. Čeprav jaz hkrati iščem enostavnost. Plemenito enostavnost, premišljeno, izdelano. 
 

Andrej Hieng je nekoč v nekem intervjuju dejal, da se roman zaključi takrat, ko glavni junak umre ali se poroči. Tvoje zgodbe pa se večinoma začnejo dogajati šele takrat. Torej so novi začetki vedno mogoči?

Hieng je uporabil definicijo romana, ki je veljala v 19. stoletju, s smrtjo in poroko je konec avantur. Zame je boljša Lukacsova definicija romana: »Potovanja je konec, pot se začne.« Ki je tudi definicija romana 19. stoletja. No, o tem nam je Dušan Pirjevec predaval celo leto. To pomeni, da se junak zave, kakšno bi moralo biti njegovo življenje, se »odslepi«, a nanj ne more več stopiti, ker ga je konec. 
Če pa se vrneva na moje novele, je res, da imajo moji junaki velikokrat za sabo že velik kos življenja. So na neki način že »odslepljeni«. In zato pripravljeni na nove začetke. Pred kratkim sem prebrala neki daljši tekst o mojih knjigah z naslovom Hvalnica novim začetkom. Govori ravno o tem. Da je v mojih knjigah veliko novih začetkov. To še posebej velja za Slovenski obraz, kjer ne gre za fikcijo, ampak portrete in zgodbe resničnih ljudi, Slovencev, ki so se po drugi svetovni vojni znašli v Argentini. Iz različnih vzrokov. A vsi so morali še enkrat začeti znova.
 

O tem, kako iracionalna sila je ljubezen, govorita dve noveli – Poletje s Sonjo in Druga Saturnova revolucija. Junaki teh zgodb vedo, kaj bi bilo zanje najbolj pametno, ampak telo in njihove reakcije gredo po svoje. Tudi zato so konci presenečenje.

Če pogledamo vsak svoje življenje, velikokrat naredimo stvari, ki nas presenetijo. Zanimivo je, da v obeh novelah osebno poznam junaka, če lahko tako rečem. Recimo v Poletju s Sonjo je to zelo uspešen starejši moški, ki dela v založništvu in ga je zapustila žena. Nekoč mi je izrekel stavek, ki je postal prvi stavek v noveli: »V zadnjem času se mi nasmehne ena sama ženska, blagajničarka mojega supermarketa.« Rekla sem si, da si moram te besede zapomniti. Da me bodo gotovo kam odpeljale. V samopostrežno trgovino, kjer ta gospod čaka v vrsti. Po navadi se mu mudi in mu gre na živce, če se vrsta nikamor ne premakne. A ne, kadar je na blagajni Sonja. Sonja, ki se mu nasmehne, kot da bi se ji na obrazu odprl cvet. 

Tudi junakinja Druge Saturnove revolucije je imela svoj model. Ženska, ki se mora v enem dnevu odločiti, ali bo zapustila Buenos Aires in odpotovala nazaj domov z moškim, ki ga je srečala pred kratkim. In res se na koncu ne odloči racionalno, ampak se namesto nje odloči njeno telo.
 

Zgodba zase so umetniški pari. Če nič drugega, potrebujeta okrog sebe več prostora, miru, vsak svojo sobo za ustvarjanje, tako kot v zgodbi Prepad, ko sta glavna junaka pisatelja.

Ja, moji junaki so velikokrat ustvarjalni ljudje. Saj se trudim, da bi bili tudi kaj drugega, zdravniki, odvetniki, pravniki, učitelji … Res trudim. A to so svetovi, ki jih ne poznam intimno. Ne vem, kaj pomeni biti od jutra do večera pravnik. Medtem ko razumem od znotraj ustvarjalne ljudi. Lahko napišem novelo, v kateri je ena izmed junakinj blagajničarka. Težko pa si predstavljam, da bi napisala o blagajničarki cel roman. Čeprav bi me to zanimalo. Kot pravi Sonja, moja blagajničarka iz novele, je blagajna odlična opazovalna točka. Samo da jih kmalu ne bo več. Blagajničark in blagajničarjev. 

Torej oba pisatelja iz novele Prepad potrebujeta veliko avtonomije. A tu gre predvsem za nekaj drugega. Za razliko med uradno podobo, ki jo hočeta ustvarjati, in dejstvom, da sta se odtujila drug od drugega. Zato jima na koncu ta odtujitev, ta brezplodna igra, butne v obraz. Na način, ki si ga nista niti upala predstavljati. V osebi mlade ženske, ki sta jo vzela v avto, ker je zunaj deževalo in je bila sama sredi noči. In ki jima bo predlagala nekaj, kar jima bo vzelo sapo.
 

Tudi za prizorišča izbiraš kraje, ki jih dobro poznaš – Francijo, Argentino in Slovenijo. Novela, ki se dogaja v Sloveniji, govori o veliki bližini, ki se lahko zgodi le »na daljavo«, preko pisanja in pisem, čeprav se akterja poznata in srečujeta tudi v živo.

Oba sta pišoča, oba sta v službi v isti časopisni redakciji. Čutita naklonjenost drug do drugega in si povesta stvari, ki jih nikomur drugemu ne bi. A čez dan hodita drug mimo drugega, kot da se komaj poznata. To je primer ljubezni, ki ni erotična, ampak prijateljska. Prijateljstvo, ki postane bistveno, nujno. Prijateljstvo, za katero sta pripravljena narediti veliko, zelo veliko. Zgodba me je zanimala tudi zaradi narativnega postopka. Da sta zoperstavljeni dve pisavi – normalna pisava in pisava pisem. Ves čas gre za preplet tega, kar se dogaja, in tega, kar si pripovedujeta. Najbolj žalostna zgodba. In meni najbližja. No, jaz jih imam več, ki so mi najbližje. A ta je gotovo med njimi.
 

V zgodbi Zrno norosti govoriš o krizi, ki se pojavi v srednjih letih. Ženska pri štiridesetih noče več živeti sama in išče moškega, ki naj bi v eni osebi združil tri, tistega, ki pooseblja romantično ljubezen, ljubimca stoletja in sorodno dušo. Je to norost, biti tako zahteven?

No, danes ženska pri štiridesetih še ni v srednjih letih. Vsaj jaz si ne predstavljam tako moje junakinje, ki živi sama s šestletnim sinom in si pravzaprav želi nekoga, ki bi ga imela rada in on njo. Poleg tega ni čisto tako. Reče, da ve, kaj je to romantična ljubezen, izkusila jo je z očetom svojega sina in je noče več, oziroma kot pravi ona: ne moreš dolgo izgovarjati »midva« namesto »jaz«. Da ne išče ljubimca stoletja, ker ga že ima. Prav tako ne sorodne duše, ki jo prav tako ima. Želi si moškega, ki bi jo razumel, šel z njo kupovat žabe in nogavice, ki bi se ji nasmehnil tudi, kadar je slabe volje, in ki imel v sebi kanec norosti. V francoščini se reče: zrno. Na neki način niti ni tako zahtevna. Recimo, da je razumno zahtevna. Zato ji lahko na koncu izpolnim to željo, če lahko tako rečem. V osebi mladega moškega, ki je bil že ves čas tu, samo da ga ni opazila. Ljubezen je tudi to: znati prepoznati nekoga.
 

Posebne so tudi ljubezni, kot na primer v zgodbi Atlantski viharnik in mala modra taščica, ko dejanja junakinje diktira odsotnost moškega.

Tu gre prav tako za veliko naklonjenost starejšega moškega do mlajše prevajalke, ki se je preselila v njihov blok, ker se je hotela oddaljiti od svojega moškega, ki v resnici ni bil zanjo, samo da si ona tega noče priznati in ves čas čaka, da se bo vrnil. Ko ji nekdo pošlje rezervacijo za zelo dobro restavracijo, je prepričana, da je to on. Da je končno razumel, da mu je veliko do nje.
 

Verjetno ni naključje, da si prav na konec knjige dala novelo Praznična miza. 

Zato ker je optimistična in vesela. Zgodba o tem, kako se želje lahko uresničijo. V tem primeru gre za zelo skromno željo: kupo šampanjca, gosjo pašteto, topel kruhek. A vseeno. Izpolnila se je.
 

Povemo lahko, da se božični večer začne s tem, da dva neznanca sedeta za isto mizo. Ne vemo pa, če si bosta na božično noč delila tudi posteljo. (smeh)

Ne, zadeva je bolj zapletena. Vse se dogaja v trgovini s pohištvom, kamor si je prišla ona na božični večer kupovat kuhinjsko mizo. Trgovina s pohištvom, ki se bo spremenila v čudovito stanovanje. S posteljo vred.
 

Najbrž se bo zgodil idiličen božični večer. Nekaj, kar zdaj, v času korone, ne bi bilo mogoče, saj so trgovine z nenujnimi izdelki zaprte. Je v tem času nastala kakšna nova zgodba o ljubezni v času epidemije?

Mislim, da zdaj ni čas za pisanje ljubezenskih zgodb. Da ni čas za fikcijo. Moj novi tekst je prvoosebna pripoved, ki se dogaja v Indiji oziroma v Kerali, kjer sem se znašla letos spomladi, ko je cel svet zajela epidemija, in kjer se mi je odvila cela zgodba. Ko sem predčasno prišla nazaj, in to v Slovenijo, sem vse skupaj napisala med karanteno. Knjiga, v kateri se sprašujem, kam sploh gremo. V kakšen svet? Na naslovnici francoske knjige, ki naj bi izšla 7. januarja – upam, da bo res, glede na novi val epidemije – je ena velika skala, pod katero mirno leži Indijec. Ne da bi se zavedal, da ga bo skala zdaj zdaj podrla. Mislim, da smo vsi v tej situaciji. Naša hiša gori, a gledamo stran. 

Kupujte knjige še ceneje v Svetu knjige

Člani Sveta knjige imajo vedno najmanj 20 % pa tudi do 70 % popust.