Anita Jadrič: Moje glavno vodilo je jasnost izraza

V njenem prevodu lahko beremo vse od zdaj že kultno skrivnostne Elene Ferrante in njenega Neapeljskega cikla do razvpitega novinarja Roberta Saviana, ki svetu odkriva sodobne mafijske metode. Izjemno priljubljen je tudi pisatelj Paolo Giordano, ki se slovenskim bralcem skozi Anitin prevod pravkar predstavlja z najnovejšim romanom Raztrgajmo nebo. 
 

Za začetek nam povejte, kako ste zašli v prevajalski poklic. In zakaj ste izbrali prav italijanščino?

Z literarnim prevajanjem sem se srečevala že v devetdesetih, ko sem sodelovala pri prevodih, ki jih je dobil v delo moj tedanji mož, skupaj sva prevedla tudi uspešnico Pojdi, kamor te vodi srce Susanne Tamaro in roman Tista zagamana godla na Kosji 219 Carla Emilia Gadde. Trdneje sem se znašla v tem poklicu šele po slovenskem izidu Giordanovega prvenca Samotnost praštevil leta 2010. Po tistem sem začela redno prejemati naročila za prevode. Študirala sem italijanščino s književnostjo, s počasnim tempom, diplomirala sem več kot deset let po vpisu, dobra stran tega je bila, da sem v tistih letih prebrala kupe italijanskih del, se prepajala s to kulturo. Tudi počitnice sem več kot dvajset let redno preživljala za italijansko mejo, italijanski duh mi je blizu, bližje kot kateri drug.
 

Kaj je za vas prevajanje? Kaj vas vodi pri vašem delu?

Lahko kratko rečem, da použijem izvirno besedilo in ga skušam v vseh razsežnostih prenesti v slovenščino, pač s sredstvi, ki jih ima na voljo naš, slovanski jezik. Menim, da mora prevod sodobnega leposlovja na svoje bralce učinkovati karseda podobno, kot izvirnik učinkuje na tiste, ki ga berejo v materinščini. Moje glavno vodilo pri tem je doseči jasnost izraza, tekočnost branja, kar se mi zdi prvi pogoj za to, da bralec pozabi na besede, na to, da bere, le tako ga lahko tok pripovedi magično potegne vase in nosi naprej. Zmeraj sem vesela, če kdo reče, da je roman, ki sem ga prevedla, kljub debelini prebral hitro ali da ga je težko izpustil iz rok. Ne domišljam si, da je to moja zasluga, jemljem pa to kot potrditev, da izvirnika nisem skvarila. Naše velike založbe navadno od tujih odkupujejo izbrane, preverjeno dobre knjige, pogosto dela nagrajenih ali za nagrade nominiranih avtorjev, in to iz okolij, kjer je v glavnem kar konkurenca. Vsaka od njih ima potencial, da tudi pri nas osvoji velik krog bralcev.

V uvodu smo že omenili vaš prevod najnovejšega romana priljubljenega Paola Giordana. Do zdaj ste prevedli že več njegovih del – omenili ste njegov prvenec Samotnost praštevil pa Človeško telo ter Črnina in srebro. Komu pa bi v branje priporočili Raztrgajmo nebo?

Če radi beremo stvari, v katerih se prepoznamo, bi rekla, da se bo v tej knjigi našel marsikdo: mladi in manj mladi, ki iščejo ali ubirajo svojo pot; družbeni kritiki, ki bi radi popravljali svet; simpatizerji alternativnih oblik kmetijstva in ljubitelji narave na sploh; pari, ki se srečujejo s težavami pri zanositvi; spolno drugače usmerjeni posamezniki; vsi, ki verjamejo v ljubezen, in tudi tisti, ki ne …
Sicer pa bodo slikovita tematika, dobro izrisani liki, hiter in dinamičen tok pripovedi s skrbno odmerjenimi upočasnitvami in živimi dialogi, že znani Giordanov slog, zlahka pritegnili tudi druge, vse, ki se znajo vživljati v tuje svetove.
 

Vam je kak odlomek povzročal prevajalske zagate? 

Posebnih težav pri prevajanju ni bilo, malo dlje sem se mudila pri poimenovanju nekaterih krajev (Saracenska graščina, Branik, trstičje), ampak na koncu sem bila z rešitvami zadovoljna, tudi lektorica in urednica se obnje nista spotaknili.

Kaj pa po vsebinski plati – se vas je kak odlomek iz romana še posebej dotaknil? 

Roman je poln močnih odlomkov, prebliskov, obratov. Velik vtis je name naredil odlomek, v katerem junak po tistem, ko je zavrgel Boga in načelno vse moralne norme, ki preprečujejo svobodno uživanje življenja, v odločilnem trenutku ne glede na to ravna skrajno etično: diskretno vzame nase posledice skupinske razuzdanosti, čeprav bi se lahko temu izognil. Nepozabni so prizori v jami na koncu knjige, koncert kapljic v popolni temi; sijajno, hkrati trezno in poetično so podani erotični momenti.
 

Za konec nam, prosim, v branje priporočite še kakšno knjigo. 

Nisem najbolj pravi naslov za takšna priporočila, berem malo, sindrom kovačeve kobile. V obdobju, ko prevajam, se ves čas pogrezam v eno in isto knjigo. V prostih intervalih skušam nadoknaditi, segam po različnih knjigah, a redke tudi obdržim v rokah. Nazadnje so bile to Kureishijev Buda iz predmestja, Kolumniatrija Tereze Vuk, Dnevnik cesarja Marka Avrelija, prav zadnja pa Ministrstvo za najvišjo srečo Arundhati Roy, strašljiv konglomerat pisanega človeštva in družbenih vzvodov na neki celini skozi čas, skrajno nabit, mukotrpen, ampak sočen roman, ki ti ne da, da bi ga pospravil na polico.

Knjiga je izšla s podporo italijanskega Ministrstva za zunanje zadeve in mednarodno sodelovanje