Alenka Kesar, znana novinarka, voditeljica in avtorica, je nedavno izdala svojo četrto knjigo.
V knjigi z naslovom Še znam vrteti pedale se spominja izkušenj, odnosov in ljudi, ki so jo oblikovali v osebo, kakršna je danes – srčna, iskrena in z nogami trdno na tleh. V pogovoru sva se dotaknili izzivov in lepot materinstva ter nove ljubezni in razmišljali o tem, kaj je sreča in kako jo živeti.
V knjigi Še znam vrteti pedale odkrito pišete o zelo osebnih življenjskih izkušnjah. Kaj si želite, da bi bralci ob teh zgodbah začutili ali odnesli s seboj?
Želim si, da bi ob teh zgodbah začutili, da v svojih dvomih, strahovih, veselju in ranljivosti niso sami. Da bi se morda kje prepoznali, se poistovetili. Lepo je, ko z besedami objamem bralce. In vsakič, čisto vsakič, tudi oni objamejo mene.
Velik del knjige sestavljajo spomini. Se je vaš pogled nanje z leti kaj spremenil?
Ne verjamem. Na izkušnje in spomine vedno gledam dobrohotno, z veliko ljubezni in razumevanja. Vse izkušnje, vsa spoznanja, vsi spomini so omogočili, da sem danes to, kar sem. Zaradi tega sem zanje hvaležna.
Del teh izkušenj so bili tudi napadi panike, ki jih iskreno opisujete v knjigi. Kako danes gledate na to obdobje?
Kot na čas, ko me je telo ustavilo, ker ga nisem znala poslušati. Panika je bila klic na pomoč. Na srečo mi je uspelo paniko ustaviti, a v meni je ostala kot opomnik, česa vse je telo zmožno, da bi me opozorilo, da ne živim v sožitju sama s seboj.
Pišete, da se lepe stvari ne zgodijo same od sebe, ampak jih ustvarimo z ljubeznijo. Pa vendar velja, da se največje stvari v življenju zgodijo ne glede na našo moč, ni tako?
To dvoje se ne izključuje. Lahko ljubimo in hkrati sprejmemo, da ne nadzorujemo vsega. Sicer se mi zdi, da se moramo potruditi za lepe stvari v življenju. Ne moremo pričakovati, da se bodo kar zgodile. Poskrbeti moramo zanje.
Renata Salecl pravi, da je sreča bežen in neulovljiv trenutek blaženosti, ki pride nepričakovano, medtem ko nenehno pehanje za srečo prinaša nezadovoljstvo in tesnobo. Se strinjate z njeno mislijo?
Ja, sreča ni stanje, v katerem bi lahko bivali. Je trenutek. Včasih zelo kratek: pogled, dotik, smeh v kuhinji. Meni se zdi, da je življenje sestavljeno iz drobnih trenutkov veselja, sreče, ki jih nizamo kot perlice na ogrlico. Sčasoma jih je toliko, da preglasijo vse ostalo, mi pa si lahko nadenemo pisano ogrlico.
Katerega življenjskega obdobja se spominjate z največ veselja?
Tega, ki ga živim zdaj. Ker je posledica življenja in izkušenj pred tem. Zdaj se počutim najbolj umirjeno, najbolj zadovoljno.
Pred leti ste se razšli z možem, s katerim sta bila skupaj 22 let. Kakšno je bilo vaše življenje v obdobju po ločitvi?
Veliko vsega je prineslo, morala sem se postaviti na lastne noge, v vseh pogledih. Spominjam se, da sem spoznala, kako močna sem lahko in kaj vse zmorem.
Imate kakšen nasvet za ženske, ki vztrajajo v odnosu, v katerem jim ni več dobro?
Naj se odločijo zase, za svoje zdravje, za svoj notranji mir. Pa čeprav to pomeni, da ostanejo v odnosu, v katerem so. Tudi to je pogum.
O izkušnjah ločitve, izzivih novega partnerstva in združevanju vajinih družin ste pisali tudi v knjigi Druga žena. Kako gledate danes na to obdobje?
Ko gledam danes nazaj, na to obdobje gledam z veliko hvaležnosti. Ker smo šli skozi zelo naravno, z veliko ljubezni. Gotovo je bil največji izziv, ker sva združevala dva vzgojna modela, ki sta se morala združiti. Vsak pride v odnos s svojo prtljago, s svojimi ranami in s svojimi pričakovanji. Veliko smo se pogovarjali, veliko smo bili skupaj. Ta bližina nam je najbolj pomagala.
So imeli otroci težave pri iskanju svojega mesta v novi družini?
Ne zdi se mi, da bi se moral kdo posebej boriti za svoje mesto. Vsi smo imeli svoj prostor, nihče ga nikomur ni jemal. Z možem Kamenkom sva naredila prostor za vsakega izmed otrok in tudi za naju. Vsak izmed otrok je bil vedno ljubljen, imel je podporo, prav tako so si podporo dajali sami med seboj. Najlepše mi je, še vedno, gledati, kako odraščajo. Tako čudoviti so.
Imate nasvet za starše v podobni situaciji?
Ne bi si drznila dajati nasvetov, ker je vsaka situacija posebna na tako različne načine. Lahko povem samo, da je nam vse skupaj olajšalo dejstvo, da sva z možem želela biti skupaj. Tako zelo želela, da so ostale stvari temu sledile.
Z možem pogosto poudarjata misel, da je pomembneje, da se ne izgubita, kot ta, da dokazujeta svoj prav.
Najina bližina je za naju v najinem odnosu ključna. Ta naju drži skupaj, ta naju osrečuje. Da ostajava spoštljiva drug do drugega. To se mi zdi ključno. Da paziva na najin odnos vsak dan posebej.
Materinstvo opisujete z veliko nežnosti in ljubezni. Pa vendar lahko ta vloga prinese tudi negotovost in stiske, se strinjate?
Seveda, to gre z roko v roki. Vsa paleta čustev, ki jih matere čutimo, je naravna in vsa spadajo zraven. Z veliko ljubeznijo pridejo velike skrbi in velika odgovornost. A vse to je materinstvo.
Katero obdobje odraščanja vas je kot mamo soočilo z največjimi izzivi?
Meni se noben del odraščanja otrok ne zdi težak, vsako obdobje prinaša veliko lepega, pa tudi veliko izzivov, kot za vse ostale ljudi na svetu. Ko so otroci manjši, so njihove prioritete drugačne, za večino stvari poskrbimo starši. Ko odraščajo, je stvari, za katere skrbijo sami, več in ravno to jih dela odgovorne in odrasle. Je pa v najstništvu veliko več izzivov, gre za iskanje samega sebe, iskanje odgovorov, poti v prihodnost, pristnih prijateljstev, prvih ljubezni. Vse to prinese tisto, kar življenje je: barve, dinamiko, vijugaste poti. In tako je prav.
Na kaj pa ste kot mama najbolj ponosni?
Na dejstvo, da otroci odraščajo v dobre ljudi, s pravimi vrednotami. Ponosna in hvaležna sem, da so pred menoj vse bolj postavljeni, vse bolj odgovorni ljudje. Moji ljudje.
V knjigi pišete tudi o strahu pred izgubo tistih, ki jih imate radi.
Pri meni strah ni izginil, sem se pa naučila živeti z njim. Izguba moje mami je največja izguba v mojem življenju in mami pogrešam vsak dan.
Imate nanjo lepe spomine?
To je moje bistvo, moja osnova, tisto, kar me je izoblikovalo v žensko, kot sem danes. Spomini na mojo lepo mami me grejejo, mi dajejo upanje, me toplo objemajo. Mami je vedno v mojem srcu, v mojih mislih. Najin odnos je bil pristen, zelo sva bili povezani.
Se strinjate z mislijo Astrid Lindgren o tem, kako zelo je pomembno, da se naučimo biti v življenju sami?
O, ja. Ko znaš živeti sam s seboj, nisi v nobenem odnosu več iz strahu.
Še en pomemben odnos, prijateljstvo. O čem največkrat teče debata s prijateljicami?
O življenju. O otrocih. O izzivih. Predvsem pa se veliko smejimo. Čudovito je, ker smo lahko, kar smo. Ali ni to najlepše?
Je, tudi zato, ker je to težko najti. Brez česa pa si danes ne predstavljate življenja?
Brez mojih ljubljenih. Družina je moje življenje.
Je kakšna razlika med Alenko pred 20 leti in danes?
Ni bistvene razlike, razen da sem bolj izkušena. Ohranila sem svoje lastnosti, svoje čustvovanje. Zelo »jaz« sem ves čas.
In čez deset let?
Samo, da bi ohranila zdravje. Vse ostalo bo temu sledilo. Še vedno bom jaz. Z vsemi podtoni. In tega se najbolj veselim.
