Oton Zupančič

Oton Župančič (1878–1949) je bil pesnik, dramatik, esejist in prevajalec, predstavnik slovenske moderne.

Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu in končal v Ljubljani. Med letoma 1896 in 1900 je na filozofski fakulteti na Dunaju študiral zgodovino in zemljepis. Po nedokončanem študiju se je najprej vrnil v Ljubljano, nato pa živel v večjih evropskih mestih, med drugim v Parizu in na Dunaju.

Po vrnitvi v Ljubljano je postal dramaturg v takratnem Deželnem gledališču, leta 1913 pa mestni arhivar. Od leta 1920 je bil spet dramaturg, od leta 1929 do upokojitve pa upravnik Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Bil je med ustanovitelji slovenskega kluba PEN in med prvimi člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Med drugo svetovno vojno je sodeloval z Osvobodilno fronto, po koncu vojne pa v javnem in političnem življenju, bil poslanec v ljudski skupščini. 

Njegova poezija tvori enega najdragocenejših slovenskih umetniških opusov in obsega ljubezenske, osebnoizpovedne, domovinske, vojne, socialne pesmi. Njegova prva pesniška zbirka Čaša opojnosti je izšla leta 1899. Umetniški vrh je dosegel z zbirko Samogovori (1908), v kateri je izpovedal svojo ljubezen do domovine. Njegova zadnja zbirka Zimzelen pod snegom (1945) je povezana z zgodovinskimi dogodki druge svetovne vojne. Z otroško liriko (Pisanice, Lahkih nog naokrog, Sto ugank, Ciciban …) si je pridobil sloves najboljšega ustvarjalca otroške in mladinske poezije. Njegove pesmi so prevedene v več kot dvajset evropskih jezikov. 

V slovenščino je prevedel številne klasike evropske književnosti – Shakespearja, Danteja, Villona, Calderóna, Molièrja, Goetheja, Balzaca, Stendhala, Dickensa, Tolstoja …  

Leta 1948 ga je ljubljanska univerza imenovala za častnega doktorja. Ob njegovi sedemdesetletnici mu je tedanja oblast podelila častni naziv ljudski umetnik.