Pisalo se je leto 1956, ko je pri Mladinski knjigi izšla Zlata puščica, zbirka madžarskih ljudskih pripovedi. Za njo so še istega leta prišle Afriške pripovedke, Litovske pravljice, Hauffove pravljice in Slovaške pravljice. Pet knjig v enem samem letu – začetek, ki že sam po sebi govori o velikopoteznosti zamisli.
Za njo je stala Kristina Brenkova, legendarna urednica Mladinske knjige, ki si je Zlato ptico zamislila in jo poimenovala ter jo sprva urejala skupaj z Ivanom Potrčem. Njena želja je bila osupljivo široka: slovenskim bralcem prinesti pripovedno izročilo sveta.
»Kar moreš, s celega sveta, do tistih daljnih tihomorskih otokov – tako sem si govorila, tak cilj sem imela pred očmi,« je mnogo pozneje povedala Anji Štefan.
Danes, ko Zlata ptica praznuje 70 let in je v njej izšlo 125 knjig, se zdi ta stavek skoraj kot njen ustanovni manifest.
Arheologija človeškega duha
Kristina Brenkova je ljudske pripovedi razumela kot nekaj veliko večjega od gradiva, namenjenega otrokom. V njih je prepoznavala globoki spomin človeštva, sledi neštetih rodov, ki so si s pripovedovanjem poskušali razložiti svet in svoje mesto v njem.
»To je arheologija duha,« je dejala. In dodala misel, ki bi jo lahko postavili za moto celotni zbirki: »To je brezkončno bogastvo. Ampak – s pinceto izbrano.«
Zlata ptica nikoli ni bila zgolj zbirka pravljic z različnih koncev sveta. Od začetka je bila premišljen uredniški projekt: izbiranje kakovostnih virov, iskanje poznavalcev posameznih pripovednih tradicij, prevajalcev, zapisovalcev in prirejevalcev, piscev spremnih besed ter vrhunskih likovnih ustvarjalcev.
Niko Grafenauer, ki je Kristino Brenkovo nasledil pri uredniškem delu, se je spominjal, da je znala okrog sebe zbrati izjemen krog pesnikov, pisateljev, ilustratorjev, svetovalcev in drugih sodelavcev. Bila je krhka le na prvi pogled, piše. Ko jo je bolje spoznal, je odkril, »kako trdna in zvesta sebi« je bila.
Prav ta trdnost je bila za Zlato ptico odločilna. Zbirka namreč ni nastajala v času, ki bi bil samoumevno naklonjen vsem plastem ljudskega izročila. Grafenauer se spominja tudi ideoloških omejitev, zaradi katerih so bile religiozno obarvane ljudske pripovedi težko objavljive. Tudi Anja Štefan opozarja, da pot zbirke ni bila lahka in da sta Kristino Brenkovo njena nepopustljivost in samosvojost vedno znova postavljali na trnovo stezo.
Toda Zlata ptica je – kot njena pravljična soimenjakinja – vztrajala.
Svet med platnicami
Če danes pogledamo sedem desetletij njenega življenja, se pred nami odpre svojevrsten zemljevid pripovednega sveta.
Madžarske, afriške, litovske, slovaške, španske, bolgarske, švedske, romske, lužiškosrbske, italijanske, irske, grške, japonske, ruske, uzbeške, danske, albanske, ukrajinske, armenske, srbske, finske, vietnamske, tatarske, laponske, romunske, laoške, kamboške, francoske in številne druge pripovedi so v Zlati ptici dobile slovenski glas.
Zbirka je zajela več kot petdeset različnih narodnih izročil. V njej so živalske in čudežne pravljice, povedke, miti in epi. Slovenski bralci so po njeni zaslugi dobili dostop do nekaterih temeljnih zakladnic svetovnega pripovedništva: od Grimmovih in Andersenovih pravljic do Tisoč in ene noči, Pančatantre, Kalevale, pravljic Afanasjeva, Josepha Jacobsa, Henrija Pourrata, Itala Calvina, Vuka Stefanovića Karadžića, Pavola Dobšinskega …
Toda ob vsej geografski širini Zlata ptica pripoveduje tudi nekaj drugega: kako zelo smo si ljudje, kjerkoli živimo, podobni.
Junaki teh zgodb hrepenijo po ljubezni in sprejetosti, bojijo se samote, premagujejo strah, iščejo srečo, se spopadajo s krivico, pohlepom, neumnostjo in hudobijo. Biti morajo pogumni, iznajdljivi ali potrpežljivi. Kdaj jim pomaga dobrota, drugič zvijačnost, tretjič srečno naključje. Pravljice se sprašujejo, kaj človek potrebuje za dobro življenje in kako naj ravna z drugim človekom.
Pokrajine, jeziki, bogovi, čarobna bitja in običaji se spreminjajo. Temeljna človeška vprašanja ostajajo presenetljivo podobna.
Zato je Zlata ptica po sedemdesetih letih tudi veličasten dokaz, da pripovedno izročilo ni le last posameznih narodov, ampak skupna dediščina človeštva.
In seveda – slovenske pravljice
Na tem svetovnem zemljevidu je Kristina Brenkova od začetka puščala pomemben prostor domačemu pripovednemu izročilu.
V Zlati ptici so izšle Slovenske narodne pravljice Alojzija Bolharja, Sto belokranjskih Lojzeta Zupanca, Zverinice iz Rezije Milka Matičetovega, Slepi bratec Pavla Rožnika, Tolminske pravljice Janeza Dolenca, V deveti deželi Marije Stanonik, pozneje pa Za devetimi gorami in Tristo zajcev Anje Štefan.
Nekatere med njimi so postale knjige generacij. Slovenske narodne pravljice so najbolj ponatiskovana knjiga zbirke: doživele so trinajst natisov in izšle v več kot 50.000 izvodih. Stare grške bajke so bile natisnjene štirinajstkrat, skupaj v več kot 35.000 izvodih.
Za temi številkami pa se skriva nekaj pomembnejšega: otroci so te knjige brali, starši so jih kupovali svojim otrokom, pozneje morda vnukom. Zlata ptica je iz založniškega projekta postala del družinskega in kulturnega spomina.
Zbirka mnogih velikih imen
Sedemdesetletna zgodovina Zlate ptice je tudi zgodovina izjemnega kolektivnega ustvarjalnega dela.
Pri njej je sodelovalo več kot šestdeset prevajalk in prevajalcev. Med njimi najdemo Nika Kureta, Janka Modra, Gitico Jakopin, Alojza Gradnika, Severina Šalija, Dušana Ogrizka, Martino Šircelj, Iva Svetino, Tomaža Šalamuna, Anjo Štefan in številne druge.
Pomemben del identitete zbirke so postale spremne besede. Pisali so jih poznavalci, raziskovalci in ustvarjalci, med njimi Milko Matičetov, Niko Kuret, Josip Vidmar, Kristina Brenkova, Marija Stanonik, Anja Štefan, Špela Frlic in Mladen Dolar. Tako knjige niso samo prinašale zgodb, temveč so bralcu odpirale tudi vrata v okolje, iz katerega so te zgodbe prišle.
In potem so tu podobe, ki so jih ustvarili Marij Pregelj, Jože Ciuha, Tone Kralj, Maksim Sedej, Ive Šubic, Lidija Osterc, Ančka Gošnik Godec, Marjan Manček, Jelka Reichman, Wang Huiqin, Zvonko Čoh, Jelka Godec Schmidt, Ana Zavadlav, Maša Kozjek …
Skoraj štirideset ilustratork in ilustratorjev je desetletja ustvarjalo likovni svet Zlate ptice. Največ knjig v zbirki je ilustrirala Ančka Gošnik Godec. Zbirka je zato tudi svojevrstna galerija slovenske knjižne ilustracije in njenega razvoja skozi desetletja.
Kristina Brenkova je dobro vedela, da dobra otroška knjiga ni samo besedilo. Grafenauer poudarja, kako zelo je skrbela za njeno estetsko veljavnost, tako literarno kot likovno. Iz kroga ustvarjalcev, ki jih je spodbujala, je zrasel tudi mednarodno prepoznavni pojem »ljubljanske ilustratorske šole«.
Od Kristine Brenkove do novih generacij
Po Kristini Brenkovi je uredniško skrb za zbirko v začetku sedemdesetih let prevzel Niko Grafenauer. Pod njegovim uredništvom je Zlata ptica dosegla pomemben mejnik: ob stoti knjigi je Kristina Brenkova iz dotedanjih izdaj izbrala sto pravljic in pripovedk. Leta 1988 so izšle v jubilejni knjigi Zlata ptica z ilustracijami Jelke Reichman.
V devetdesetih letih je njen let zastal. Po Finskih pravljicah in Najlepši pahljači leta 1996 je minilo več kot desetletje brez novega naslova. Leta 2010 so zbirko ponovno prebudile Zverinice iz Rezije Milka Matičetovega z ilustracijami Ančke Gošnik Godec.
Sledila je nova ustvarjalna doba: Za devetimi gorami Anje Štefan, nova izdaja Pravljic Kristine Brenkove, Petelinček Kratkorepec v priredbi Slavice Remškar, Tristo zajcev Anje Štefan, integralna izdaja Calvinovih Italijanskih pravljic v prevodu Gašperja Maleja in z ilustracijami Ane Zavadlav, Lisička sestrička Anje Štefan z ilustracijami Zvonka Čoha, Dekle, obljubljeno soncu Špele Frlic z ilustracijami Ane Zavadlav, Miška in povestice Slavice Remškar z ilustracijami Maše Kozjek, ob sedemdesetletnici pa tudi 125. knjiga zbirke Gora, skala, gozd, drevo Špele Frlic z ilustracijami Jureta Brgleza.
Tradicija, trdna kot kamen kost, hkrati pa tako zelo živa in gnetljiva
Najnovejše izdaje v zbirki so dokaz, da je Zlata ptica po sedmih desetletjih še kako živa. Njena tradicija je trdna kot kamen kost, ni pa nepremakljiva ali nedotakljiva. Ljudska pripoved nikoli ni bila muzejski eksponat. Živela je, ker jo je nekdo pripovedoval drugemu; pri tem se je spreminjala, potovala med jeziki in kraji, dobivala nove poudarke in se prilagajala novim poslušalcem.
Tudi danes zato vprašanje ni samo, katere zgodbe iz preteklosti ohraniti, ampak tudi, kako jih pripovedovati.
Anja Štefan, ena naših najpomembnejših sodobnih poznavalk in pripovedovalk ljudskih pravljic, ob jubileju opozarja, da ljudsko izročilo ni samo skladišče brezčasne modrosti. V njem so ohranjeni tudi vzorci, odnosi in vrednote družb, ki so bile zelo drugačne od današnje. Prav zato je treba stare zgodbe vedno znova brati, o njih premišljevati, jih izbirati in včasih tudi na novo pregnesti.
Mladen Dolar je v spremni besedi k Lisički sestrički to izrazil z mislijo, da se pravljice pripovedujejo vedno znova »tukaj in zdaj«. Njihova nadčasnost ne obstaja zunaj časa, ampak prav v vedno novih srečanjih med zgodbo, pripovedovalcem in poslušalcem.
In morda je prav v tem najlepša povezava med Kristino Brenkovo in sodobnimi ustvarjalkami Zlate ptice.
Kristina Brenkova je pred sedemdesetimi leti iskala, izbirala, prevajala, prirejala in spodbujala druge, naj slovenskim bralcem približajo najboljše iz svetovne in domače pripovedne dediščine. Danes to delo z lastnim avtorskim glasom nadaljujejo ustvarjalke, kot so Anja Štefan, Špela Frlic in Slavica Remškar. Ne ponavljajo preteklosti. Z izročilom stopajo v dialog. Iščejo načine, kako staro zgodbo povedati v jeziku sedanjosti, ne da bi pri tem izgubila svojo skrivnost, moč in divjost.
Ob njih nastaja tudi nova likovna plast zbirke: z deli Ane Zavadlav, Maše Kozjek, Zvonka Čoha, Jelke Godec Schmidt in drugih se Zlata ptica vizualno vedno znova rodi za novo generacijo bralcev.
Zlata ptica še leti
Ko je Kristina Brenkova govorila o svojem delu z ljudskimi pripovedmi, je uporabljala skoraj arheološko podobo: »kopati po nepreglednem, še zmeraj rastočem bogastvu človeških govoric, stikati za koreninami in koreninicami«. Začetka ni mogoče najti, konca prav tako ne.
Po sedemdesetih letih in 125 knjigah se zdi ta misel skoraj preroška.
Zlata ptica je danes knjižna zbirka, toda hkrati je mnogo več. Je sedem desetletij slovenske prevajalske, uredniške, folkloristične in ilustratorske zgodovine. Je zemljevid potovanj zgodb med kulturami. Je dokaz, da lahko majhen jezik vase sprejme pripovedni svet človeštva.
Sedemdeset let pozneje Zlata ptica še vedno približuje daljine, staro pripoveduje na novo, tuje spreminja v domače in domače postavlja ob svetovno. Iz roda v rod pa ohranja nekaj, kar je starejše od vsake posamezne knjige: človekovo potrebo, da drugemu človeku pove zgodbo.
