Moje telo je čudno

Moje telo je čudno

»Ne grem, pa pika.«

Učiteljica je napovedala najbolj grozen dan v šolskem koledarju in sama pri sebi sem sklenila, da se raje izpišem iz šole, kot da bi se ga udeležila.

Dvojna ura matematike?

Mala malica.

Celoletni test iz fizike?

Izipizi.

Pouk s preduro in dodatnimi popoldanskimi dejavnostmi?

Komot, le dajte.

Ampak športni dan s plavanjem …

Ne, hvala, raje ponavljam razred.

Ne vem, kje naj začnem naštevati, kaj vse je narobe s športnim dnevom v lokalnem bazenu, kjer zlahka stakneš glivice, bradavice in celo paleto bolezni, ki se prenašajo z otroškim lulanjem. V resnici sta na takem športnem dnevu delno znosna samo malica, če nam kuharice ravno ne zapakirajo trdega kruha s poli salamo, in pot do bazena, če se ti uspe izogniti ajevcem, ki se zmeraj stepejo. Vse drugo je pa čista mora. Da moraš pred sošolce (in ajevce) v kopalkah? Rang srednjeveških mučilnic, vam rečem.

Vsi v istem zosu

»Pretiravaš,« je zavila z očmi Klara Jasna, ko je prebrala moj uvod.

»Ne pa ne,« sem ugovarjala. Tokrat je težava sama po sebi dovolj velika, da mi je ni treba dramatično potencirati kot običajno.

Kdor me pozna, ve, da nosim izključno ohlapna oblačila: over-sized majice, hudije, široke hlače, take stvari, in to z razlogom. V oprijetih oblekah se počutim razgaljeno: v njih se vidi vsak gram maščobe, vsak maščobni obroč, vsaka telesna nepravilnost. Ampak v kopalkah? V kopalkah je še huje, saj si tako rekoč gol. Razkrijejo se tudi mozolji, znamenja, kosmate noge, druge kocine … in trebuh. In zadnjica. In mlahave roke. In debela stegna. In …

»Zdaj je pa dovolj,« je vzrojila Klara Jasna. »Kar živčna postanem, ko se tako mučiš.«

Sovražno sem jo pogledala – kaj se zdaj dela, da njej ni mar za te reči.

»Tudi tebi ni vseeno, da te bodo sošolci gledali skoraj brez vsega!« sem povedala še na glas, da bo ja jasno, da sem jo spregledala.

»Mi ni, seveda, ampak saj bomo vsi v kopalkah, vsi na istem.«

Odkimala sem. »Ne pa ne bomo. Eni so v kopalkah videti popolni.«

Klara Jasna je skomignila. »Nihče ni popoln, to je naravni zakon. Vsi imamo prednosti in slabosti,« je povedala s tistim tečnim glasom zaprisežene naravoslovke. »Ampak saj je samo en dan, in še to boš večinoma skrita pod vodo. Zavij se v brisačo, stopi do roba bazena, odvrzi brisačo in skoči v vodo, pa boš rešena.«

»Dobro veš, da ne gre tako zlahka.«

Klara Jasna je skomignila z rameni. »Tako težko pa tudi ni. Poleg tega rada plavaš. In včasih smo stalno hodili na bazen.«

Ja, ko smo bili dojenčki.

Opazila sem, da sem med pogovorom roke nagonsko tesno ovila okoli telesa in se zgrbila, tako da sem spominjala na pasavca (ali pa sem se samo tako počutila). Čeprav sem čutila, da mi prsti počivajo na rebrih in mi je malo zategovalo ramena, se mi je zdelo, kot da strukture pod vratom niso moje. Kdaj je ta trup postal neobvladljiva gmota? Kdaj so se mi roke podaljšale in noge okocinile? Zakaj je moj hrbet poln rdečih kraterjev, med nogami pa imam pragozd? Še samo sebe težko pogledam v ogledalu – zato ni šans, da bi se po meni sprehajali pogledi drugih.

»Noge si lahko obriješ,« je rekla Klara Jasna.

Ne vem, če znam. Enkrat sem poskusila, pa sem imela že naslednji dan tako strnišče, da bi mi lahko raztrgalo najlonke, če bi jih nosila (tega, prosim, ne povejte moji mami – ona bi mi jih do junija vsak dan vlekla čez ledvice in mehur). Poleg tega sem bila vsa porezana, kot bi padla v trnje. Ali ni to morda še hujše kot krznena prevleka? Ne vem. Je pa že lažje obleči široke hlače in imeti mir.

Klari Jasni sem zabrusila: »Tebi je lahko, ker si suha.«

»Nisem, debele gležnje imam.«

Upam, da se je zavedala, kako trapasto to zveni.

»Še vedno boljše kot debel trebuh,« sem odvrnila. »Ali rit. Ali stegna, ko smo že pri tem.«

»In ne pozabi na meča.«

»Ne bodi zlobna.«

Klara Jasna je zavzdihnila: »Če pa govoriš same bedarije.«

Siknila sem: »Boš rekla, da ni res?«

»Ni,« je odkimala. »Kot sem že rekla: čisto normalno postavo imaš. Poleg tega se vsi sekiramo glede svojih teles, tudi če se tebi zdi, da ne. Tako pravi statistika. Le redkokateri najstnik je zadovoljen s svojim telesom, ker se v tem obdobju telo tako spreminja. Vsi se ful več ukvarjamo s sabo kot z drugimi. Na bazenu se bomo vsi sekirali, kakšni smo videti, in bo vsem malo nerodno.«

Strupeno sem jo pogledala. »Kdaj si pa ti doktorirala iz psihologije?«

Res mi gre na živce, ko začne pametovati, tudi če ima mogoče prav.

»Zadnjič sem brala o tem v neki knjigi,« je kratko odvrnila. »Poleg tega ti je zdravnica na sistematskem čisto lepo povedala, da imaš normalno težo. Dlake in mozolje imamo pa tudi vsi. To je del pubertete.«

»Torej boš ti šla plavat?«

V tistem se je Klara Jasna zdrznila in zavpila: »Ojej, saj bova zamudili k pouku!«

Premagati, ne se izogniti

Doma sem veliko razmišljala o tem, kar sva se pogovarjali. Itak mi ni preostalo drugega, ker je mami rekla, da mi ne bo napisala opravičila. Da mi lahko pomaga obriti noge in pazduho, da mi lahko posodi svojo brisačo, ki je večja kot moja, da mi bo priskrbela mazilo, če bom v bazenski scalnici staknila garje (da pa se ji zdi, da se garje ne prenašajo po vodi) – ampak da bom šla na športni dan pa pika. »Ker se problemom ne izogibamo, ampak jih premagujemo,« če jo citiram. To me je strahotno onesrečilo (»Loputala je z vrati, vpila, grozila in jokala,« je mami poročala očetu), ampak ko se moja mama odloči, da kaj krepi duha, ni trte mrte. Špricati si pa tudi nisem upala, priznam, niti na športni dan, ker vseeno potrebujem lepo spričevalo, če hočem v izbrano srednjo šolo.

Torej sem šla na plavanje. (Pa ena taka obupana, nesrečna pika.)

Ob uri, ko bi se morali zbrati pred šolo, nas je pred vhodom stala le slaba polovica. Razredničarka je zmedeno pogledovala naokoli in spraševala učitelja telovadbe, kaj naj stori. Bomo še čakali? Naj kar gremo? V bazenu nas pričakujejo čez dvajset minut, hitro bomo morali stopiti.

Učitelj telovadbe, stari prekaljeni maček, ki se mu ni več ljubilo za nič sekirati, je predlagal, da si razdelimo sendviče, ki so ostali (sam si je nemudoma v žep zbasal tri), in se odpravimo proti bazenu. Naj se mulci sami znajdejo, če ne znajo gledati na uro.

Med tistimi, ki so manjkali, je bila tudi Klara Jasna. To se mi je zdelo čudno, ker sva še prejšnji večer na dolgo in široko razpredali, ali je boljše imeti enobarvne kopalke ali take z navpičnimi črtami, in si kazali kratke hlače, ki pašejo zraven. Če nosiš enodelne kopalke z boksaricami, si že skoraj oblečen.

Kje si? sem ji napisala na snap.

Odgovor je prišel čez največ pet sekund. Ful sem zbolela. Dodala je sliko sebe, zabubljene pod odejo, s termometrom v ustih.

Tako nenadoma? si nisem mogla pomagati.

Zgleda, se ni pustila vreči iz tira. Čisto sem slaba!

Čeprav sem dopuščala milimeter možnosti, da je Klara Jasna med enajsto zvečer in šesto uro zjutraj zares doživela nenaden izbruh grozljive bolezni, sem bila kljub temu jezna. Vsi imamo dlake in mozolje in nam bo vseeno, kakšni smo videti v kopalkah – a-ha! (Kosmato, mlahavo) roko bi dala v ogenj, da je cviknila in dobila kvečjemu nočemnabazenitis.

To me je še bolj podžgalo, da sem se odločila sami sebi (in njej) dokazati, da sem jaz pogumnejša. (Druga možnost je bila, da se vržem na tla, odigram histerični napad in zbežim domov.) Probleme premagujemo. Poleg tega pa … no, res rada plavam. Celo v polulanem bazenu.

Vsi v (istem) bazenu

»O, kako lepe kopalke imaš!« je vzkliknila Polona, ko smo se v garderobi preoblekli in še preden smo se tesno zavili v brisače. Eni so imeli s sabo prave rjuhe, ven jim je kukal samo nos.

»Hvala,« sem nekoliko zardela. Od sošolcev redko slišiš kaj pohvalnega. »Ti imaš pa zanimivo brisačo.«

Okoli sebe jo je ovijala, kot da gre za plašč nevidnosti. Pravzaprav je v njej spominjala na ogromnega pisanega duha.

»Res, v njih se zdijo tvoje noge kilometrske,« je nadaljevala, kot da me je preslišala. »Jaz sem si zmeraj želela tako dolge noge.«
»Ah, daj, debele so,« sem se branila. Posumila sem celo, da me zafrkava. Kajti kdo bi hotel imeti take noge?!

»Ne nori. Prav manekenske.«

Potem se je zaslišal učiteljev pisk in nisem utegnila ugovarjati. Sem imela pa na koncu jezika nekaj takega kot: takoj menjam svoje noge s tvojimi! Polona je namreč že od maternice naprej športnica in nima na sebi niti grama maščobe.

»Odložite brisače, gremo v vodo!« je zavpil učitelj telovadbe, ki mu je trebuh razkošno visel čez pas. (Razredničarka je odšla na kavo.)

S sošolci smo se nerodno pogledovali. Damir in Nik sta se prerivala, Matija je Filipa vlekel za rob kopalk in Ana se je ščipala v stegna.

»Dajmo, dajmo!« je vpil učitelj. »Bazen smo najeli samo do dvanajstih!«

Ura je kazala šele devet in poldne se je zdelo neskončno daleč.

Toda v tistem je Damir porinil Nika v bazen. Z brisačo vred! Nik je zakričal, zakričal je učitelj, na koncu smo vsi kričali. Nastal je kaos in vsi smo gledali Nika, ki je preklinjal kot mornar, ki … no, ki so ga vrgli v vodo. Damir se je tako smejal, da mu je skoraj odneslo kopalke. Matija je Niku pomagal pobrati brisačo in Filip jo je ožel. To je bilo tako smešno, da smo se sprostili tudi preostali in sčasoma poskakali za Nikom.

Poldne je bilo tu, kot bi mignil.

Epilog

Kako je bilo na plavanju? mi je napisala Klara Jasna, ko smo se okoli enih vračali v šolo. Jaz sem že bolje, jutri bom pri pouku. Očitno je bil samo kratek napad.

Nasmehnila sem se. Me veseli, da si bolje sem natipkala in pritisnila pošlji.

In? Plavanje?

Klaro Jasno je očitno grizlo.

Nič, kaj naj rečem …

Pošlji.

Bilo je super, ful smo se zabavali in res škoda, da si ravno danes zbolela …

Res?

Ampak čisto zares. Kdo bi si mislil!

Ja!

Pika, mislim klicaj in – pošlji.