Naslednji teden pišemo test iz matematike in mogoče bom vprašana biologijo. Zunaj je sonce in mami teži, da naj grem ven in migam. Toliko dela, meni se pa nič ne da. Kot bi imela možgane na pavzi. Samo bolščim predse in se trudim zbrati. Včasih se mi celo zazdi, da me miselno naprezanje boli – začne me tiščati nekje zadaj za očmi in potem se sploh ne morem več dokopati do nobene konstruktivne, navdihujoče, žive misli. Če povzamem: ja, trpim.
Tisoč in en nasvet (no, dobro, šest)
»Kaj kompliciraš. Samo začni, pa ti bo steklo,« mi reče mami, ko stokam, da ne gre, ne morem, ne znam, da bi raje, kot da se učim, pospravila sobo ali z zobno ščetko očistila kopalniške fuge ali šla peš do Kamčatke in nazaj. »Če bi toliko energije, kot je vložiš v iskanje izgovorov, namenila pisanju, bi že zdavnaj končala.«
Res se sprašujem: a sem samo jaz čudakinja, vsi drugi se pa zlahka spravijo k delu? Tudi če je zunaj lepo vreme, če je snov dolgočasna in če bi lahko počela toliko prijetnejših, zabavnejših stvari, ob katerih me ne tišči v tretjem očesu?
To je v resnici strašansko depresivna misel.
Zato se veliko sprašujem, kaj mi jemlje motivacijo za delo in kje naj najdem novo.
»Ne smili se sama sebi, pa bo šlo,« pravi Klara Jasna.
»Predstavljaj si, kako fino bo, ko bo vse to za tabo,« piše nekje na netu.
»Pomisli, kako grozno bo, če tega ne narediš,« najdem nekje drugje na netu. Ta misel mi sicer ni všeč, ker mi ne vzame samo volje do dela, temveč tudi do življenja.
»Ne postavljaj si previsokih ciljev. Boljše je, da nekaj narediš dovolj dobro, kot sploh ne. Če boš hotela, da je vsak tvoj izdelek popoln, ga ne boš nikoli dokončala,« meni razredničarka, ki je očitno ravno brala knjigo o perfekcionizmu. (Seveda pri ocenjevanju na to povsem pozabi in niti za mišji rep ne zniža kriterijev, čeprav ve, kako zelo nujno potrebujemo dobre ocene.)
»Genij je odstotek talenta in devetindevetdeset odstotkov trdega dela. Zatorej: disciplina, disciplina, disciplina,« pa modruje ati, še najraje s kavča, z daljincem v roki in blazino pod glavo.
Kaj deluje?
Poskušam vse, česar se domislim. (Razen preteči maraton, nastopiti na Evroviziji, biti muha na Martinovem zidu in ugotavljati, kje sploh je Kamčatka, in mogoče še kaj, ker se mi po glavi zmeraj mota nešteto idej.)
Naredim deset počepov.
Se osredotočim na dihanje. Vdih, izdih … le kaj zdaj počne Klara Jasna … ne, ne, ne, nazaj k dihanju, vdih, izdih.
Izklopim telefon.
Pripravim raznobarvna pisala in beležko, da si bom lahko pripravila osnutek … česarkoli, kar imam na seznamu opravil.
Pojem pest arašidov, ker so menda oreščki dobri za možgane.
Naredim še deset počepov in preklinjam neobstoječe stegenske mišice (kako lahko boli nekaj, česar nimaš?).
Pomislim, da se moram res začeti učiti biologijo, ker če verjamem, da nimam stegenskih mišic … huh.
Petkrat rečem Zmorem in Verjamem vase.
Smejim se sama sebi, ker sem mislila, da bo to pomagalo.
Potem pokličem Klaro Jasno.
Vsak po svoje
»Si ti že naredila stvari za šolo?« jo vprašam, ker upam, da mi bo povrnilo samozavest, če bom izvedela, da imajo drugi podobne težave kot jaz.
»Že zdavnaj. Samo še knjigo za domače branje moram prebrati,« se považi Klara Jasna. »Matematiko štekam in se mi je ni treba učiti, govorni nastop sem pa oddala že prejšnji teden.«
Mi je že žal, da sem vzela telefon v roke.
Ampak zdaj nočem zapenjati. Raje nadaljujem: »Kako ti uspe, da si tako vestna?«, ker me iskreno zanima, v čem je trik.
Odgovori: »Živčna sem, če pustim kaj nedokončano. Občutek imam, da mi nekaj visi nad glavo, in se ne morem sprostiti. Zato se raje vsega lotim takoj, da je čim prej za mano, in lahko potem delam prijetnejše reči.«
Ja, saj, tako piše tudi na netu. Eni ljudje so res totalno bajdbuk. Po jusu, bi rekla moja mami.
»Že, že, ampak kako ti uspe?«
»Ne kompliciram. Pač lotim se. Usedem se in začnem.«
Pač lotim se. Usedem se in začnem. Blablabla, jo oponašam. Oh, da jo včasih prav sovražim.
(Klarči, če to bereš, ni res. Samo ljubosumna sem in si želim biti bolj kot ti.)
»Kaj pa, če imaš v glavi meglo?«
Kar vidim jo, kako mi odkimava. »Si rečem, naj gre stran. Če nekaj moram, potem moram. Ne bo se naredilo samo. Zagrizem in gre.«
Oh, ja, Klara Jasna bi lahko bila mis samodiscipline.
O kampanjskosti
Jaz po drugi strani od nekdaj veljam za kampanjko. Vse odlagam na zadnji trenutek, potem pa hitim, katastrofiziram, obupujem in poskušam v najkrajšem času narediti kar največ, po možnosti čudež. Kot da se mi možgani ne vklopijo, če niso pod pritiskom. In ko so pod prehudim pritiskom, včasih zablokirajo. Ker če vse preložiš na zadnji dan … je še kar bedno, če je to prav tisti dan, ko ti nič ne gre po načrtih.
Stokrat sem si že rekla, da se bom učila sproti. Da bom v življenje vnesla red in urnik in, ne vem, vsak dan med tretjo in četrto delala naloge tistega dne in ponavljala snov in me potem stvari ne bodo preplavljale. Da me o tistem, kar bi morala narediti, pa nisem, ne bodo več tlačile more. In da ne bom več upala na čarobno palčko, ki bi me odrešila obveznosti in me prestavila v čudoviti čas »po«, ko imaš že vse kljukice.
Vidite? Še tale moj današnji zapis je nekam brez navdiha. Jana je rekla, da nekaj pač moram oddati, ker gre Pil v tisk, in priznam, da pišem brez prave motivacije. Zelo mi je hudo, da je tako. Prej sem celo guglala, ali imam mogoče spomladansko utrujenost, slabokrvnost, zaljubljenost ali vnetje sečnega kanala (čisto zares so to razlogi za utrujenost in prepih med ušesi). Ne vem, zakaj se mi je zdelo, da bi mi pomagalo, če bi poznala vzrok, da se mi nič ne da. Mogoče iščem izgovor. Ali opravičilo.
»Rada bi potrditev, da si žrtev okoliščin in ne preprosto lena,« se je posmehnila Klara Jasna, ko je to prebrala. Mogoče je še vedno malo užaljena, ker sem zgoraj napisala, da jo včasih malo sovražim.
In najbrž ima vsaj delno prav.
Ampak v resnici vem, da nisem lena.
Veliko stvari počnem.
Razmišljam.
Sanjarim.
Poslušam glasbo.
Hodim v šolo in nazaj.
Sedim na okenski polici in štejem dežne kaplje ali opazujem lomljenje sončnih žarkov.
Diham.
Si kompliciram življenje.
In si ga potem razpletam.
Opazujem, razvrščam, analiziram in pospravljam čustva, ki divjajo v meni.
Klepetam s prijateljicami.
Brskam po telefonu.
Prenašam starše. (»Morala bi se začeti rekreirati, pa se mi tako zelo ne da … Mogoče jutri,« stoka mami in ima me, da bi ji vrnila: »Kaj kompliciraš. Samo začni, pa ti bo steklo.«)
Po glavi vrtim ideje, da tečem maraton, nastopam na Evroviziji, glumim muho na Martinovem zidu in ugotavljam, kje je Kamčatka.
In še marsikaj.
Ne, če kaj, lena res nisem. Samo toliko zanimivih stvari lahko počnem, da mi včasih zmanjka energije za bolj zoprne.
Je čas za delo in čas za odmor
»Življenje ni potica,« spet pomodruje ati. »Štejejo delo, delo in delo.«
Najbrž je samo naključje, da je to izjavil na velikonočni ponedeljek, potem ko je pospravil goro pehtranovke.
Ampak jaz se ne strinjam. Življenje je včasih praznik in včasih delovni dan. Nujno je, da razlikujemo med njima. Najslabše je »svaštariti«, kot temu reče moja mami. Malo delati in malo sanjariti. Malo brati in malo brskati po telefonu. Tudi odmor je svojevrstno »delo«, čeprav je bolj kolaček kot suh kruh (če nadaljujem z atijevo prispodobo). Če se dobro spočiješ, potem boš lažje delal.
Ne pravim, da mora človek delati kampanjsko, ker cilj dela ni, da crkneš.
Pravim pa, da se je nesmiselno siliti k čemu, če ti ne gre.
Priznam, jaz bi se morala geografije, domačega branja, matematike, biologije in govornega nastopa lotiti prej kot zadnji hip. Potem bi si lahko delo in odmor razporedila oziroma bi se dela lotila, ko bi mi bilo manj zoprno kot danes (če sem iskrena, takšni dnevi obstajajo). Priznam pa tudi, da se je treba včasih res samo brcniti in začeti (ker če sem iskrena, idealnih dni za delo ni). Brez muje se še čevelj ne obuje. In brez truda ni napredka.
A vidite? Celo tole besedilo sem končala, četudi se mi je sprva zdelo, da nimam v sebi niti ene misli, kaj šele besede zanjo. Korak za korakom se pride na cilj. Mogoče ta tekst ni najboljši, kar sem jih kdaj napisala, sem se pa zanj potrudila. In enako bom zdaj naredila z geografijo, domačim branjem, matematiko, biologijo in govornim nastopom. Korak za korakom, predmet za predmetom. Po najboljših močeh, vse do cilja.
Saj veste, kako pravijo na olimpijskih igrah. Važno je sodelovati, čeprav ne moreš vedno zmagati. Ali nekaj takega.
P. S.: Če ima kdo kakšno boljšo idejo, kako se motivirati za finiš šolskega leta, pa naj mi, prosim, piše. Obljubim, da bom najboljše nasvete delila z vsemi vami.
Članek je bil objavljen v reviji PIL
Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.
