Ko govorimo o inteligenci, navadno najprej pomislimo na človeške sposobnosti: logično razmišljanje, govor, reševanje matematičnih nalog.
A ko poskušamo oceniti, kako »pametne« so živali, se hitro znajdemo pred izzivom. Živali ne moremo prositi, da naredijo IQ-test. Njihove spretnosti in vedenje so prilagojeni okolju, v katerem živijo, kar pomeni, da naš način merjenja inteligence nanje pogosto preprosto ne deluje. Zato je neposredna primerjava med človeško in živalsko pametjo nepravična.
Znanstveniki pravijo, da lahko inteligenco razumemo kot sposobnost prilagajanja in reševanja problemov, in v tem pogledu številne živali izkazujejo osupljivo raven umske prožnosti. Kako torej merimo živalsko inteligenco? In kdo vse se lahko pohvali s presenetljivo bistrostjo?
Inteligenca v živalskem svetu se kaže v številnih oblikah: od reševanja težav, učenja in sporazumevanja do čustvene odzivnosti in socialnih spretnosti. Ker ne obstaja enotna metoda za merjenje živalskega razuma, znanstveniki uporabljajo različne pristope. Kljub vsem tem poskusom razumevanja ostaja bistveno spoznanje: inteligenca ni nekaj, kar bi lahko preprosto razvrstili na lestvico. Kajti živali so razvile različne oblike razuma, prilagojene svojemu okolju. Kar velja za inteligentno pri eni vrsti, morda ni pomembno za drugo. Zato je bolj smiselno govoriti o spektru živalske inteligence kot o hierarhiji.
Med iskanjem hrane pliskavke rijejo po morskem dnu, kjer iščejo rakce in druge skrite živali. Pri tem se lahko poškodujejo, saj pesek pogosto skriva ostre korale ali strupene ribe z bodicami. Da se to ne bi zgodilo, si okoli gobca namestijo morsko spužvo,
Umetnost uporabe orodja
Ljudje imamo dolgo tradicijo izdelovanja in uporabe orodja, zato ni presenetljivo, da znanstvenike zanima ta vidik tudi pri drugih vrstah. Še pred kratkim je veljalo prepričanje, da smo edina bitja, ki znajo izdelati in uporabiti pripomočke iz okolja. Danes vemo, da je to zelo daleč od resnice. Raziskave potrjujejo, da znajo številne živali, kot so morska bitja, ptice, opice, sloni in človeku podobne opice, iz okolice izbrati ali celo oblikovati predmete, ki jim pomagajo pri iskanju hrane, lovu in obrambi. Nekatere to vedenje osvojijo z opazovanjem drugih, druge pa se z njim morda že rodijo.
Morske vidre, najmanjši morski sesalci, ki živijo vzdolž pacifiške obale Severne Amerike, so znane po eni izmed najbolj domiselnih oblik uporabe orodja v živalskem svetu. Njihova prehrana je precej raznolika, a pogosto vključuje živali s trdim oklepom, kot so školjke, ježki in veliki polži. Vidre so za ta izziv našle svojo rešitev. To so kamni, ki jih je v njihovem življenjskem okolju na pretek.
Pazduhe morskih vider so globoke in jih uporabljajo kot nekakšen žep, kamor spravijo orodje, tudi kamen. Ko se s plenom vrnejo na površje vode, se udobno namestijo na hrbet, plen si položijo na trebuh skupaj s kamnom, ki služi kot nekakšno nakovalo. S spretno uporabo tac razbijejo lupino živali in se tako dokopljejo do okusnega notranjega dela. Preden pridobljeni plen pade v vodo, ga prestrežejo s širokimi plavutastimi tacami in kremplji. Včasih kamen uporabljajo tudi pod vodo. Služi jim kot kladivo, s katerim odbijejo školjke, prisesane na skale.
Pazduhe morskih vider so globoke in jih uporabljajo kot nekakšen žep, kamor spravijo orodje, tudi kamen. Ko se s plenom vrnejo na površje vode, se udobno namestijo na hrbet, plen si položijo na trebuh skupaj s kamnom, ki služi kot nekakšno nakovalo. S spr
Ena zanimivejših oblik uporabe orodja v živalskem svetu prihaja iz morja. Ob zahodni obali Avstralije, v zalivu Shark Bay, so raziskovalci že pred leti opazili nenavadno vedenje tamkajšnjih velikih pliskavk. Nekatere samice so si okoli podolgovatega gobca, imenovanega rostrum, namestile morsko spužvo. Sprva so mislili, da se je žival mogoče hranila na območju, kjer je bilo veliko spužev, in se ji je kakšna po nesreči zataknila za rostrum. A ker so enako vedenje opazili znova in znova, so začeli podrobneje raziskovati.
Pokazalo se je, da delfini ta »pripomoček« uporabljajo z razlogom. Med iskanjem hrane rijejo po morskem dnu, kjer iščejo rakce in druge skrite živali. Pri tem se lahko poškodujejo, saj pesek pogosto skriva ostre korale ali strupene ribe z bodicami. Spužva na rostrumu tako deluje kot naravna zaščita, ki ublaži stik z nevarnimi predmeti. Zanimivo je, da so spužvo uporabljale skoraj izključno samice in da so to spretnost prenesle na hčere. Mladičkov niso učile neposredno, ampak so se ti veščine naučili zgolj z opazovanjem.
Sloni so mogočne živali, ki naseljujejo raznolika okolja: od savan in redkih gozdov do puščavskih pokrajin Afrike ter tropskih gozdov Azije. Kljub svoji velikosti so zelo skrbni glede nege telesa. Umazanijo odstranjujejo z občasnim škropljenjem vode, blato pa uporabljajo kot naravno zaščito pred soncem, saj si ga s pomočjo gibkega trobca porazdelijo po telesu. Poleg tega svoj značilni trobec uporabljajo tudi za pitje, prenašanje predmetov ali celo mladičev, z njim pa se tudi branijo pred nadležnimi žuželkami. Nedavne raziskave v Nepalu, kjer azijske slone uporabljajo za prevoze turistov po naravnem parku, so pokazale zanimivo vedenje: sloni med hojo pogosto utrgajo vejo ali šop rastlin in z njimi mahajo okoli določenega dela svojega telesa.
Sprva so raziskovalci domnevali, da gre za obliko hlajenja, a natančnejša opazovanja so pokazala drugače. Ugotovili so, da sloni s tem vedenjem dejansko odganjajo muhe. Med raziskavami so namreč ugotovili, da se je pogostost mahanja povečevala sorazmerno s številom muh v njihovi okolici. Druge okoliščine, kot sta temperatura ali prehranjevanje, na to niso imele vpliva.
Med vsemi živalmi prav šimpanzi najpogosteje uporabljajo orodje, in to na najrazličnejše načine. Opazovanja iz narave kažejo, da premorejo celo vrsto pripomočkov, ki jih ustvarijo ali uporabijo za specifične naloge. Že v 60. letih prejšnjega stoletja je britanska primatologinja dr. Jane Goodall med raziskovanjem šimpanzov v Tanzaniji objavila prelomno odkritje: šimpanzi si iz vejic izdelajo preprosta »kopja« za kopanje po termitnjakih, da bi prišli do termitov, s katerimi se prehranjujejo. To je bil eden prvih dokazov, da si živali same izdelujejo orodje.
Poznejše raziskave so pokazale še širšo paleto vedenj. Šimpanzi uporabljajo kopico prežvečenih listov kot naravne gobice za zajemanje vode iz vdolbin, s peclji listov strgajo alge z vodne gladine, s kamni pa razbijajo plodove oljne palme. Zanimivo je, da se nabor orodij med skupinami šimpanzov po različnih območjih osrednje in zahodne Afrike razlikuje. Nekatere vrste orodij se pojavljajo le v določenih regijah, kar kaže na to, da gre za učenje znotraj skupine, predvsem mladiči se veščin priučijo z opazovanjem svojih mater.
Ena najbolj presenetljivih oblik uporabe orodja je bila opažena v Senegalu, kjer so znanstveniki zabeležili, da šimpanzi izdelujejo preprosta kopja. Močno palico obgrizejo, da zožijo konico, nato pa jo zapičijo v odprtine, kjer bi se lahko skrivale manjše živali, kot so polopice.
Šimpanzi v ujetništvu prav tako razkrivajo neverjetne spretnosti. Že med prvo svetovno vojno je nemški psiholog Wolfgang Köhler izvajal poskuse, v katerih je šimpanzom nalagal reševanje nalog z uporabo orodij. V enem od znanih eksperimentov jim je obesil banano tako visoko, da je niso mogli doseči, hkrati pa jim ponudil zaboje. Šimpanzi so jih začeli zlagati drugega na drugega, da bi dosegli sadje. V drugem poskusu so morali sestaviti več krajših palic, da so ustvarili daljšo »palico«, s katero so si pomagali. Njihov način učenja je temeljil na preizkušanju različnih možnosti – metoda »poskusa in napake« jim je omogočala, da so se postopno dokopali do rešitve.
Tudi druge velike opice izkazujejo osupljivo sposobnost rokovanja z orodji. Orangutani na Sumatri, na primer, uporabljajo različno orodje glede na skupino, kar nakazuje na kulturne razlike med populacijami. Pred kratkim so raziskovalci prvič opazili tudi v naravi živeče gorile, ki so si s palico pomagale preverjati globino vode, preden so stopile vanjo.
Tudi šimpanzi v ujetništvu razkrivajo neverjetne spretnosti. Že med prvo svetovno vojno je nemški psiholog Wolfgang Köhler izvajal poskuse, v katerih je šimpanzom nalagal reševanje nalog z uporabo orodij.
Zrcalce, zrcalce
Dolgo je veljalo, da je ena najjasnejših razlik med ljudmi in živalmi ravno sposobnost zavedanja samega sebe. A raziskave kažejo, da tudi nekateri živalski predstavniki izkazujejo znake samozavedanja, vsaj v določeni meri. Ena od zanimivih metod za preverjanje te sposobnosti je preprost, a domiseln test z ogledalom, s katerim preverjajo, ali se žival prepozna v lastnem odsevu.
Prvi tovrstni poskusi so potekali s šimpanzi. Raziskovalci so najprej beležili njihovo običajno vedenje brez ogledala, nato pa jim omogočili, da so se lahko opazovali. Sprva so šimpanzi na svoj odsev reagirali, kot da gledajo drugega neznanega pripadnika svoje vrste. Odzivi so segali od agresije do radovednosti in želje po igranju. Po krajšem času pa se je njihovo vedenje spremenilo: začeli so izvajati gibe, kot da preverjajo, kako se njihov »prijatelj« odziva, raziskovali so svoje telo, pogledovali v usta, kazali jezik …
V enem od znanih poskusov so šimpanze med spanjem na skrivaj označili z živo rdečo barvo na delu obraza, ki ga sami ne morejo videti. Ko so se zbudili in pogledali v ogledalo, so se začeli dotikati prav tega mesta, kar je jasno nakazovalo, da prepoznavajo svoj odsev kot samega sebe.
V Nemčiji je neki upokojeni osnovnošolski učitelj svojega konja Hansa naučil šteti. Konj je na vprašanja odgovarjal tako, da je s kopitom udarjal ob tla in presenetljivo pogosto pravilno izračunal rezultat.
Podoben eksperiment so znanstveniki izvedli tudi z delfini, pri katerih je naloga nekoliko zahtevnejša, saj se ne morejo dotikati določenih delov telesa. Raziskovalci so jih označili z barvami (ali pa samo navidezno) in spremljali njihovo vedenje. Delfini so hitro zaplavali proti ogledalu, se postavljali pred odsev, obračali telo, glavo in se z zanimanjem opazovali, kar nakazuje na določeno stopnjo samoprepoznavanja.
Tudi sloni so bili vključeni v podobne preizkuse. Čeprav prvi poskusi niso prinesli jasnih rezultatov, so novejše raziskave pokazale, da se tudi ti veliki sesalci prepoznajo v ogledalu. Opazili so, da so sloni ob prisotnosti ogledala sposobni locirati predmete, ki jih sicer ne bi mogli videti, kar kaže na razumevanje, da v ogledalu vidijo sebe.
Kljub tem opažanjem pa med znanstveniki in filozofi ostaja odprto vprašanje: ali je sposobnost prepoznati samega sebe v ogledalu že dokaz pravega samozavedanja ali pa le eden izmed njegovih osnovnih korakov?
Pri saharskih mravljah so znanstveniki odkrili, da imajo notranji mehanizem, ki deluje kot števec korakov.
Štetje v naravi
Čeprav redko razmišljamo o tem, imajo številne živali razvito sposobnost zaznavanja količin. Ta občutek jim pogosto pride prav v vsakdanjem življenju, denimo pri orientaciji v prostoru, iskanju hrane ali vrnitvi v svoje zavetje. Prav tako jim pomaga oceniti razdalje med različnimi točkami, si zapomniti poti ali celo presoditi, ali se jim splača spopasti z drugo skupino živali glede na njeno številčnost.
A v zgodovini je en poseben primer živalske »računske sposobnosti« pritegnil veliko pozornosti javnosti in znanstvenikov: zgodba o pametnem Hansu. V Nemčiji je neki upokojeni osnovnošolski učitelj svojega konja Hansa naučil šteti. Konj je na vprašanja odgovarjal tako, da je s kopitom udarjal ob tla in presenetljivo pogosto pravilno izračunal rezultat. Ko so ga vprašali, koliko je tri plus dve, je Hans udaril petkrat. Mnogi so bili prepričani, da gre za izjemno sposobnost, a hkrati so se porajali dvomi.
Zato so se strokovnjaki odločili za natančnejše opazovanje. Psiholog Oskar Pfungst je z vrsto kontroliranih poskusov ugotovil, da Hans ni razumel števil, temveč je znal izredno natančno zaznavati nehotene telesne signale ljudi okoli sebe. V trenutku, ko je konj s kopitom dosegel pravilen odgovor, se je spraševalec povsem nezavedno rahlo vzravnal. Hans je ta drobni gib razumel kot znak, da naj preneha šteti. Njegova »matematična spretnost« je bila torej rezultat neverjetne občutljivosti za človeško govorico telesa, ne pa resničnega računanja.
Čeprav je Hans bolj pokazal svojo občutljivost kot matematični talent, so raziskave številskih sposobnosti pri živalih v zadnjih desetletjih znova postale zelo aktualne. Ena najbolj domiselnih poteka med žuželkami. Pri saharskih mravljah so znanstveniki odkrili, da imajo notranji mehanizem, ki deluje kot števec korakov. V poskusu so mravljam, ki so se odpravile po hrano, potem ko so dosegle cilj, s tankimi palčkami umetno podaljšali noge ali pa so jim jih rahlo skrajšali. Rezultat? Skupina z daljšimi nogami je prehodila predolgo pot in zgrešila mravljišče, tista s krajšimi pa se je ustavila prehitro. Ker sta se obe skupini izgubili, so raziskovalci potrdili, da mravlje pot domov dejansko odmerjajo s koraki.
Podobno sposobnost »številčnega občutka« pa pripisujejo tudi velikim plenilcem, kot so levi. V afriški savani lahko oglašanje drugih levov pomeni znak za previdnost ali spopad. A levi ne reagirajo impulzivno, pač pa poslušajo in ocenjujejo. Če slišijo, da v bližini rjove več tujcev, kot jih je v njihovem krdelu, se pogosto odločijo za umik. S tem se izognejo tveganemu spopadu, ki bi jih lahko stal življenje.
Sposobnost »številčnega občutka« pripisujejo tudi velikim plenilcem, kot so levi. V afriški savani lahko oglašanje drugih levov pomeni znak za previdnost ali spopad. A levi ne reagirajo impulzivno, pač pa poslušajo in ocenjujejo.
Ko živali spregovorijo
Med najbolj zanimivimi raziskovalnimi prizadevanji zadnjih desetletij je zagotovo preučevanja jezika pri živalih. Znanstveniki so v tem času ugotovili, da so šimpanzi, delfini, morski levi in orangutani sposobni razumeti in uporabljati različne oblike simbolnega sporazumevanja. V določenih eksperimentih so se naučili uporabljati znakovni jezik, podoben tistemu, ki ga uporabljajo gluhonemi, ali pa komunicirati s pomočjo abstraktnih simbolov in barvnih ploščic, ki so predstavljale posamezne besede. Številne živali so pri tem pokazale osupljivo zagnanost in presenetljivo dobre rezultate.
Posebej znana je zgodba afriškega sivega papagaja Alexa, ki ga je v 20. stoletju učila dr. Irene Pepperberg. Z uporabo posebnih metod učenja je Alex usvojil bogat besedni zaklad. Pri tem ni samo ponavljal naučenih besed, ampak je znal tudi pravilno poimenovati barve, materiale in oblike predmetov, celo izražati količine. S tem je pokazal, da razume pomen izgovorjenih besed in da njegovo sporazumevanje presega golo posnemanje.
Z uporabo posebnih metod učenja je Alex usvojil bogat besedni zaklad. Pri tem ni samo ponavljal naučenih besed, ampak je znal tudi pravilno poimenovati barve, materiale in oblike predmetov, celo izražati količine.
Dokazov je vedno več
Znova in znova se izkaže, da živalska inteligenca presega naša pričakovanja, pa naj gre za uporabo orodja, sporazumevanje ali sposobnost učenja. Toda tudi zunaj laboratorijev in znanstvenih poskusov živali vsak dan presenečajo s svojo iznajdljivostjo.
Vrane, ena naših najbolj razširjenih ptic, so znane po odličnem spominu in sposobnosti prepoznavanja obrazov. Uporabljajo orodje in poznajo celo mestni vsakdanjik. Tako lahko opazimo, kako odvržejo oreh kar na cesto ter počakajo, da ga stre avtomobil. Ko je lupina zdrobljena, se spustijo in poberejo priboljšek.
Vrane, ena naših najbolj razširjenih ptic, so znane po odličnem spominu in sposobnosti prepoznavanja obrazov. Uporabljajo orodje in poznajo celo mestni vsakdanjik.
Tudi podgane se uvrščajo med izjemno bistre živali. Zaradi odličnega spomina hitro usvojijo pot iz labirintov in premagajo velike razdalje pri iskanju hrane. Ko naletijo na novo vrsto hrane, jo najprej previdno poskusi le ena podgana, medtem ko druge opazujejo. Če se pogumna preizkuševalka ne zastrupi, jo začnejo jesti tudi preostale.
Takšni drobni vsakdanji dokazi nam znova pokažejo, da nismo edini, ki znamo razmišljati, reševati izzive in se učiti iz izkušenj. Svet živalske pameti je veliko bolj pester, kot si morda mislimo.
Članek je bil objavljen v reviji Gea
Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.
Več o reviji Gea >
