Ko sem 1. septembra leta 1986 zakorakala v osnovno šolo na Otočcu, sem imela na rami novo torbo in v srcu veliko vznemirjenja. Šola je bila prav taka, kot se je spomni vsak, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja obiskoval vaško šolo.
Poveljeval ji je strog ravnatelj, ki je robantil po hodniku in delil zaušnice razgrajajočim učencem, kolektiv pa je bil sestavljen večinoma iz učiteljic, ki so mu želele ugajati. Ne glede na to, da sem v šolo rada hodila in da mi je bila večina snovi zanimiva, sta mi šolski sistem in predvsem podeželska mentaliteta učiteljic, ki so bile pogosto nepravične, pustila kar nekaj ran.
Prvi šolski dan mojega otroka
Ko se je bližal lanski september in z njim prvi šolski dan mojega sina, je v meni rastla tesnoba. Šole me je bilo zares strah. Bala sem se nerazumevajočih učiteljic, sedenja pri miru, šolske prehrane, pretežke torbe in potencialno psihično ali fizično nasilnih otrok.
A zgodilo se je nekaj nepričakovanega. Šola je bila fajn! Šola, ki jo obiskuje moj otrok, ima ogromno igrišče. Hodniki so široki, učencev ni preveč, kolektiv je izjemno prijazen z eno najbolj očarljivih ravnateljic daleč naokrog. Moj sin se je v enem mesecu prelevil v samozavestnega fanta, ki pozna svoje okolje, se rad uči in ima kup novih prijateljev.
Pri vsej izkušnji se mi je v srce zelo usedla misel, da otrok z vstopom v šolo postane del skupnosti in da je vsak njegov sošolec tudi malo moj. In da moram včasih malo pozabiti na to, koliko pozornosti potrebuje on, in se bolj posvetiti temu, da se z njim pogovarjam o tem, kako je lahko v oporo drugim. Da razume, da imajo eni več energije, da je kdo nesramen, zato ker je v stiski, da ni nič hudega, če ne smejo nositi igrač v šolo, saj nimajo vsi vsega veliko.
Ko sem učiteljici spoznala bolje, sem jima tudi že zaupala, vedela sem, da vidita širšo sliko. Če jaz vidim samo svojega otroka, ki ne mara šolskega kosila, vidi učiteljica pet drugih, katerih starši nimajo denarja za kosilo in so zato v stiski. Če jaz vidim, da je moj otrok nemiren, ker je hitro razumel snov, vse rešil in mu je dolgčas, ona vidi tista dva, ki jima res ne gre.
V tem letu sem vedno bolj posvojila mnenje, da šola ne uči otroka le snovi, je nekakšen mini socialni ekosistem, v katerega je vpletenih veliko ljudi. Tu sta hišnik, ki jih nagrajuje, ko mu pomagajo, in knjižničarka, ki jih navdušuje nad branjem. Sta očka, ki je vedno nasmejan, in tisti, ki je slabe volje, ker se očitno z nečim spopada. So snopi starejših punc, ki se zjutraj premalo oblečene hihitajo pred vhodom, in so fantje, ki zgledajo neprijazni, pa »ta malim« vedno pomagajo, da se imajo kje usesti.
So sošolci, ki so preveč grobi za moj okus, sošolke, ki koga na skrivaj uščipnejo, in bodoči najboljši prijatelj, s katerim bosta v srednjih letih obujala spomine na te prve dni. Otrok v šoli vidi in doživi veliko značajev in cela izkušnja odpira vrata zelo zanimivim pogovorom.
V tem času sva se še bolj povezala. Sploh v prvih mesecih sem čutila, da potrebuje veliko moje pozornosti in fizične bližine. Popoldne sva običajno hodila na sprehod ali risala. In ko se je v šoli učil pozorno poslušati, sva s slikanic presedlala na daljše zgodbe. Ko je v šoli uril svoje pripovedovalske spretnosti, je postajal bolj samozavesten govorec. Ko je prek šole ugotovil, da zmore veliko poguma, je postajal vedno bolj samostojen.
Šola je zakladnica znanja, in čeprav velikokrat slišim, da šola otrok ne pripravi za življenje, jaz mislim, da jih. Stroga učiteljica jih uči, kaj pomenijo dobro postavljene meje. Nežna učiteljica jim kaže, kako lahko z mehkobo dosežeš veliko. Glasni otroci jih učijo tolerance, saj si nas večina prej ali slej deli pisarno z glasno sodelavko in potrebujemo vajo, da se spopademo s tem.
V življenju moraš velikokrat početi stvari, ki ti niso zanimive, kot oddati davke, očistiti kopalnico in peljati avto na servis, ampak je vse lažje, če znaš neprijetnosti odkljukati. V življenju največji trenutki sreče pridejo, ko narediš nekaj lepega za koga drugega, in šola je popolno okolje, v katerem lahko to počneš vsak dan. Še posebej če imaš za zgled starše, ki to počnejo in ki verjamejo, da to zmoreš tudi sam.
Članek je bil objavljen v reviji Pogled
Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.
