Vodni krog je stalno premikanje vode v naravi. Voda se premika med rekami, jezeri, morji, tlemi, rastlinami in zrakom. Oblaki igrajo pri tem zelo pomembno vlogo.
Brez oblakov ni kroženja vode
Vodno kroženje poganja energija Sonca. Sonce segreje vodo v morjih, jezerih in rekah. Voda se spremeni v vodno paro in dvigne v zrak. Vodne pare ne vidimo, saj je plin. Če se vodna para dvigne dovolj visoko v zrak, se zadosti ohladi. Takrat se spremeni v drobcene kapljice vode ali ledene kristalčke. Te mini kapljice skupaj tvorijo oblak. Vsi oblaki ne pomenijo padavin. Za to, da iz oblaka dežuje ali sneži, morajo oblačne kapljice zelo zrasti. In ko kapljice v oblaku postanejo dovolj težke, padejo na tla kot dež, sneg ali toča. Padavinska voda se vrača v jezera, reke in morje. Nekaj je izhlapi tudi iz tal in kroženje se začne znova.
V šali bi rekli, da so oblaki »prenosniki« vode v zraku, nekatere vrste oblakov pa tudi »aparati« za delanje dežja. Brez oblaka bi vodna para ostala v zraku in ne bi prišla nazaj kot dež ali sneg.
Nastanek oblakov
Oblaki nastanejo le, ko se topel zrak dvigne v višino in se dovolj ohladi. Takrat se vodna para v njem spremeni v drobne kapljice vode ali ledene kristalčke. Da lahko nastane oblak, morajo imeti kapljice nekaj, na kar se lahko »prilepijo«. To so majhni delci prahu, morske soli in dima, ki jih imenujemo aerosoli. Tudi teh drobnih delcev ne vidimo s prostim očesom, a jih je v zraku vedno veliko. Če v zraku ne bi bilo aerosolov, bi se vodna para zelo težko spremenila v kapljice.
V oblaku je na milijarde oblačnih kapljic. Že v enem kubičnem centimetru jih je okoli 300. Ko je dovolj mrzlo, se vodna para spremeni v ledene kristalčke. Zato poznamo oblake, ki so iz vodnih kapljic, oblake, ki so iz ledenih kristalčkov, in tudi take, v katerih se pojavi mešanica obeh.
Vsi oblaki niso enaki
Visoki oblaki so na višini 5 kilometrov in so iz ledenih kristalov. So beli in tanki kot peresa. Nizki oblaki pa so bližje tlom, le kak kilometer visoko, in so iz vodnih kapljic ter zato bolj sivi in plastoviti. Srednji oblaki so včasih že iz mešanice vodnih kapljic in kristalov, so tudi debeli in dajo dolgotrajen dež. Najglasnejši pa so nevihtni oblaki, ki so kot visoki stebri v ozračju. Iz njih lahko pada tudi toča, spremljata pa jih bliskanje in grmenje.
»Nevremenski« oblaki
Obstajajo tudi oblaki, ki sploh niso povezani z vremenom. Letalski oblaki nastanejo za letali, ki letijo zelo visoko, in vidimo jih kot bele črte. Ko izbruhne vulkan, dobimo velike sive oblake iz dima, pepela in pare. Pa tudi nad slapovi in gejzirji nastajajo oblački, ki niso povezani z vremenom.
Megla ni oblak!
Kako vemo, da je megla okrog nas? Zelo preprosto – takrat se ne vidi daleč! Uradno imamo meglo takrat, ko je vidnost pri tleh manjša kot en kilometer. Megla je po sestavi skoraj enaka oblaku, samo da je čisto pri tleh. Ampak nastane pa zelo drugače, saj imajo pri tem veliko vlogo tla, nad katerimi se pojavi. Megla nastane, ko je zrak blizu tal hladen in vlažen in se vodna para spremeni v drobne kapljice. Zato vidimo meglo kot belkasto gmoto pri tleh, skozi katero se težko vidi.
Obstaja več vrst megle. Ko prevladuje lepo vreme, se običajno v kotlinah pojavi radiacijska megla. Nastane ponoči, ko je vreme mirno in jasno. Tla se močno ohladijo in zrak tik nad njimi tudi. Ko se dovolj ohladi, nastane megla nad tlemi. Ko sonce zjutraj ogreje tla, megla izgine.
Članek je bil objavljen v reviji Moj planet
Moj planet je izvirna slovenska poljudnoznanstvena revija za otroke od 8. leta naprej, ki radi spoznavajo živali, rastline, naravne pojave in ves ta širni svet okoli sebe.
Več o reviji >
