Veš, mašina, svoj dolg

Babačić ne išče rešitev in jih ne prodaja, temveč se sprašuje o vsem tistem, kar smo namerno ali ponevedoma pozabili ali preslišali. Gre za iskanje duha, ki je še vedno nekje z nami, vendar ga ne znamo več prepoznati in ustrezno ovrednotiti.

Kaj lahko iščemo v tej nepredvidljivi in žanrsko raznoliki knjižni izdaji, katere osrednja vozlišča pa so šport, življenje stranskih ulic in spomini, je najbolje opisal eden Babačićevih bralcev v časniku Delo. Kot odziv na njegov objavljeni tekst Veš, mašina, svoj dolg? je zapisal: »Če kaj, potem je pri avtorju čutiti pristnost in poštenost in neko čudno radost. In čutiti je tisto neizrekljivo.« Ravno ta čudna radost je morda osnovno občutje knjige. Raste iz kratkih stavkov in lirskih vložkov, ki sestavljajo vezje njegovih besedil, ko se premikajo med junaki našega športa do zadnjih ljubljanskih ulic in zaidejo tudi v bližnje pokrajine.