Testamenti

Moderna klasika in svetovna uspešnica

Deklina zgodba je postala klasika, njene dekle simbol upora proti kratenju človekovih pravic. Štirideset let pozneje pa se zdi, da je razčlovečena šovinistično fundamentalistična prihodnost bližje, kot smo mislili.

Priporočilo urednice Darje Marinšek

"Testamenti je knjiga za vse tiste, ki že nestrpno ugibate (po prebrani knjigi ali po TV-seriji), kaj se zgodi po koncu Dekline zgodbe. Kot vedno – Margaret Atwood ne razočara!"

Resnica lahko nakoplje veliko težav tistim, ki je ne bi smeli poznati.

Odlomek iz knjige:

Kdo si, bralec moj? In kdaj si? Morda jutri, morda čez petdeset let, morda nikoli.

Nemara si ena izmed tet iz zavoda Ardua, ki je po naključju naletela na to pripoved. Boš po trenutku zgroženosti spričo moje pregrešnosti sežgala te strani, da bi ohranila mojo pobožno podobo nedotaknjeno? Ali pa boš podlegla vesoljni žeji po moči in stekla k očem, da me ovadijo?

Ali pa boš vohljač z onkraj naših meja, ki bo brskal po arhivu Ardue, potem ko bo naš režim padel? V tem primeru bo skrivni arhiv obremenilnih dokumentov, ki sem jih toliko let kopičila, predložen ne le na sojenju meni – če mi bo usoda tako nemila in bom živela dovolj dolgo za takšno sojenje – temveč tudi na sojenju mnogim drugim. Poskrbela sem, da sem izvedela, kje so pokopana trupla.

Ampak zdaj se najbrž že sprašuješ, kako sem se izognila čistki tistih, ki so bili višje od mene – če ne v zgodnejših dneh Gileada, pa vsaj takrat, ko je dozorel v vsej brutalnosti. Dotlej so na Zid obesili že kar nekaj nekdanjih uglednikov, saj so tisti čisto pri vrhu poskrbeli, da jih noben povzpetnik ne bi izrinil. Najbrž si misliš, da sem bila kot ženska še posebej ranljiva za takšno čistko, a se motiš. Že zgolj zato, ker sem ženska, sem bila izključena iz takšnih seznamov uzurpatorjev, saj nobena ženska nikoli ni mogla sedeti v Poveljniškem svetu; na tej fronti sem bila torej, ob vsej ironiji, varna.

So pa še trije drugi razlogi za mojo politično dolgoživost. Prvič, režim me potrebuje. Žensko stran našega podviga namreč nadzorujem z železno pestjo v usnjeni rokavici v volnenem mufu in vzdržujem red, moj edinstveni položaj mi to omogoča, kakor evnuhu v haremu. Drugič, vse preveč sem izvohala o voditeljih – preveč umazanega – in ti ne morejo vedeti, kaj vse sem storila s podatki, kaj vse sem dokumentirala. Če bi mi zategnili zanko okrog vratu, bogve kakšna vsa umazanija bi utegnila pricurljati na dan. Zelo verjetno sumijo, da sem se zavarovala, in čisto prav imajo.

Tretjič, diskretna sem. Vsak od vodilnih ima že od nekdaj občutek, da so njegove skrivnosti pri meni na varnem; ampak – kot sem že mimogrede pojasnila – samo tako dolgo, dokler sem na varnem jaz. Že dolgo verjamem v uravnoteženost razpršene moči.

Kljub tem varnostnim ukrepom pa se ne pustim zazibati v spanec. Gilead je spolzek kraj, nesreče se pogosto dogajajo. Nekdo je že napisal moj nekrolog, o tem ne dvomim. Kar zmrazi me; le čigave noge hodijo po mojem grobu?

Časa, moledujem zrak, samo še malo več časa. To je vse, kar potrebujem.

Stran o avtorju: