Zgodovina izolacij

Z zakonom so karanteno prvič uvedli blizu nas – v hrvaškem pristaniškem mestu Dubrovnik, ki se je v srednjem veku imenoval Ragusa. Tamkajšnje mestne oblasti so že leta 1377 sprejele zakonodajo Venis de locis pestiferis non intret Ragusium vel districtum – Tisti, ki prihajajo z območij, okuženih s kugo, ne smejo vstopiti v Raguso –, s katero so odredile, da morajo vsi prišleki z območij, kjer mori kuga,  pred vstopom v srednjeveško pristaniško utrdbo 30 dni preživeti v Cavtatu ali na bližnjih otokih Mrkan, Supetar in Bobara. Ukrep s predpisano izolacijo se je zato najprej imenoval trentino, po italijanski besedi za 30 dni (trenta). Pozneje so izolacijo razširili na 40 dni oziroma quaranta giorni in dobili smo karanteno v pravem pomenu besede.  
O tem, zakaj so izbrali prav 40 dni, krožijo različne teorije. Najverjetneje zato, ker je potrebno toliko časa, da se razvijejo simptomi kuge, natančno odrejeni čas pa povezujejo tudi s teorijo o akutni bolezni, ki jo je zapisal Hipokrat, avtor treh zbornikov o epidemijah v antični Grčiji. Karanteno kot ukrep za zajezitev širjenja nalezljivih bolezni so poznali že v antiki, pa četudi so verjeli, da se bolezen širi iz miazme, smrdljivega plina, ki prihaja iz zemlje. V zvezi s časovnim okvirjem omenjajo še Pitagorovo teorijo številk, kjer ima štirica poseben pomen, obstajajo pa še bolj mitske razlage; Jezus je 40 dni potoval po puščavi, prav toliko časa je Mojzes preživel na gori Sinaj, 40 dni so trajale biblijske poplave, toliko časa pa traja tudi post.   
Prve primere izolacije bolnikov najdemo v Svetem pismu, kjer tako v Stari kot Novi zavezi v zvezi s tem omenjajo gobavce, ki so jih  iz družbe izganjali na podlagi napačnega prepričanja, da se je zelo lahko okužiti z bakterijo Mycobacterium laprae (odkrili so jo leta 1873), ki povzroča težke deformacije. V srednjem veku so kolonije za gobavce, nad katerimi je bdela katoliška cerkev, zrasle po vsem svetu. 

Dubrovnik in Benetke sta orala ledino

»Zgodovina je brez dvoma dokazala, da so v Dubrovniku pravzaprav izumili karanteno. Izolacijo kot koncept so v mestu pravzaprav uvajali že pred letom 1377, kar je omenjeno v mestnem statutu, ki je bil napisan leta 1272 in v katerem  prvič omenjajo nujnost izolacije gobavcev. Statut sodi med najstarejše hrvaške zapisane zakone,« je za BBC povedala Ana Bakija - Konsuo, soavtorica študije Lazaret v Dubrovniku: Začetki karantenske regulacije v Evropi. (Lazaretto in Dubrovnik: Beginning of Quarantine Regulation in Europe). 
Dubrovnik – med letoma 1205 in 1358 so tam priznavali nadvlado Beneške republike, a je ohranjal precejšnjo stopnjo neodvisnosti, ko pa so leta 1420 Dalmacijo tudi uradno kupili, je postal de facto svobodno mesto – je odigral ključno vlogo pri oblikovanju karantenske zakonodaje. Pomembno vlogo pri tem so imele tudi Benetke, še eno pomembno trgovsko pristaniške v Jadranskem morju. Obema mestoma je skupno tudi, da sta na Unescovem seznamu svetovne dediščine in da sta bili pred izbruhom aktualne epidemije med najbolj obleganimi turističnimi destinacijami. 
Karantenski zakon Raguške republike je vseboval štiri osnovna načela: prišleki z območij s kugo so morali pred vstopom v Raguso en mesec preživeti v izolaciji, prebivalci Raguse niso smeli obiskovati izolaciji namenjenih območij, sicer bi jih tam zadržali kar 30 dni, izoliranim so hrano lahko prinašali le posebej za to določeni posamezniki, za kršitev predpisov pa so uvedli izjemno stroge kazni.

Na zrak v lazaret 

Prvo začasno bolnišnico za bolnike s kugo oziroma lazaret so leta 1430 postavili na Danči, zahodnem predmestju Dubrovnika, pozneje so zgradili lazaret na otoku Lokrum, leta 1590 pa je dubrovniški senat sprejel dekret o gradnji lazareta v Pločah, ki je nato postal sestavni del mestne utrdbe. »Lazaret je ohranil prvotno funkcijo še dolgo po padcu Dubrovniške republike. Kot zdravstvena ustanova je prenehal obstajati okoli leta 1972,« je povedala dr. Ana Bakija - Konsuo v zvezi z unikatnim arhitekturnim kompleksom, ki je tudi del bogate mestne zdravstvene dediščine. 
Dubrovniški kompleks lazaretov, ki leži kakih 300 metrov od starega mestnega obzidja, sestavlja kar 10 lazaretov, pet dvorišč in dve stražnici. Po  navedbah dr. Vesne Miović, soavtorice zbornika, so vse popotnike, ki so prišli iz sumljivih krajev, namestili v tako imenovanem zgornjem lazaretu, kjer so se lahko prosto sprehajali, družili pa so se lahko samo med seboj. 
Zdaj gre za eno od glavnih mestnih turističnih znamenitosti, v kateri organizirajo koncerte in folklorno obarvane prireditve. Turistični vodič Ivan Vuković Vuka se spominja, da se je poleti rad udeleževal tamkajšnjih plesnih zabav in koncertov, saj je zrak v lazaretih bolj svež. »Znotraj mestnega obzidja se bolezen lahko hitro širi, lazareti pa so zelo široki in prostorni ter razdeljeni v deset večnadstropnih stavb, zato je tam vedno dovolj zraka,« je bil jasen.

Smrt v Benetkah

Prav Benetke, kjer so arheologi leta 2007 med izkopavanjem v laguni odkrili množično grobišče s 1500 žrtvami kuge, so zaslužne za desetdnevno podaljšanje karantene. Odlok o tem je tamkajšnji senat sprejel leta 1448,  že prej, leta 1423, pa so prav v Benetkah postavili prvo stalno bolnišnico za bolnike s kugo oziroma lazaret. Zavetišče za bolne romarje, ki so prihajali iz Svete dežele, je bilo v samostanu na otoku Svete Marije iz Nazareta, ki se zdaj imenuje Lazzaretto vecchio (stari lazaret).

Svoje lazarete je imelo tudi tržaško pristanišče. Tako kot v vseh drugih obmorskih mestih je prvi stal zunaj mestnega obzidja, v smeri proti Rimu, od koder je prihajala večina romarjev. Nanj v Trstu trenutno spominja samo še ulica z imenom Lazzaretto Vecchio, ki je vzporedna z južno obalo zaliva. Lazaret svetega Karla je bil dograjen leta 1723 in je kmalu postal nezadosten, zato so leta 1769 na območju današnjega Rojanskega trga postavili lazaret, ki je posvečen sveti Tereziji. Deloval je vse do leta 1867, ko so odprli zadnjo tovrstno bolnišnico. Umaknjena je bila od mestnega središča in je stala pri svetem Jerneju, ki je danes v Sloveniji, zato se ankaranski mejni prehod imenuje preprosto Lazaret. 
Pri besedi lazaret gre po eni od teorij za izpeljanko iz Nazareta, po drugi pa izvira iz imena čudežno ozdravljenega svetopisemskega gobavca Lazarja, ki je zavetnik vseh gobavcev. 
Najbolj pretresljiv opis razmer, ki so vladale v lazaretih, najdemo v romanu Zaročenca italijanskega avtorja Allessandra Manzonija: »Bralec naj si poskuša predstavljati ograjen lazaret, kjer živi šestnajst tisoč okuženih. Prostor je  prenapolnjen, ponekod s kočami in kolibami, drugje z vozovi, povsod pa z ljudmi. In tista dva neskončna stebra na desni in levi, ki sta popolnoma natrpana z umirajočimi, ki skupaj z mrtveci ležijo na grobih žakljih ali pa kar na slami, (…) in tu in tam odhajanje in prihajanje, ustavljanje in brzenje, sklanjanje in vstajanje okrevajočih, mrzličnih, bolničarjev …« 
Medicinski raziskovalci Beneške republike so prvi odkrili, da se tako gobavost kot kuga prenašata z okužbo, zato so začeli ustanavljati celo izolirnice za blago, kjer so sterilizirali predvsem tekstil in volno. 
V boju s kugo, ki se je iz italijanskih pristanišč širila v Francijo in Španijo, iz severovzhodne Italije pa čez Alpe proti osrednji Evropi, so italijanski zdravstveni uradniki uvedli celo še bolj drastične ukrepe. V Milanu, kjer so odkrili prve primere kuge, so prebivalce treh hiš, ne glede na to, ali so bili bolni ali zdravi, preprosto neprodušno zaprli za postavljeni zid in jih prepustili gotovi smrti. Taktika se je kot kaže obrestovala, saj je prestolnico Lombardije kuga prizadela manj od vseh drugih večjih italijanskih mestnih držav. »Kajti na zgodnjo pomlad prej omenjenega leta se je začela kuga, v strašljivih in izjemnih okoliščinah, potem je pokazala svoje katastrofalne posledice ...« beremo slikovit opis črne smrti v romanu Dekameron slovitega Giovannija Boccaccia. 
Kuga, ki se je v Evropi prvič pojavila leta 1347, kosila pa je vse do leta 1352, je samo na stari celini terjala med 40 in 50 milijonov življenj, po vsem svetu pa je bilo žrtev od 75 do 200 milijonov. 

Španska gripa, cenzura in diskriminacija 

Daleč najbolj uničujoča pandemija v človeški zgodovini je bila španska gripa, s katero se je med letoma 1917 in 1919 okužilo 500 milijonov ljudi oziroma tretjina svetovne populacije. Umrlo je med 20 do 40 milijonov ljudi. Okužbo je bilo praktično nemogoče ustaviti, tudi zato, ker je istočasno divjala I. svetovna vojna. 
Po vsem svetu so sprejemali drastične ukrepe, od zaprtja šol, gledališč in cerkva, prvič pa so spraševali tudi o vlogi medijev. V Italiji, ki je imela poleg Portugalske največ žrtev, so oblasti urednikom časopisa Corriera della Sera, največjemu in najbolj vplivnemu časopisu v državi, prepovedale poročati o številu žrtev v Milanu, češ da s tem med prebivalci širijo paniko in strah. Cenzura in pomanjkljive informacije, predvsem pa pomanjkljive informacije o ukrepih za zajezitev okužbe  – od predpisovanja obraznih mask in socialne distance do boljše higiene – so v območjih, razdejanih od vojne, povzročile še dodatno zmedo.   
Druga pandemija influence v 20. stoletju je bila pandemija azijske gripe med letoma 1957 in 1958, tretja in najbolj blaga pandemija influence v 20. stoletju pa je udarila   leta 1968 in se je imenovala influenca A(H3N2). 
Novo poglavje v instituciji karantene je nastopilo v zgodnjem 21. stoletju, natančneje leta 2003, ko se je v kitajski provinci Guangdong pojavil sars, ki je v  čedalje bolj globaliziranem svetu nemudoma postal globalna grožnja. Kitajska se je na pojav novega virusa odzvala z drakonskim nadzorom nad posamezniki, od uvajanja nadzornih točk na cestah do nameščanja spletnih kamer v zasebnih domovih. Za kršilce so uvedli stroge kazni, med drugim celo smrtno kazen.

Ukrepe za preprečitev širjenja nalezljivih bolezni so oblasti zgodovinsko rade izkoriščale za obračun s političnimi nasprotniki in krepitev policijske države. Že v 19. stoletju so se množice na to začele odzivati s protesti. Tako so »kolera upori« kot odgovor na ukrepe zaradi pandemije kolere zajeli večino evropskih držav. V Rusiji so jih brutalno zadušili, rezultat pa je bila še bolj policijska država, v Italiji je protestnikom uspelo zrušiti burbonsko monarhijo, v Berlinu pa so oblasti prisluhnile političnim nasprotnikom in omilile ukrepe, zato do protestov tam sploh ni prišlo. 
Pogosto pa so bili ukrepi tudi odkrito diskriminatorni. Bizantinski cesar Justinijan I. (482–565 n. št.), ki je sam prebolel kugo in je bil imun, je njeno širjenje denimo poskušal zajeziti z vrsto zakonov, ki so bili uperjeni proti posameznikom, za katere je zmotno domneval, da so največji prenašalci; Judom, poganom, heretikom, Arijcem in homoseksualcem. Iz podobnih razlogov so oblasti v Genovi med izbruhom kolere omejile gibanje prostitutkam in beračem, za katere so trdili, da so prenašalci okužbe. 

Vrata za bolezni z Orienta 

Leta 1830 je Evropo dosegla kolera, ki so ji rekli kar »aziatska bolezen«, saj je prišla iz Azije. V Združene države Amerike so jo leta 1832 prinesli emigranti iz Evrope. Prav po zaslugi večjega števila izbruhov kolere je ameriški kongres leta 1878  sprejel karantensko zakonodajo tudi na zvezni ravni. Epidemija kolere je bila prva epidemija, ki se je zelo hitro širila po zaslugi tehnoloških sprememb v transportu, še zlasti zaradi skrajšanega potovalnega časa po izumu parnikov in železnic.
V tem času so se sicer že našli tudi nasprotniki omejevalnih ukrepov, ki so se  pritoževali, da sanitarni kordoni in nadzori na mejnih prehodih ovirajo prost pretok potnikov. Kot argument proti karanteni so navajali še, da zbuja lažen občutek varnosti.

Tudi glede mednarodnega sodelovanja in usklajevanja ni bilo mogoče doseči dogovora, kar je razvidno zlasti iz razprav na Mednarodnih sanitarnih konferencah, še posebej po odprtju Sueškega prekopa leta 1869, za katerega je veljalo, da je odprl vrata za prihod bolezni z Orienta. 
Navkljub dvomom se oblasti v boju proti nalezljivim boleznim niso želele odpovedati tradicionalnim strategijam, ugotavlja italijanska raziskovalka Eugenia Tognotti  v znanstveni publikaciji z naslovom Lekcije iz zgodovine karantene, od kuge do influence A (Lessons from the History of Quarantine, from Plague to Influenza A). 

Zanemarjeni emigranti in »tifusna Mary« 

Pred epidemijo kolere so se Združene države Amerike spopadle z epidemijo rumene mrzlice, ki je leta 1739 izbruhnila v Filadelfiji, kjer je v dveh letih umrlo 5000 ljudi oziroma deset odstotkov vsega prebivalstva. Na vrhuncu epidemije, ki je terjala po sto smrtnih žrtev na dan, je na tisoče ljudi bežalo na podeželje, mestna oblast pa je pod pritiski preprosto kolapsirala.
Najbolj znan karantenski otoček v ZDA je bil seveda newyorški Ellis Island, kamor so se dan za dnem zgrinjali novi emigranti. Skupina judovskih emigrantov iz Rusije, za katere je zgodovinar medicine Howard Markel izjavil, »da še nikoli ni videl bolj zanemarjene skupine ljudi«,  je leta 1892 v Veliko jabolko prinesla epidemijo tifusa. Vzrok zanjo so bile predvsem ogromne telesne uši, ki so se zaredile v podpalubju. »Na naših obalah ne potrebujemo česa takega,« so takrat zapisali v New York Timesu. 

Verjetno najbolj znan primer karantene v ameriški zgodovini, v kateri je javni zdravstveni interes poteptal pravico do osebnih svoboščin, je zgodba Mary Mallon, ki je znana preprosto po vzdevku »tifusna Mary«. Kot nosilka tifusne vročine brez simptomov je v začetku 20. stoletja z boleznijo okužila številna gospodinjstva, v katerih je delala kot kuharica. Ko so oblasti odkrile, da je prenašalka, so jo izolirale na otoku North Brother v New Yorku. Po treh letih so jo izpustili, a je morala obljubiti, da ne bo nikoli več kuhala. Ker obljube ni držala, so jo poslali nazaj na otok, kjer je v izolaciji živela do svoje smrti. 
Še v bližnji preteklosti, leta 2007, so ameriške zdravstvene oblasti izolacijo odredile za 31-letnega odvetnika iz Atlante Andrewa Speakerja, saj je bil okužen s tuberkulozo, ki je bila odporna proti zdravilom. Pobegnil je v Evropo, vendar se je v strahu pred aretacijo vrnil v ZDA, kjer so ga zadržali in izolirali v kliničnem centru v Denverju in ga tam naposled tudi pozdravili. 

Za Jugoslavijo usodna piščalka

V naših koncih smo se  s popolno izolacijo zadnjič srečali leta 1972, ko je Jugoslavijo zajela epidemija črnih koz, ki jih poznamo tudi pod imenom osepnice oziroma variola. Šlo je za zadnji izbruh te grozljive bolezni v Evropi, zanjo pa je bila usodna okužena piščalka, ki jo je kosovski romar Ibrahim Hoti prinesel z romanja v Meko. 
Prav s prizorom kupovanja piščalke na eksotičnem bližnjevzhodnem bazarju se začne jugoslovanski film Variola vera (1982), ki govori o epidemiji te nalezljive bolezni pri nas. Kaže se v obliki gnojnih mehurčkov po telesu, ki jih spremlja vročina. Bolezen se lahko razvije v blažji ali težji obliki, pri kateri je smrtnost 30–35 %. Pri 65–85 % preživelih bolezen na koži pusti brazgotine, pri 2–5 % pa lahko pride do slepote in deformacije udov, je mogoče prebrati na spletni strani Zgodovina.si, kjer v članku o epidemiji črnih koz v Jugoslaviji popišejo tudi sprejete ukrepe.

V Jugoslaviji so razglasili vojno stanje in uvedli karanteno, poleg tega pa so se jugoslovanske oblasti odločile tudi za ponovno množično cepljenje prebivalstva, pri čemer jim je na pomoč priskočila Svetovna zdravstvena organizacija ter vojska. Cepili so kar 18 od 22 milijonov državljanov Jugoslavije. Po dveh mesecih je bilo epidemije konec, zbolelo je 175 ljudi, umrlo pa jih je 40, kar v luči aktualnih dogodkov deluje kot zelo majhna številka.  
Drastični ukrepi so veljali za celotno državo. Potniki so morali ob vstopu v Slovenijo pokazati potrdilo o cepljenju, prepovedana so bila javna zborovanja in prireditve, veljala je omejitev službenih potovanj in prepoved preseljevanja delavcev. V Sloveniji nismo zabeležili nobenega primera, posledice epidemije pa je bilo še dolgo mogoče čutiti v gospodarstvu. 
Množično cepljenje je povzročilo tudi nezaželene stranske učinke, saj kontraindikacijam takrat niso namenjali večje pozornosti, zato so cepili tudi nosečnice, kar je vodilo v večje število medicinsko indiciranih splavov. Svetovna zdravstvena organizacija je Jugoslaviji po uspešnem izkoreninjenju bolezni izrekla javno priznanje, jugoslovanski primer spopada z virusom variole pa še danes velja za pomembno študijo primera pri obvladovanju izbruhov epidemij in nadzoru širjenja bolezni. Ker so črne koze praktično izkoreninili, so opustili tudi cepljenje proti tej bolezni. Obveznemu cepljenju proti črnim kozam so liberalni reformatorji v Angliji sicer nasprotovali že v 18. stoletju. 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >