Prebujena generacija
V zadnjih nekaj letih smo priče »razcvetu« osebnostne rasti.
Povsem naravno je postalo, da se sprašujemo o smislu življenja, o tem, ali nas partnerstvo osrečuje in nam omogoča osebnostno rast in ali opravljamo poklic, ki nas notranje izpolnjuje ali bolj kot ne izčrpava.
Živimo v obdobju, ko se zdi povsem normalno, da se dva razideta, ker skupne prihodnosti ne vidita več, ali da nekdo zapusti službo, ker je spoznal, da ga ne veseli več in čuti poklicanost za nekaj povsem drugega, ter se tega novega tudi loti in spozna, kakšni talenti in sposobnosti so vsa ta leta tiho čakali na osvoboditev in realizacijo.
»Zdaj si privoščim tisto, kar sem si želela vse življenje«
Pa ni bilo vedno tako. Generacije pred mano (sama sodim v generacijo X) se o smislu življenja niso spraševale. »Babyboomerji« ali »otroci izobilja« (obdobje med 1946 in 1964) ter njihovi starši »generacija veteranov« (obdobje med 1900 in 1945) so si postavljali drugačna vprašanja. Njih so zanimali odgovori na eksistencialna vprašanja, kot sta služba in hiša.
O tem, ali so v službi, kjer bodo lahko razvijali svoje talente in sposobnosti, ali o tem, ali je ta moški/ženska oseba, s katero bodo lahko gradili kakovostno partnerstvo, se niso spraševali. Sicer ne morem reči, da se v današnjem času vsi sprašujejo o smislu življenja, izpolnjujoči službi in kakovostnem partnerstvu, a o tem vsaj beremo, se pogovarjamo in poslušamo.
Ravno zato, ker je znanje s področja osebnostne rasti tako dostopno in družbeno sprejeto in ker opazujejo svoje otroke, kako se odločajo glede svojega življenja, se je generacija »babyboomerjev« začela tudi sama prebujati, če se lahko tako izrazim. »Zdaj si privoščim vse tisto, kar sem si želela vse življenje, pa nisem mogla …, ker si nisem upala, češ, kaj bodo pa rekli. Takrat je bilo tako, da sem morala skrbeti za moža in otroke, mene sploh ni bilo,« velikokrat slišim na svojih delavnicah od udeleženk, ki so že v pokoju.
Z radovednostjo in navdušenjem prebirajo knjige o osebnostni rasti; v teh knjigah, ki polnijo njihove knjižne police, se na novo odkrivajo. Knjiga je običajno prvi stik, ki ga naredi posameznik pri odkrivanju sebe, saj omogoča varen prostor, znotraj katerega lahko iščemo tisto, kar smo na svoji poti v življenju izgubili – sebe.
Čas zase
Včasih je bilo običajno, da žena doma čaka moža s kosilom, to, da bi šla sama v gledališče, v kino ali na kakšno drugo dejavnost, sploh ni obstajalo. Ko se pogovarjamo o tem, kako se postaviti zase v odnosih in kako pomembno je, da si vzameš čas samo zase, veliko udeleženk starejše generacije prikimava in mlajšim pove, kaj bi one dale, če bi že takrat lahko bile tako svobodne, kot si upajo biti danes. Kako drugačno bi bilo njihovo življenje!
Vedno sem vesela, ko srečujem te »super« ženske, kot jim po tiho rada rečem, saj so občudovanja vredne. Pri svojih sedemdesetih letih so aktivne na različnih delavnicah, nabirajo novo znanje, nove izkušnje in gradijo nova poznanstva. Včasih so celo bolj polne življenja kot mlajše generacije. In uživajo »na polno«.
Brez kletke
Vse predstavnice generacije »baby boom« pa ne delujejo na ta način. Nekatere še vedno živijo v kletkah, ki jih obdaja prepričanje, da je treba v življenju trpeti in samo trpeti, biti vedno na voljo vsem (možu, otrokom, vnukom, prijateljicam …) in da so one zadnje na vrsti. Življenje res ni samo smeh in veselje, a vedeti moramo, kdaj je treba stisniti zobe in malo potrpeti, kdaj pa trpimo brez razloga. Dva primera:
- Želimo se vpisati na tečaj slikanja, a zaradi prepričanja, da moramo biti popoldan in zvečer na voljo svojemu možu in otrokom, ki nam včasih pripeljejo vnuke v varstvo, se temu odrečemo. In trpimo – do konca življenja. Ker si ne damo tega, kar potrebujemo zase.
- Želimo se vpisati na tečaj slikanja, a zbiramo pogum, kako to povedati možu in otrokom, saj nas je strah, kako bodo odreagirali. Trpimo, ko zbiramo pogum, in še bolj trpimo, ko ga zberemo in končno izrazimo, kaj želimo narediti. In tukaj se trpljenje konča. Lahko pa še malo potrpimo in gledamo nekaj časa užaljenega moža ali/in otroke, a ko bodo videli, kako dobro nam dene to, da obiskujemo tečaj slikanja, bo tudi njihova užaljenost izginila.
Trpljenje brez razloga je prvi primer in takšno življenje res ne more biti v veselje – niti nam niti našim bližnjim, saj smo ves čas ena sama velika žalost in igramo žrtev vse svoje življenje. Drugi primer pa je trpljenje z razlogom – potrpimo zato, da bomo imeli lepo življenje, ki ga bomo lahko delili s svojimi najdražjimi.