Kdo ali kaj nam »pere« možgane?

Robert H. Lustig, ugledni ameriški avtor in pediater, v svoji odmevni uspešnici Oprani možgani pojasnjuje, da do nesporazuma prihaja, ker ljudje verjamemo, da si bomo lahko z nakupom določenih dobrin zagotovili trajno srečo in zadovoljstvo. A tako preprosto to (žal) ne gre.

Užitek ni enako sreča

V veliki želji, da bi živeli srečno, zadovoljno in mirno, ubiramo bližnjice. Kupujemo reči, pripomočke in storitve, ki so pogosto opevani kot zagotovilo za srečo. »A to pač ne drži,« v svoji knjigi večkrat odločno poudari dr. Lustig, ki opozarja, da je težava v tem, ker preveč zlahka zamenjujemo pojma užitka in sreče. To našo zmoto pa s pridom izkoriščajo prodajalci in najrazličnejše korporacije.

Kdo ali kaj nam »pere« možgane?

Velike korporacije nam pod pretvezo, da kupujemo srečo, v resnici prodajajo (samo) užitek. Ta tragični nesporazum pa nas lahko v resnici stane (telesnega in duševnega) zdravja. Tudi zato, ker so med dobrinami, »ki jih res morate imeti, če hočete biti v redu«, (pre)pogosto nezdrava, hitro pripravljena in predvsem sladka hrana, kofein in energijske pijače ter nekatera zdravila.

Kot bližnjice do sreče se vse bolj promovirajo tudi sodobne tehnologije, družabna omrežja, najrazličnejše aplikacije, videoigre in podobno. Pripomočki, reči in navade, ki našemu duhu in telesu pač ne denejo najbolje.
 

Možgani poznajo razliko

Kot zapiše dr. Lustig, znanstveniki danes vedo, da je v možganih poseben »sistem za zadovoljstvo«, ki je povsem ločen od tistega za uživanje ali nagrajevanje in tudi sledi popolnoma drugačni regulaciji. Užitek (nagrada) je čustveno stanje, v katerem vaši možgani pravijo: Tole pa prija – hočemo še več, sreča (zadovoljstvo) pa je čustveno stanje, v katerem vaši možgani pravijo: Tole pa prija – ob tem ne potrebujemo in ne zahtevamo ničesar več.
 

Kaj se dogaja med užitkom in kaj ob sreči

Ob užitku se v možganih sprošča dopamin, ob občutkih sreče in pristnega zadovoljstva pa serotonin. Oba sta nevrotransmiterja (torej biokemični snovi, ki nastajata v možganih ter uravnavata občutke in čustva), res pa je, da serotonin poskrbi za občutke sreče in umirjenega zadovoljstva, dopamin pa deluje precej drugače.

Ob navalu dopamina nas preplavita razburjenje in užitek, ki je sicer zelo intenziven, a traja manj časa. Ko je vsega konec, ostane samo občutek izpraznjenosti in želja po še. Dr. Robert H. Lustig opozarja, da je tak odziv bližnjica k zasvojenosti.

Tako čutite tudi vi?

Niste edini. Mnogi od nas bi lahko svoje občutke strnili nekako takole: »Hotel sem samo mirno in zadovoljno živeti. Potem pa sem se ujel v past. Bolj kot umirjeno zadovoljstvo mi je v resnici všeč čisti užitek.«

Zakaj nam »samo« sreča in zadovoljstvo nista dovolj? Kaj je tisto, kar nam meče polena pod noge, ko si želimo samo mirno in zložno nadaljevati po poti, ki vodi v harmonično in umirjeno življenje? Zakaj hočemo predvsem užitek, nagrado in ugodje – če se le da: takoj zdaj!

Eden od glavnih krivcev za to je zmeda v možganih, ki jo pogosto povzroča stres. Bistveni procesi se odvijajo v tistem predelu, ki se imenuje prefrontalni korteks. Kadar vse deluje, kot je treba, prefrontalni korteks dela za nas in zmanjšuje dejavnost dela možganov, ki se imenuje amigdala.

Amigdalo bi lahko poenostavljeno imenovali tudi center za strah. Prefrontalni korteks ob zdravem delovanju amigdali sporoča, da je vse v redu in da ni razloga za strah. Ob tem krepi delovanje centra za spomin in poskrbi za zbranost za naslednjo nalogo, vzdržuje nizko raven kortizola (stresnega hormona), kar zagotavlja tudi stabilnost presnovnih funkcij.

Drugače povedano: če vse deluje tako, kot mora, ste mirni, delate zbrano, niste raztreseni, dobro spite, se redno prehranjujete in ne čutite neustavljive potrebe po tem, da bi pojedli veliko čokolado z lešniki, popili samo še eno in še eno in še eno skodelico kave, šli zelo nujno po nakupih ali pa bi morali, ampak res morali, nenehno preverjati, kaj se dogaja na družabnih omrežjih.

Več tveganja za razvoj odvisnosti in depresije

Če je prefrontalni korteks zaradi stalnega stresa poškodovan, ni več nadzora in pomiritve. Na stežaj se odprejo vrata impulzivnosti. Če ta del možganov ne deluje dobro, to lahko pomeni, da se v njem neprestano sproža sistem nagrajevanja, zato nenehno iščete nekaj, kar naj bi vas potešilo in vam prineslo zabavo. To pa seveda izdatno povečuje tveganje za čisto prave zasvojenosti.

Poveča pa se tudi tveganje za razvoj depresije. Zakaj? Poškodovani prefrontalni korteks pomeni tudi zvišane ravni kortizola. Ta duši receptorje serotonina, ki nam najbolj pomagajo na poti do sreče. Če ti receptorji ne morejo opravljati svojega dela, obstaja večja nevarnost, da bo kortizol naše dojemanje obarval v temnejše barve in bomo prej ali slej zapadli v pesimizem in depresijo.

Kako se lahko zaščitimo?

Predvsem s tem, da možganom omogočamo čim bolj normalno delovanje. Zagotovimo jim dovolj miru in počitka. Živimo čuječe (celovit trening čuječnosti najdete TU) in se dovolj gibamo.

Dr. Robert H. Lustig v Opranih možganih navaja štiri P-je, ki vas lahko povlečejo iz močvirja odvisnosti in depresije.

To so:

• povezovanje,
• podpora,
• premagovanje težav in
• pravilna prehrana.

Vsak od teh elementov lahko omeji potrebo po nagradah, optimizira učinke dopamina, zmanjša izločanje kortizola ter nas s tem reši depresije, poveča zadovoljstvo in okrepi učinke serotonina.

To pa ne pomeni, da morate čisto vse majhne ali malo večje užitke popolnoma črtati iz vsakdanjika. Dobro je le, da razumete razliko med hipnim užitkom in trajno srečo. Da se zavedate, kaj vam lahko ponudi užitek in kaj sreča.

Ali kot zapiše dr. Lustig v knjigi Oprani možgani: »Življenje daje obilo priložnosti za užitek in številne stvari vam ga lahko prinesejo. Toda sreče vam ne more prinesti nobena stvar. Osrečijo vas lahko izkušnje. Osrečijo vas lahko ljudje. Osrečite se lahko sami.«