Zvezdana Mlakar: »Ko prevzamemo odgovornost, spreminjamo sebe in svet!«

Ko sem ugotovila, da jo zvesto spremlja moja mama ‒ in z njo tete, sosede, babice, več generacij žensk, za katere so bil teme o čustvih, odnosih in notranjem življenju vse življenje tabu ‒ sem jo sama pri sebi uvrstila med narodne buditeljice … Malo se hecam, ampak v tem primeru pregovorno zrnce resnice kar bode v oči: ko je Zvezdana stopila na pot lastne preobrazbe, je marsikaj premaknila tudi v svetovih svojih gledalk in gledalcev. Z njo sem se pogovarjala v prepišnem času ob koncu starega in začetku novega leta, ko se ena vrata zaprejo in druga na stežaj odprejo. Ena od teh vrat je tudi dogodek Moj dan, ki ga bo 26. januarja skupaj s poznavalci poti k boljšemu življenju in navdihujočimi govorci vodila na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču.

Konec januarja boste vodili prireditev Moj dan, katere moto je “Vzemi si dan zase, pridi in živi dobro”. Nastopali bodo psihologi, motivacijski govorci, ljudje, ki svoje znanje in življenjsko izkušnjo delijo z drugimi. V čem je za vas največja vrednost takih predavanj? Za posameznika? Za družbo kot celoto?

Ko so me z Mladinske knjige povabili k sodelovanju in vodenju prireditve MOJ DAN, sem bila zelo počaščena in vesela. Vabijo me na mnoge “dneve” in delavnice po vsej Sloveniji, ker pa je čas danes denar, skrbno izbiram, kam grem. Zato se zavedam, da prireditve MOJ DAN ne bo lahko prepoznati kot nekaj dragocenega. Ponavadi so delavnice posvečene eni sami ideji, eni sami “ šoli” ali gibanju in to zna biti tudi zelo naporno. In v tem vidim tudi bistveno razliko med ostalimi tovrstnimi dogodki. MOJ DAN se napoveduje celostno, v različnosti priznanih strokovnjakov, za njimi stoji njihovo delo, njihove knjige, njihova kilometrina. Njihova različnost, razlika v njihovem fokusu je tisto, kar nas bo odprlo za nove razmisleke, za nova spoznanja. Nikamor se ne bomo mogli skriti in ubežati svojim prepričanjem. V enem dnevu se nam napoveduje tornado misli, različnih pogledov, z leve in desne bo pihalo. Jaz se tega prepiha zelo veselim, saj nam celo za stanovanja priporočajo, da jih vsak dan prezračimo … Zakaj torej ne bi prezračili tudi sebe in svoja prepričanja? MOJ DAN je prva lastovka letošnje pomladi, upam, da ji bom tudi jaz lahko posodila kakšen perešček ....

MOJ DAN je dan, ki ga zavestno posvetimo sebi, svoji ljubezni, svojim odnosom, svojemu poslu, svojemu dihanju, svoji pretočnosti, svojim sanjam!

Družba se spreminja, spreminja se odnos do znanja, ki ga nabiramo zase, zavestno in odgovorno. Ko prevzamemo odgovornost, spreminjamo sebe in svet! Na bolje.

V zadnjih letih vas – pogosteje – vidimo tudi na televiziji, ne samo na gledaliških odrih. Kot sami pravite, niste voditeljica, ste preprosto Zvezdana. Je bila to zavestna odločitev – da ne boste klasična, odmaknjena voditeljica – ali se je zgodilo bolj spontano?

Naj svoje življenje še tako načrtujem (česar niti ne počnem preveč rada, ker sem potem vedno jako nesrečna, če ne izpolnim lastnih pričakovanj), vse velike in najmodrejše odločitve so se mi vedno “zgodile”. Rada se kar na glavo vržem v “material”, velikokrat si polomim zobe, velikokrat pa se zgodijo pravi čudeži.

Moja skrivnost je v tistem delu mene, ki ne hlepi več po pozornosti in potrditvi. To ne pomeni, da ‒ vsaj na nekaterih področjih ‒ ne potrebujem več potrditve. Ne, s tem se še vedno borim, a če življenje jemljem kot izkušnjo, kot igro, kot peskovnik, v katerem se stvari dogajajo in zlagajo v harmonijo, potem to ni niti tako zelo hudo.

Oddaja se mi je zgodila spontano, bila je priložnost, ljubezen do življenja, do ljudi, sploh nisem razmišljala, ali delam prav ali ne. Igralske izkušnje, kako se gradi dramaturgija, kako se nenasilno vstopa v polje intimnosti, kako se izkazuje pozornost, besedni zaklad, vse to mi je pomagalo. Nisem imela občutka, da delam nekaj posebnega, drugačnega. Nisem si želela ugajati, ni me skrbela moja kariera. Nisem vedela, da bom s temi pogovori tako obogatela. Ne materialno, ampak izkustveno: moji gostje so me naučili za dve fakulteti znanja, mi odkrili nove svetove in me pripeljali do sebe same. Oddaja vpliva na vse, ki jo delamo, vsi z njo rastemo, dogajajo se spremembe znotraj nas, znotraj vseh, ki so z nami, ki z nami živijo, ki oddajo gledajo ....

Kako je sploh prišlo do tega, da ste dobili svojo oddajo?

Na-ključ-je. Ležala sem bolna na kavču, premišljevala, kaj bom v življenju sploh še počela, ko me je urednik Rok Smolej povabil v oddajo Dobro jutro, kjer so imeli idejo, da bi znano Slovenko spremljali pri preobrazbi, notranji in zunanji. Iskali so nekoga, ki bi mu bila ideja sama po sebi všeč, nekoga v zrelih letih, ki bi se lotil sebe od zunaj in znotraj. Z njihovo pomočjo, s pomočjo trenerjev, terapevtov ... Izziv sem sprejela vedoč, da mi bo vzel veliko časa, in z radovednostjo, kaj človek lahko še naredi dobrega zase pri petdesetih. Bilo je zabavno, poučno in vsak teden sem morala na televiziji odgovarjati na vprašanja. Mi pa nikoli niso zastavljali tistih vprašanj, za katere se mi je zdelo, da bi gledalce najbolj zanimala, in to sem omenila uredniku. Rekel mi je: “Ah, potem pa kar sama govori in si naredi svojih pet minut ...”

Tako se je začelo, najprej pet minut, potem sem dobila svojo rubriko, dolgo dvajset minut, dokler se ni uredniku zazdelo, da sem zrela za svojo oddajo. Lahko si predstavljate, kako močno je moral stati za mano, da so mi na televiziji zaupali oddajo, kljub temu da nisem novinarka in nikoli nisem počela ničesar podobnega.

Bilo me je strah, vedela pa sem se, da želim slediti sebi. Pravzaprav se nisem niti zavedala, da počnem nekaj nepreverjenega: pogovor sem preprosto vodila tako, kot sem ga videla in občutila. Zanimal me je človek ob meni, moj gost. Njegove resnice, njegovi pogledi, njegova zgodba. Prva gostja, Rebeka Dremelj, je prebila vse strahove, bila je iskrena, celo zajokala je. Za trenutek sem postala del njene zgodbe. In tako je bilo tudi z vsemi naslednjimi gosti, vsi so prinesli svojo iskrenost, celega sebe in začela se je plesti naša lepa zgodba ...

Kako izbirate svoje goste? Koga bi si še želeli gostiti v studiu?

Goste izbirava skupaj z urednikom in pri tem mu zelo zaupam. Včasih usliši kakšno mojo noro željo, včasih me obvaruje pred mojo norostjo. Zanimajo me tudi mejne teme, nimam rada sodobnih dogem, ki nam jih vsiljujejo medicina in toga znanstvena dognanja. Sem ustvarjalka, igralka in moje polje misli je brez meja. Zelo si želim gostiti dr. Joeja Dispenzo, avtorja knjige Placebo ste vi, želim gostiti Oprah Winfrey, želim preko slovenskih meja, kar mi tudi že uspeva. Rada imam vse, običajne in neobičajne zgodbe, zgode in nezgode ljudi. Ni me strah mejnih tem. Vse kar je človeškega, vsemu temu je vredno prisluhniti. Kliče me človek v vsej svoji širini, kliče me zavedanje, da vsak izmed nas lahko spremeni svet na bolje.

Na televiziji ste odpirali bolj ženske teme, tudi tabuizirane. Zakaj se vam zdi pomembno naglas govoriti o teh temah? Ste doživljali tudi negativne odzive?

Ah, sem na dobrem glasu, da odpiram ženske in tabuizirane teme, ves čas, tudi v oddaji Zvezdana. Prav je tako, ker je to res. In res je še mnogo več, želim gledati življenje z vseh strani tega planeta. Kaj pa jaz vem, kaj je za vas tabu? Urednik se mi vedno smeji, joj, joj, Zvezdana, mi pravi, spet boš podirala tabuje. Zame to niso, vedno se pogovarjam o vsem, nimam predsodkov, kaj je prepovedano, vem pa, o čem se šepeta ... Vem tudi, kako so življenjske zgodbe drugih zdravilne, velikokrat tudi meni odleže, ko vidim, da tudi druge ljudi bolijo iste stvari kot mene.

Jasno, da nekaterim ni všeč, jasno, da se nekateri ljudje zmrdujejo, češ, kaj pa je treba o tem govoriti. Temu ne posvečam preveč pozornosti. Če je kritika argumentirana, potem se trudim kaj popraviti, vedno se lahko naredi kaj še bolje. Večina gledalcev pa potuje z mano, z mano joče, razmišlja, objema. In tukaj je moj fokus.

Ko sva že pri predsodkih … Se vam zdi, da smo Slovenci zadržani in zaprti? Se preresno jemljemo?

Ja, preresno se jemljemo. Vsi, z mano vred ... Ker sem to ozavestila, se namerno smejem sama sebi, govorim si stavke, ki me vržejo iz cone udobja, provociram sama sebe, da preženem strah pred nesprejetostjo. Mislim, da to ni samo slovenska lastnost. Čutim samo, da si Slovenci ne upamo razširiti kril. Čeprav že letimo, nas je stara krščanska vzgoja malce zabetonirala v lažno skromnost, ki pod površjem ustvarja nezadovoljstvo, ljubosumje, privoščljivost. Prepričana sem, da se bomo kmalu otresli teh kalupov in potem bo ves svet naše igrišče. Čutim, da je blizu, ta novi čas, čutim ga v kosteh, pravzaprav ga že živim.

V svojih oddajah ste izjemno neposredni, gledalcem predstavljate gosta, pri tem pa iskreno spregovorite tudi o sebi. Za to je potrebno veliko poguma. Od kod ga vi jemljete? Ste bili od nekdaj taki ali to prinesejo izkušnje, zrelost?

Zelo preprosto: če želim, da mi gost zaupa, če želim, potem si morava biti enaka. Oba ranljiva, oba pogumna, oba na isti valovni dolžini. Če bi se delala pametnejšo ali če bi ostajala na varni razdalji, mi gostji ne bi pripovedovali istih zgodb. Vedno je tako, v vsakem odnosu si želimo na drugi strani nekoga, ki sliši, vidi, razume. To je pravi pogovor, vse drugo bi bilo z moje strani laž. Ker ljudi globoko spoštujem in cenim, vem, da tudi oni ne bodo izkoristili moje ranljivosti. Pogum je priznati ranljivost, to ljudje zdaj že vedo in razumejo, to ni neka moja posebnost. Ja, verjetno je ta moč povezana tudi z leti, z izkušnjami, s sprejemanjem samega sebe, zato pa sem tako strastna pri deljenju teh modrosti, da ljudje ne bi potrebovali naslednjih petdeset let, da bi spoznali, da so super točno taki, kot so. Dokler ne delajo slabega drugemu. Živeti sebe in svojo resnico je naše poslanstvo; skrivanje, neiskrenost in pretvarjanje nas vodijo v nesrečo in bolezen.

V nekem intervjuju ste rekli, da družba potrebuje gledališče, igralce, umetnost. Kaj torej gledališka predstava – komedija, drama, muzikal – lahko da ljudem?

No, na to vprašanje težko odgovarjam. Meni dajo zgodbe, knjige, gledališče, film, glasba, slike vedno globok vpogled vase. Nekje tam notri mi naredi klik in začutim, da se smejim tudi sebi, ko se smejim drugim, da me je sram za druge in hkrati mene zaradi grdih stvari, da jočem zase, ko jočem za druge. Da mi glasba odpre srce in da mi kri zaplapola po žilah, da mi harmonija lepe slike vzame dih. Gledališka predstava nas uglašuje na isto vibracijo svobode duha, je butična, samo tisti večer, tisto uro, za vas odigramo in spregovorimo besede in zgodbe, ki niso naključje. Mi, ustvarjalci, jih skrbno postavljamo in preštudiramo, da se lahko izlušči sporočilo, ki ga želimo deliti. Če ujamemo vašo pozornost, vaš nasmeh, vašo solzo, vaš vzdih, smo naredili čudež ... Poglobite se sami enkrat v te občutke, ko se vas tam v poltemi nekaj dotakne. O tem bom nekega dne napisala knjigo, to so velike stvari, čudeži.

Rojeni ste na Ptuju, pozneje ste živeli v Ljubljani, pred nekaj leti ste se preselili na podeželje, kjer imate vrt, veliko živali. Kako se je mestno dekle, kot ste vi, privadilo življenju na podeželju?

Nič se ni “privadilo”, to je ves čas živelo v meni, ta zaljubljenost v naravo, ta potreba po gozdu, po zemlji, po živalih. Prej samo nisem imela časa, da bi si prisluhnila.

Vse se je začelo z mojimi sinovi. Nisem jih mogla ves čas voziti po parkih in tuliti za njimi, naj se ne dotikajo tega, ali naj pazijo, da ne bodo stopili v pasji drek, vse te gugalnice in igrala so nam sčasoma začele jemati domišljijo in sem jih preprosto naložila v avto (otroke) in smo se vozili za nosom, kamor je naneslo. In naneslo je, da smo našli zapuščeno hišico sredi hriba ... Še danes ne morem verjeti, da me je v moj današnji dom pripeljalo srce, intuicija ali kakorkoli že temu rečemo. Takrat seveda nisem vedela, da bomo nekoč tukaj živeli. Osamljena, sredi narave, gozdov in travnikov, potokov in rož je rastla naša hiša in mi z njo.

Menda veliko berete. Kdaj najdete čas za branje?

Od nekdaj rada berem, berem zaradi gledališča, vse klasične romane in vso svetovno dramatiko in poezijo imam pod kapo, hihi ... Zadnje čase berem zaradi oddaje, knjige mojih gostov, knjige za dušo in telo, tudi romane in pesmi. Ko sem imela otroke, ko so bili majhni sem brala otroško literaturo, za drugo nisem imela časa, zdaj se smejim in mojim odraslim otrokom, ki me začudeno gledajo na kavču s knjigo v roki (da bi posedala, pa res nisem imela časa), razlagam, da berem po službeni dolžnosti. Nimam najljubših romanov, sproti se zaljubljam v knjige in moj mož me sprašuje, v koga pa si zdaj zaljubljena, v katero knjigo, v katero idejo. Rečem mu, da sem zaljubljena vanj, vse življenje, drugo je stvar trenutka.

Čas? Je relativen, imamo ga točno toliko, kot si ga vzamemo. Ko se včasih znajdem sredi časovnega viharja, se vedno spomnim, da je to nesmiselno, časovni žepi brezčasnosti se dogajajo samo takrat, ko uživamo življenje. Torej uživam, ko berem, delam, kuham, ves čas. Kolikor se da, na polno.

Ne samo da berete, ampak tudi pišete, kolumne, modrosti v Suzy, na Facebooku. Pišete pa tudi knjigo. Nam lahko zaupate, kakšna bo ta knjiga?

Ne, te skrivnosti vam pa res ne morem izdati. Knjigo pišem že vse življenje, prej sem jo bolj zase, zdaj pa zares, vendar imam težave. Vsake toliko se mi zazdi, da teh mojih misli res ne bo nihče bral glede na to, koliko odličnih in genialnih knjig obstaja. Prišel bo dan, ko jo bom do konca izlila, nič več popravljala in brala, temveč jo bom še mokro od porodnih krčev poslala urednici. Pa naj ona presodi, jaz ne bom nikoli zadovoljna. Nikoli? Nikoli ne reci nikoli, torej se popravljam, zadovoljna bom, če jo bodo brali. V njej bodo zgodbe, zanimive zgodbe mojih ljubih ljudi, vseh, ki so me zaznamovali. Za Suzy pišem neskončno rada, ker se spet srečujem z zgodbami in mi vsak nov odgovor pomeni izziv, vse, kar vem, kar sem prebrala, vse lahko strnem v iskren odgovor, brez cenzure. Samo sebe izzivam, kaj bi meni pomagalo v podobnem primeru. Izjemna priložnost.

Danes se veliko ljudi pritožuje, da nimajo časa zase, za tisto, kar bi radi počeli. Pa vi? Kako najdete čas zase?

Večinoma je vse, kar delam, ves čas posvečen meni, mojim strastem, mojim idejam, mojim ljubeznim, moji izbiri. To je čas zame. Včasih me pribije misel, da delam za druge, da se trudim in tratim svoj čas za druge. To seveda ni res, to je moja iluzija. Potrebujem jo, da se malce zasmilim sama sebi, da se spomnim, kako je biti žrtev. Skoraj vse življenje sem gojila to žrtev v sebi, nezavedno, ohranjala žive strašne krivice, ki so se mi dogajale, a sem na koncu le spoznala, da je bilo vse moja izbira. Danes žrtvi v meni dovolim, da “jamra” kakšnih pet minut na mesec, samo zato da se spomniva starih časov in sebe, kakršna sem bila.

Ko ste nastopali v monokomediji Štefka Valentin, ste v nekem intervjuju rekli, da upate, da bo vedno več žensk, ki si bodo upale narediti to, kar je naredila Štefka, se pravi, da bodo stopile na pot iskanja same sebe in se našle. Kaj je vam osebno dala vloga Štefke?

Štefka Valentin je moja prva monokomedija/drama in moje najtežje igralsko delo doslej. Skozi Štefko sem se spraševala o svoji osamljenosti, ljubljenosti, o svojih zvezah in razvezah, o otrocih. Štefka se v nekem trenutku neha jemati resno, začne se igrati in smejati. Sebi in svetu pokaže roge in se zavihti v svobodo, tako naravno in ljubeče, da se celo publika z mano odloči za potovanje vase. Potovanje vase je edino vredno blagoslova življenja. To je iskrena predstava, podarjam jo sebi in vsem ženskam tega sveta. In vsem moškim, da bi nas ljubili goreče in predano in se smejali do neba.

Nekoč ste rekli, da ko se ti zdi, da so vsa vrata zaprta, imaš v resnici največ priložnosti, samo videti jih moraš. Je bil v vašem življenju trenutek, ko ste imeli občutek, da ste obtičali, da ne morete naprej? In kako ste se potem premaknili naprej?

Tolikokrat sem to doživela, da sploh prešteti ne morem. Bilo me je vsega strah, samote, izločenosti, prezrtosti, zapuščenosti, obsojanja, nemoči. Tolikokrat me je bolelo, dokler me ni nekoč zabolelo tako močno, da nisem več imela kam. Ko boli dovolj, ni več besed, ni tolažbe, zaženeš se v vrata in jih z glasnim pokom odpreš na stežaj. Ne sprašuješ se, ali so prava (tako ali tako so). Šele takrat, ko dovolj boli, ko se zapodiš v prva vrata in nastane velik prepih, se zaveš, da vedno obstaja izhod, obstaja rešitev. In to ne ena sama, milijon možnosti imaš.

Spominjam se banalnega primera. Avto se mi je kvaril, bil je že kar v letih in ni minil mesec, da ne bi kaj v njem ali na njem crknilo. Bila sem živčna, nikoli nisem vedela, ali bom prispela na cilj, ves čas s prazno denarnico in vsemu temu ni bilo videti konca. Potem je spet nekaj velikega v njem nehalo delati in mehanik mi je rekel, naj pripravim osem sto evrov za popravilo. Bil je sončen dan, sama sem bila doma in začela sem tuliti od jeze in nemoči. Res me je raztreščilo, ker je bilo jasno, da brez avta ne morem nikamor, da brez njega tudi delati ne morem. Vrgla sem se na tla in kričala, kričala, da ne vem, kaj naj naredim. In potem, ko nisem več videla izhoda, ko sem se dotaknila dna, sem se kar naenkrat umirila. Ne dam, ne dam niti centa več za to staro garo, sem si rekla. Naj bo, kar hoče. In v tistem trenutku se je na obzorju zabliskala rešitev. Nenadoma sem bila čisto mirna in “videla” sem kar nekaj vrat. Ni minil teden dni, pa sem že vozila nov avto. Bilo je misija “nemogoče”. Ampak nemogoče je mogoče!

Trenutno (med drugim) nastopate v komičnem muzikalu Menopavza, skupaj s Salome, Heleno Blagne in Urško Vučak Markež. Predstava je razprodana za več mesecev vnaprej. Čemu pripisujete ta uspeh? In kako ste sami doživljali meno, to obdobje sprememb in premen?

Uspeh Menopavze je odličen recept za življenje. Zbrale smo se štiri različne, močne in uspešne ženske (izbrala nas je direktorica Špas teatra Urška Alič), delale smo kot konji, vadile, se učile plesati, peti, igrati, spletle veliko prijateljstvo in dale prostor druga drugi. Druga drugo smo navdihovale in učile. Pripovedujemo zgodbo o prijateljstvu, o tem, da smo povezane, “na milijone nas je”, rečemo na koncu. Zmešale smo juhico ženske menopavze s smehom, drobnimi zgodbicami, ki jih piše življenje, celo pojokcamo malo, plešemo in brez sramu pokažemo svojo ranljivost. Govorimo o menopavzi, lahko pa bi govorile o katerem koli obdobju ženske, saj smo sočne in strastne, kot vse ženske tega sveta.

Meni osebno je menopavza pomenila samo velik bav bav, ki se je izkazal za še en predsodek, s katerim sem pometla zelo hitro in z lahkoto. Zame je bila menopavza napoved moje nove pomladi. Res!

Kateri od številnih projektov, ki jih vodite ali v njih sodelujete, vas trenutno najbolj navdihuje ali vam je največji izziv?

Vse, kar delam, delam rada, z ljubeznijo in predano. Imam toliko načrtov, da jim ne vidim konca in mi zmanjkuje časa (no, ja, čas bo tisti, ki mi bo pokazal, kaj je res vredno moje pozornosti, haha). Oddaja, predstave, predavanja, vodenja, pisanje ... vse ljubim, v vsem uživam. Veselim se nove monodrame, ki jo je zame napisala Maja Gal Štromar in jo bom delala v SNG Drama. Veselim se novega projekta, ki ga sanjam že nekaj let!