Odkar smo izumili številke, podatke in statistike, se svet in vsak od nas trudi, da bi svoje delovanje s pomočjo kazalnikov usmeril k želenim ciljem. Za nekatere so ti cilji boljše zdravje in počutje, učinkovite odločitve, napredek, sreča, dobro finančno stanje ali obvladovanje tveganj in pogosto splošna dobrobit.
Da bi izboljšali kakovost svojega življenja, spremljamo najrazličnejše stvari – prihranke in dolgove, težo, krvni tlak, število prehojenih korakov, morda tudi, koliko časa preživimo pred ekrani.
Veliko manj pa spremljamo najbrž bolj pomembne stvari, ki se jih ne da vedno opredeliti s številkami – razumevanje svojih čustev, kakovost prijateljskih odnosov ali odnosov z družino ali naš napredek pri učenju novih veščin.
Zelo podobno je tudi z državami in politiko. Kazalci so v politiki izjemno pomembni, saj ponujajo objektivne podatke, ki naj bi pomagali oblikovati odločitve, oceniti učinke politik in omogočali spremljanje napredka na različnih področjih. Podatkov in kazalcev je ogromno, samo sprehodite se kdaj skozi spletne strani statističnih uradov pri nas ali na evropski ravni. Ampak že dolga leta se zdi, da je edini res pomemben kazalec samo eden.
Politiki so po vsem svetu prepričani, da je najbolj uporaben kazalec razvitosti in gospodarske rasti bruto domači proizvod, BDP. A ta kazalec dohodkov in izdatkov je že krepko v letih, saj je bil razvit v 30. letih 20. stoletja med veliko gospodarsko krizo, da bi bolje razumeli gospodarske težave takratnih ZDA. Po drugi svetovni vojni je kljub kritikam postal široko sprejet. In od takrat se tokovi politike ves čas vrtijo okrog gospodarske rasti.
Če je gospodarska rast velika in BDP raste, potem vlada dobro vlada, gospodarstvo dobro gospodari, razvoj dobro napreduje. Krasno bi bilo, če bi lahko gospodarska rast pomenila še, da so ljudje bolj zdravi in srečni, da bolj ko gospodarska rast raste, bolj je okolje zeleno in manj nasilja, vojn in kriminala imamo. Pa gledano globalno, že dolgo časa, vsega tega žal ne pomeni.
Že desetletja se tudi ve, da bruto domači proizvod ni mera prave ekonomske blaginje in da kot večina statističnih podatkov v napačnih rokah bolj laže kot ne. Najbolj pa je skregan s stanjem in propadanjem okolja.
Poglejmo si preprost primer tovarne, ki tako močno onesnaži okolje, da je potrebna resna sanacija in da ob tem ljudje še zbolijo. V miselnem okviru BDP-ja je to njegovo večkratno povečanje. Najprej je BDP povečalo poslovanje podjetja, potem pa je svoje dodal še posel za čiščenje onesnaženja, temu pa lahko dodamo še račune za bolniško oskrbo in odsotnost z dela. Še bolj absurden primer so katastrofalne vremenske ujme in potresi. Ti dejansko povečajo izdatke in potrošnjo. Denar gre za popravila, obnove naselij in infrastrukture, kar je količinsko gledano povečanje BDP.
Tako količinsko gledanje finančnih transakcij nič ne pove o izgubljeni kakovosti življenja prizadetih. Konec koncev tudi vojne in terorizem delajo čudeže za rast BDP; z novimi delovnimi mesti, kontrolami in izdelavo orožja. Če malo pretiravamo, se vse, kar uničuje okolje, z ekonomskega vidika izkaže kot rast narodnega bogastva, pa naj gre za uničevanje pragozda, izčrpavanje vodnih zalog in še zlasti za antropogeno spreminjanje podnebja s pretirano rabo fosilnih goriv.
Gospodarska rast torej ne odpravlja okoljskih problemov in s podatki o BDP ne dobimo realne slike stanja v državah in ne zaznavamo dobro resničnih okoljskih in socialnih problemov. Zato potrebujemo drugačne kazalce, ki bi bili dober kompas politikom in podlaga za ukrepanje.
V zadnjih desetletjih je bilo razvitih veliko alternativnih kazalcev, še posebej odkar se je v osemdesetih letih rodil pojem sonaravnega ali trajnostnega razvoja. Ta naj bi bil daljnoviden in v skladu s fizičnimi in družbenimi omejitvami planeta. Gospodarska rast, ki zanemarja okolje in njegove vire ter človekov razvoj, pač ni trajnostna. Obstaja vrsta kazalcev, ki skušajo meriti predvsem kakovost razvoja.
Združeni narodi so razvili indeks človekovega razvoja (Human development index – HDI), v ZDA zelo obetaven indeks pravega napredka (Genuine progress indicator – GPI). OECD je predstavil indeks boljšega življenja; ki odraža materialne življenjske razmere ljudi skupaj z vključenostjo v družbo, izobrazbo, okoljem, upravljanjem države, zdravjem, zadovoljstvom z življenjem, varnostjo in usklajenostjo poklicnega in zasebnega življenja.
A žal svet še vedno nima nobenega izčrpnega okoljskega kazalca, ki bi se poleg BDP lahko uporabil v razpravah o politikah. Ta bi moral vsebovati informacijo o podnebni spremembi in rabi energije, o naravi in biotski raznovrstnosti, o onesnaženju zraka in vplivih na zdravje, rabi vode in njenem onesnaževanju ter o nastajanju odpadkov in še zlasti rabi virov.
Danes očitno potrebujemo enak preboj kot z BDP leta 1930, da bi dobili nove kazalce, prilagojene današnjim potrebam in jutrišnjim izzivom. Namreč, že pred 50 leti je Robert Kennedy jasno zapisal – BDP ne zajema zdravja naših otrok, kakovosti njihove izobrazbe ali veselja njihove igre. Ne vključuje lepote naše poezije, ali trdnosti naših zakonskih zvez, inteligence naših javnih debat ali moralnosti naših javnih uslužbencev. Ne meri niti naše duhovitosti niti ljubezni do domovine, meri vse – razen stvari, zaradi katerih je vredno živeti!
Članek je bil objavljen v reviji Gea
Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.
Več o reviji Gea >
