Vojna ovc

Toda po ogledu razstave La guerre des moutons, Vojna ovc, ki je do sredine aprila na ogled v stavbi Nacionalnega arhiva v pariški četrti Marais, skoraj ne more biti dvoma: bržčas je šlo za katero od pripadnic pasme merino. Prav z merinovkami so si Francozi, v časih, ko je bila volna eden redkih toplih materialov in zato malone strateškega pomena, obetali zavojevati svet.

Tabla z napisom Vojna ovc pred veličastnim vhodom v poslopje Nacionalnega arhiva se je zdela kot čudaška provokacija. Že res, da v palači Hôtel de Soubise že davno ne skladiščijo več listin in drugega arhivskega gradiva (nacionalni arhiv so preselili v severno pariško predmestje Pierrefitte-sur-Seine), ampak je namenjena občasnim razstavam, predvsem o temah, povezanih s francosko zgodovino. Ampak ovce, kaj je zdaj to? Bilo je, skratka, ravno dovolj trapasto, da je človek brž stopil noter.

Prvi vtis ne spremeni moje vnaprej oblikovane sodbe: na vrhu čudovitega stopnišča iz 18. stoletja te pozdravi nekaj, zaradi česar se zdi, kot da je palača degradirana v nekakšno veleblagovnico. Ob steni so postavljene lutke, na katerih visiji različni kosi oblek, od puloverjev in šalov do kap in klobukov. Samo še etikete s cenami manjkajo. Potem me spreleti: vsi izdelki so volneni. Počasi se obrnem in stopim do prvega panoja.
 

Niso neumne in si zapomnijo obraze ovc in ljudi

Povod za razstavo je bila donacija. V obliki arhivov so jo leta 2015 prejeli iz nacionalnega centra za ovčerejo v Rambouilletu – ne, ta kraj se v zgodovino ne bo zapisal samo po tem, da je bil tamkajšnji grad leta 1999 prizorišče mirovne konference, kjer so poskušali zbližati svoja stališča ZR Jugoslavija in Kosovo, temveč je svoje mesto v zgodovinskih knjigah našel že mnogo prej. Natančneje leta 1786, ko je bil ustanovljen center za ovčerejo, v francoščini sicer imenovan bergerie nationale, kar bi dobesedno prevedli kot nacionalna ovčja staja. 

Obiskovalec razstave Vojna ovc se najprej seznani z nekaj osnovnimi dejstvi. Med njimi so tudi takšna, ki poskušajo odpraviti stereotipno gledanje na ovce in njihovo omalovaževanje sploh, kar se zdi še posebej lepo. Prve sledi človeškega sobivanja z ovcami vodijo na Bližnji vzhod, kjer so okrog 8500 let pr. n. št. menda udomačili prve muflone.

Ovce so bile živali, ki so s svojo nizko rastjo, krotkostjo in številnimi prednostmi (dajale so mleko, volno, meso, rogovje) kar klicale po tem, da se jih udomači. Kako blagodejno je zanje sožitje s človekom (tu gre za ovce, gojene zaradi volne in ne zaradi mesa – zadnje s tem o blagodejnosti gotovo ne bi soglašale), postane jasno vsakič, ko mediji priobčijo kakšno šokantno vest o tem, da so nekje v avstralskih prostranstvih spet našli ovco, ki se je več let zapored skrivala pred škarjami. Poleg je po navadi objavljena fotografija brezobličnega bitja pred striženjem in po njem.

Nikakršnega dvoma ni, da je moralo biti življenje z vso tisto volno na sebi za žival naporno. Ko so jo obrili, je spet vsa razposajena skakala okoli in bi to najbrž tudi sama potrdila. Če bi premogla glasovni aparat. Pa ga ne – kar še zdaleč ne pomeni, da so ovce neumne živali! 

Tudi s to zablodo snovalci razstave razčistijo že tako rekoč pred začetkom: ovce so le malo manj pametne od prašičev, zapomnijo si obraze drugih ovc in tudi ljudi, pri katerih ločijo tudi različne izraze, po čemer sklepajo o človekovem razpoloženju. Da se jih naučiti trikov in nemalo je primerov, da se ovce iskreno navežejo na ljudi. Toda v njihovi naravi je, da se skupaj s tovarišicami podajo v pogubo – to je pač čredni nagon, ki ga ne gre interpretirati kot nizko stopnjo inteligence.
 

Dolga pot merinovk do Pariza

Sicer pa se vojna ovc začne v 18. stoletju. To je bilo obdobje razsvetljenstva, prevlade znanosti in prvih sunkov prve industrijske revolucije, ki je z iznajdbo parnega stroja omogočila razvoj tekstilne oziroma predilske industrije. Tam je bila volna ena glavnih surovin, ovce pa so se nenadejano znašle sredi vojne vihre. Sprva je kazalo, da je v prednosti Španija – in da je nič ne more ogroziti. Španija je namreč premogla ovce pasme merino, ki so se ponašale z gosto in mehko dlako, ki jo je bilo mogoče predelati v najfinejšo volno. 

Španija je merinovke ljubosumno držala zase in jih ni hotela deliti z nikomer. Francija torej ni bila prva, ki je sprevidela vse prednosti te pasme, priznavajo snovalci razstave, zato pa je, ko se ji je uspelo dokopati do prvih nekaj parov, storila vse, na kar se je že dolgo pripravljala – in uspeh ni mogel izostati. 

Svojevrsten dosežek je bil že prepričati Špance, da so jim dali nekaj merinovk. Za to gredo bojda zasluge pogajalskim sposobnostim francoske diplomacije in ne nazadnje sorodstvenim vezem med takratnima kraljema, španskim Carlosom II. in francoskim Ludvikom XVI. Leta 1786 je v Rambouillet prispelo prvih 366 merinovk, ki jih je španski kralj podaril svojemu francoskemu bratrancu. Kot je razloženo na enem od razstavnih panojev, je bila Španija v resnici francoska dolžnica, Francija pa je od nje izsilila poravnavo dolga v obliki – črede ovc. 

Spraviti več kot tristo živali s Pirenejev vse do Pariza nikakor ni bila lahka naloga. Njihovo popotovanje – kaj popotovanje, romanje! – je bilo skrbno popisano, Španci so za spremstvo dodali nekaj izkušenih pirenejskih pastirjev. »Ovce ne bodo potrebovale ne skednjev ne koč, saj so vajene spati pod milim nebom,« je bilo zapisano v navodilih, ki so prikazana na razstavi. 

Ovce so bile po večmesečnem popotovanju izčrpane, nekatere so tudi zbolele, poleg tega so bile razmere v Rambouilletu veliko bolj vlažne, kot so bile vajene iz Španije. A s predano skrbjo francoskih živinorejcev se je čreda okrepila in preko svojih potomcev in potomk obdržala vse do današnjih dni. 
 

Ovce kot gonilo razvoja

Razsvetljenstvo je na sploh precej pozornosti namenjalo živinoreji, ovce pa so tedaj sploh veljale za nič več in nič manj kot gonilo razvoja, saj so povrh tega, da so dajale ene meso, druge mleko in mlečne izdelke, tretje volno, nekatere pa kar vse po vrsti, osrečevale še z iztrebki, ki so bili nepogrešljivi za gnojenje prsti in so omogočali nadaljnjo pridelavo poljščin. Toda med ovcami je bila ena, ki se je zaradi vseh zapisov, v katerih so jo kovali v zvezde, zdela kot čudežna stvaritev: merinovka. 

Tak status si je pridobila zaradi svoje skromnosti: naj so bile površine, po katerih se je pasla, še tako skopo poraščene, vedno ji je uspelo razviti veličastno krzno. Enciklopedisti in učenjaki, ki jih je k temu spodbujala država, so se lotevali obširnih študij, raziskav s poskusi in križanji ter sestavljanja priročnikov za čim bolj uspešno gojenje merinovk. Lahko bi rekli, da je merinomanija tedaj zajela kar celotno evropsko celino, menijo snovalci razstave.

Pravi razlog za občudovanje merinovk je bil seveda mnogo bolj prozaičen, lahko bi rekli kar brutalen: njihovo volno se je dalo zelo dobro prodati. V drugi polovici 18. stoletja je bilo francosko predilništvo že kar dobro razvito. Glavni razlog je bilo naraščajoče povpraševanje, ki je industrialce gnalo v stalno izpopolnjevanje tehnik, da bi optimizirali proizvodnjo.

Francozi so bili znani kot tkalci najkakovostnejših volnenih odej, predilnice volnenih tkanin pa so sestavljale kar šestino celotne industrije v Franciji. Prihod črede merinovk s španske strani Pirenejev je bil za Francoze precejšnjega ekonomskega pomena, saj so morali prej najfinejšo volno drago kupovati od sosedov. Predvsem pa so bile merinovke v nacionalni ovčji staji zanje zadnja priložnost, da nadoknadijo gospodarski zaostanek, ki jih je ločeval od najbližjih tekmecev, Anglije in Švedske.

Na zmagovalni pohod z Napoleonom

Toda potem je prišla revolucija ... Ki pa ovcam oziroma centru za ovčerejo v Rambouilletu ni mogla do živega. Petletka med letoma 1789 in 1795 je bila, kot so zapisali snovalci razstave, sicer težka, saj je bila prihodnost nejasna. Ko pa se je na francoskem prestolu ustalil novi francoski cesar Napoleon Bonaparte, je tako kot vsa Francija, ki jo je razvnemala tekmovalnost z Združenim kraljestvom, tudi ovčereja dobila nov pospešek.

Francija si je prizadevala nič več in nič manj kot s svojimi merinovkami iz Rambouilleta zavzeti osrednje mesto v Evropi, pri čemer so ji na pomoč priskočile znanost, kmetijstvo, industrija, pravo in diplomacija. »Kraljevi orel se je s krempeljci prižemal ob kožuh merinovke,« se glasi duhoviti komentar na razstavnem panoju; avtor je namigoval na orla, ki si ga je Napoleon izbral za simbol svoje vladavine. 

A tudi Napoleon se je, kot vemo, naposled moral odreči svojim ambiciozno zastavljenim ciljem. Kar še zdaleč ne pomeni, da so tudi ovce doživele kakršenkoli poraz. Nikakor – ravno obratno! Ovce so največje zmagovalke te zgodbe. Poslušajmo naprej: zgodovina je po napoleonskih vojnah spet plula z mirnejšim tokom in leta miru so v 19. stoletju omogočila širjenje pridobitev industrijske revolucije, ki niso segle le daleč naokrog po Evropi, temveč tudi v kolonije, ki so postale dostopnejše zaradi razvoja transporta in prevoznih sredstev, kot so bili parniki.

V prostranstva južne poloble se zdaj niso podajali le redki pustolovci, temveč so tja odhajali valovi priseljencev, ki so v novem svetu hoteli poskusiti na novo ter po možnosti obogateti, večkrat prav s kmetijstvom, natančneje živinorejo ali kar ovčerejo. To je pomenilo, da je evropskim državam v proizvodnji volne odklenkalo, Francija je morala priznati premoč avstralskim ozemljem (torej britanski kroni), kjer so bili stroški vzrejanja ovc zanemarljivo nizki tudi zato, ker novopečenim ovčerejcem ni bilo treba plačevati za najem zemlje, ki so si jo kar samovoljno vzeli od staroselcev.

Kljub temu pa je Francija nekje le ohranila primat, se tolažijo snovalci razstave: na področju odličnosti v ovčereji. Rambouillet je postal mednarodno znan zootehnični center, kjer so izvajali raziskave in si še naprej s križanjem prizadevali izboljšati kvaliteto volne.
 

Od globalizacije do globalizacije v nove zmage

Že pred t. i. prvo globalizacijo se je francoskemu nacionalnemu centru za ovčerejo torej uspelo kar dobro ubraniti, kako pa so v Rambouilletu preživeli vsa nadaljnja leta, vse 20. stoletje, ki bi z izumom sintetičnih vlaken zlahka zadalo smrtni udarec vzreji ovc zaradi volne?

Prva desetletja, od začetka prve do konca druge svetovne vojne, so bila spet kar težka. Zdelo se je že, da je po njih, a so merinovke tudi to preživele. Povpraševanje po volni je upadlo, namesto tega pa je čreda iz Rambouilleta postala idealen vzorec za znanstvene raziskave, med drugim so bile tukajšnje ovce že zelo zgodaj deležne prvih poskusov umetnega osemenjevanja, točneje leta 1939. 

V evropskem merilu to ni ravno zgodaj, saj se je prvi s tem začel ukvarjati že na pragu 20. stoletja Rus Ilja Ivanov. Prvi so v tem pogledu prišli na vrsto konji oziroma kobile. V 30. letih 20. stoletja so podobne poskuse začeli izvajati pod okriljem neke danske mlekarske zadruge, leta 1935 pa se je v Franciji s tem začel ukvarjati živinozdravnik Étienne Letard. In že slabo desetletje pozneje, leta 1943, so se v Rambouilletu skotili prvi backi, ki so bili sad umetnega osemenjevanja. Izsledke so s pridom uporabili tudi pri umetnem osemenjevanju drugih vrst domačih živali.

Rambouillet se je ob tem preobražal tudi v izobraževalno središče za kmetijstvo in pri tem ne gre prezreti njegove občudovanja vredne tradicije. Postal je skorajda neke vrste živi muzej, vsekakor pa tudi nadvse prikladno izhodišče za razmisleke o odnosu med ljudmi in živalmi. 

Pridelava volne je v 20. stoletju dokončno nehala biti strateška gospodarska panoga, vseeno pa volna še zdaleč ni zgubila svojega pomena, lahko bi rekli tudi prestiža. Že leta 1964 so se svetovni proizvajalci volne – ki so jih k temu primorali proizvajalci umetnih tekstilnih vlaken – povezali in predstavili svojo blagovno znamko Woolmark, ki je postala prepoznavna in zagotavlja volno najboljše kakovosti. 

In ko zapuščaš razstavne prostore ter se usmeriš proti stopnišču, kjer se tvoj pogled spet ujame ob tiste lutke, oblečene v različne volnene izdelke, se ti to seveda ne zdi več tako nenavadno. Brez volne merinovke ne bi bile ena najbolj cenjenih pasem, brez merinovk pa tudi volna ne bi bila tako mehka in fina. Tudi na zelenico pred palačo gledaš z drugimi očmi: zdi se ti, da na travi nekaj manjka. Seveda, čreda ovc!
 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >