Sredi gozda se nahaja ozka luknja v tleh. Mnogi mimoidoči taki luknji ne bi namenili posebne pozornosti.
Nekateri bi se je bali. Morda bi kdo opazil, da iz nje piha. Ta piš pozimi stopi sneg okoli luknje. Jamarjem je tak prepih znak, da se luknja verjetno nadaljuje v jamo.
Apnenec in voda sta krasen par
Jame najpogosteje nastanejo na krasu. Kras, z malo začetnico, je tip zemeljskega površja, imenovan po našem Krasu. Največkrat nastane na apnencu. To je kamnina belkaste barve, ki je topna v vodi. Dež pronica skozi po razpokah v kamnini.
Pod površjem se pretakajo celotne reke in potoki. Na površje izvirajo v dolinah, katerih podlaga ne prepušča vode. Na koncu doline pogosto poniknejo v požiralnike. V več milijonih let lahko voda razpoko razširi v jamo.
Jama
Tako imenujemo podzemne prostore, ki so bolj ali manj vodoravni. Brezno pa je navpično. Posamezne jame in brezna so lahko povezani s podzemnim tokom vode v jamske sisteme. Voda raztaplja, a tudi gradi. Ko pronica v jamo, na njenih stenah odlaga raztopljeni apnenec. Kapljico po kapljico gradi jamsko okrasje. Kapnike, zavese, sigo, ponvice in druge oblike.
Kostanjeviška jama
Na Dolenjskem krasu je Kostanjeviška jama trenutno najdaljša znana jama. Odkrili so jo leta 1937. Nahaja se ob vznožju Gorjancev, blizu Kostanjevice na Krki. Dolga je okoli 2,5 kilometra, spusti se okoli 50 metrov v globino. Skoznjo teče potok Studena, ki izvira na površje malo pod vhodom. Del Kostanjeviške jame je odprt za oglede. Kostanjeviško jamo raziskuje Klub jamarjev Kostanjevica na Krki. Delujejo že od leta 1964, predvsem z namenom raziskovanja Kostanjeviške jame.
Odkrili so mnogo prej neznanih delov jame, a na koncu so jih vedno ustavila globoka jezera in sifoni, mimo katerih niso mogli. Jamarji so sumili, da se gorvodno, v globinah Gorjancev, jamski rovi nadaljujejo. Zato so pot do podzemlja Studene začeli iskati na površju.
Odkritje skozi brezno
Na Gorjancih je kar nekaj brezen, a večina ni posebej globokih. Eno brezno pa je izstopalo. Po zračni liniji je le 2,5 km stran od Kostanjeviške jame. Poimenovali so ga Gorjanc. Na površini je le luknja v tleh sredi gozda. Ko so jo jamarji pred štirimi leti začeli raziskovati, so večkrat mislili, da so dosegli dno. A so vsakič našli novo ožino, skozi katero je pihalo ali pa so celo videli le črno temó. Gorjanc se kar ni in ni hotel končati. Po več kot sedemdesetih raziskovalnih akcijah so 17. januarja letos dosegli tok Studene.
Veliko presenečenje
Gorjanc se spusti več kot 300 metrov! Na tej globini se odpre v čudovite jamske dvorane in rove, okrašene s sigo in kapniki. Jamarji so jih v zadnjem mesecu dni odkrili in popisali že skoraj 1,5 kilometra in še niso prišli do konca. Vedo, da se jama nadaljuje v več smereh.
Gorjanc je že najgloblja jama na Dolenjskem in vsekakor ena najdaljših.
Ker se prek njega pretaka Studena, pomeni, da skupaj s Kostanjeviško jamo sestavlja najdaljši jamski sistem na Dolenjskem krasu. Kako dolg je Gorjanc in ali obstaja prehod, dovolj velik za človeka, v Kostanjeviško jamo, pa še nihče ne ve.
Članek je bil objavljen v reviji Moj planet
Moj planet je izvirna slovenska poljudnoznanstvena revija za otroke od 8. leta naprej, ki radi spoznavajo živali, rastline, naravne pojave in ves ta širni svet okoli sebe.
Več o reviji >
