Slavko Jerič: S športniki delimo tako uspeh kot neuspeh

Njegova knjiga šampionskih športnih zgodb Čista desetka je bralni užitek prav posebne vrste. 
 

Za nami so olimpijske igre, ki ste jih spremljali tudi po poklicni plati. Kako ste jih doživljali – tako osebno kot profesionalno? Vas je poleg dosežkov naših športnikov navdušil še kdo?

Igre sem spremljal predvsem po novinarski oziroma službeni plati, saj sem večino dni preživel na RTV Slovenija, od koder sem pisal za naš spletni portal. Število dogodkov je bilo res ogromno, novinarjev pa nas ni bilo ravno veliko, tako so si dogodki, ki sem jih pokrival, podajali roko in ni bilo res veliko časa za neko globlje podoživljanje.

Poleg slovenskih dogodkov bi tako morda omenil veselje atletov Gianmarca Tamberija in Mutaza Essa Barshima. Oba sta bila najboljša v skoku v višino, kjer sta izpadla pri isti višini. Pravila običajno terjajo, da se zmagovalec določi po dodatnih skokih, a odločila sta se, da bosta raje oba prejela zlato olimpijsko medaljo, kot da bi morala v dodatne skoke. Lepa zgodba, ki govori tudi o tem, da je včasih lepše deliti, kot pa se veseliti sam.

V knjigi Čista desetka ste zbrali zgodbe o športnih presežkih v desetletju med letoma 2011 in 2020. Kakšni so bili kriteriji za izbor?

Ena glavnih motivacij je bila zajeti tako najbolj odmevne športne dogodke, ki so navdušili številne ljubitelje slovenskega športa, kot tudi pokazati, da šport niso le zmagovalci, prvaki in rekorderji. Šport je precej pestrejši in pripoveduje tudi zgodbe o razočaranju, iskanju motivacije, ubada se s ferplejem, vprašanjem, kaj početi po koncu kariere, ne nazadnje pa ukvarjanje s športom že samo po sebi za marsikoga pomeni zmago.

Med slovenskimi zgodbami ste kot prvo predstavili zgodbo zlatih košarkarjev, ki so leta 2017 osvojili naslov evropskega prvaka. Je to po vašem mnenju najpomembnejši slovenski dosežek desetletja?

V knjigi sem predstavil 50 zgodb, na sam začetek sem res postavil košarkarsko zgodbo. Čeprav imam rad lestvice in razvrščanja, jih zelo nerad uporabljam pri vrednotenju in primerjanju športnih dosežkov. Vsak športnik je moral v svoj uspeh vložiti velik del svojega življenja, treningov in odrekanj, zato res vse enako spoštujem.

Knjigo začenjajo zlati košarkarji, ker so tako dolgo sanjali ta razplet, pogosto so imeli dobre posameznike, a uspeh ni nikoli prišel. Danes se tega uspeha spominjamo kot izjemnega rezultata ekipe okrog Gorana Dragića in Luke Dončića, a ta dva genialna košarkarja v zadnjih minutah finala zaradi utrujenosti in poškodbe sploh nista igrala, kar pomeni, da je res zmagala moč ekipe. Kako velik potencial nagovarjanja in identifikacije imajo ekipni športi, pa smo ne nazadnje videli tudi na olimpijskih igrah, kjer so se nas košarkarji z izjemnimi igrami spet dotaknili.
 

Vam je katera od zgodb iz knjige še posebej pri srcu? 

Vsaka zgodba je na neki način posebna in vsebuje toliko poudarkov in sporočil, da bi lahko o njih napisal svojo knjigo, česar najbrž ne bi bila vesela urednica Sanda Šukarov, s katero sva prav imenitno sodelovala. (smeh) Težko je iti mimo zgodbe Primoža Rogliča, ki se je na svoji poti srečal z veliko (dobesednimi) padci, a prav po vsakem je vstal in se vrnil še boljši.

Neuspeh večino ljudi potre in jim odvzame motivacijo, Primož pa se je po vsaki epizodi, ki se ni končala po njegovih načrtih, pobral, analiziral napake in vse dogodke, se vrnil še boljši in to pokazal tudi na cesti. Danes je olimpijski prvak, zmagovalec tritedenskih dirk in spomenikov. Napisati knjigo o Primožu Rogliču bi bilo nekaj res imenitnega. 

Kaj je po vašem mnenju skrivnost športa, da poenoti ljudi in sproži kolektivno navdušenje?

Delitve so del nas, izbira 0 ali 1 je vpisana že v samo logiko in računalniški jezik. A v družbi je preveč delitev na naše in nenaše, na rdeče in modre, takih delitev je enostavno preveč. Ko športniki nastopajo na mednarodnem parketu, v veliki večini izbrišejo to prisilno izbiro. Takrat imamo še večjo možnost identifikacije s športnimi junaki, s katerimi vsaj trenutek ali dva delimo tako uspeh kot neuspeh.
 

Knjiga Čista desetka je polna zanimivih podatkov. Je med pripravo kateri od njih celo vas presenetil?

Ena od zgodb se posveča britanskemu sistematičnemu lovu na skrite talente. London je leta 2005 pridobil organizacijo olimpijskih iger, ki so v britanski prestolnici potekale sedem let pozneje. Vsaka država gostiteljica si želi blesteti na domačih igrah, Britanci so razpisali program Športni velikani, s katerim so iskali potencialne tekmovalce v več športih, tudi veslanju. Prijavilo se je ogromno mladih ljudi, ki so bili v dobri fizični kondiciji, niso pa bili vrhunski športniki. V tem programu je bila tudi učiteljica Helen Glover, ki je pozneje postala odlična veslačica in je na domačih igrah res osvojila zlato medaljo in uspeh ponovila štiri leta pozneje v Riu.

Z več sorodnimi programi so vzgojili tudi uspešne tekmovalce v drugih športih, kot je denimo Lizzy Yarnold. Ta se je udeležila enega od programov, ker je želela postati jahačica. Testi so pokazali, da je nadarjena za skeleton, in pozneje je v tem športu res osvojila dve zlati olimpijski medalji. Precej ljudi ima ogromno talentov za marsikaj, a če na svoji poti nimajo ustreznih smerokazov ali pomoči, se svojih potencialov niti ne zavedajo.

Kako pa je s športom v vaši družini? Sta vaša otroka tudi navdušena nad športom? 

Hčerka v šoli trenira košarko, sin pa je še v vrtcu, tako da še ne trenira nobenega športa, rad pa kolesari.
 

Sodite med tiste starše, ki trenerjem »dihajo za ovratnik« ali se bolj »držite nazaj«?

Sem velik pristaš tega, da se starši s svojimi mnenji in prepričanji ne vmešavajo v trenažni proces. Seveda je prav, da podpirajo svoje otroke in jih spodbujajo, a tako kot praviloma ne »poučujemo« kirurgov ali zdravnikov, kako naj opravljajo svoje delo, verjamem, da bi moralo to veljati za vse poklice.
 

Ali z otrokoma navijate za iste šampione/klube?

Skupaj ne gledamo prav veliko športa, običajno se to zgodi na najpomembnejših tekmah, ko si na kratko pogledamo kak izsek tekme, ko nastopijo slovenski športniki, in takrat se seveda ujamemo tudi v dobrih željah.
 

Kako bi se kot oče opisali v športnem žargonu – ste strog »trener, ki ima vse pod nadzorom«, ali vzgajate bolj v »prostem slogu«?

Priznam, da sem nagnjen bolj proti prostemu slogu. Za večino stvari v življenju sicer verjamem, da ekstrem ni najboljši odgovor, da je vedno treba najti najboljše (in najbolj poučne) stvari iz vsakega pristopa in najti čim boljšo pot. Če smo pri vzgoji, je zagotovo dobro, da otrok pozna in razume meje, pri tem pa mora čutiti čim več ljubezni in podpore. Predvsem pa se mi zdi ključno, da je starš pri svojih odločitvah dosleden.

Mislite, da se naši otroci dovolj gibajo; je v vrtcih in šolah dovolj športne vzgoje?

Strokovnjaki, ki se že desetletja ukvarjajo z raziskavo gibanja otrok, pravijo, da je koronaobdobje pustilo veliko negativnih posledic na telesno-gibalnih sposobnostih otrok. Posledice, ki so merljive. Sam seveda nisem strokovnjak na tem področju in lahko govorim le iz lastne izkušnje. Živimo v majhnem kraju, kjer smo le nekaj korakov oddaljeni od narave in gozda. Opažam, da imata moja otroka veliko potrebo po gibanju, če kdaj zaradi slabega vremena ali drugih razlogov celo dopoldne ostaneta v hiši, sta popoldne že precej nemirna in prav čutita potrebo po gibanju. Na srečo odpremo le vrata in lahko sprostita svojo energijo.