Prijateljski in ljubezenski trikotnik

Kvečjemu naju je še bolj povezalo, ker je s tem, da imaš fanta, povezanih cel kup vprašanj in dvomov in se ti lahko brez pametne najboljše prijateljice od njih tudi zmeša, če si tako nagnjen k zmešanosti, kot sem jaz. Če bi skratka o naju posneli film, bi bil ta ogabno pocukran. Goste sladke kaplje bi polzele z njega in vsem, ki bi si ga ogledali, bi bilo na koncu malo slabo.  

Moja mami velikokrat reče, da če se nekaj zdi predobro, da bi bilo resnično, potem najbrž ni resnično. Do zdaj sem zmeraj mislila, da je tako črnogleda, ker gleda same zatežene filme, bere neke temačne knjige in ker njeni prijatelji kar naprej jamrajo in stokajo, ampak tokrat se mi zaradi vsega tega s Klaro Jasno kljub vsemu zdi, da je v njenem priljubljenem reklu nekaj resnice. Najbrž je zato depresivna umetnost bolj cenjena kot sladkobna šara – ker odraža življenje, kakršno je, in ne, kakršno bi moralo biti.

Ampak naj vam pojasnim s primeri

• Primer 1

Zadnjič sem Klaro Jasno vprašala, če bi šli po šoli na bubble tea. 

»Nimam časa, se mi mudi domov,« je rekla.

Potem sem jo videla, kako na igrišču podaja žogo Poloni, ki je vadila spodnji odboj. Čeprav sovraži odbojko tako kot jaz!!!

• Primer 2

Potem sem se enkrat hotela z njo pogovarjati o mojem skrivnem oboževalcu.

»Kdo misliš, da je?« sem jo vprašala približno sedemstodvanajstič in ona mi je prvič (!!) odgovorila: 

»Briga me! Itak je grozno, da toliko premišljuješ o njem, ker imaš super fanta!«

Globoko v sebi se zavedam, da to res ni lepo do Toma, zato me je očitek še toliko bolj zabolel.

»Zakaj te pa to naenkrat tako moti?« sem se začudila.

»Ker ni pravično, da imaš fanta in skrivnega oboževalca,« mi je zabrusila, se obrnila na peti in šla sedet k Poloni. 

Še dve uri sem lovila sapo.

• Primer 3

Piko na i pa je dal incident pri testu iz matematike. Od Klare Jasne sem hotela prepisati rezultat zadnje naloge, pa mi ga je zakrila z roko, tako da nisem mogla videti ničesar, razen njenih obgrizenih nohtov. 

»Zakaj?« sem šepnila na robu solz, ko smo končali s pisanjem. 

»Bi se pa bolj učila,« je siknila in mi pokazala jezik. 

Najbrž sem ob tem zazevala, da sem bila videti kot riba na drogi, ker je hitro dodala: »Itak pa nisem videla, da prepisuješ, sori.«

Brezvezen izgovor, se mi je zdelo.
Potem sta s Polono do onemoglosti primerjali rezultate in počutila sem se kot tista uboga neznanka, ki sem jo v zadnji nalogi pustila brez rešitve.

Posledice

Nekaj časa sem kuhala mulo. Če se ti nočeš družiti z mano, se jaz nočem družiti s tabo, sem si mislila in jo blokirala na vseh omrežjih. Po pouku sem nalašč tekla domov, da bi se zdelo, kot da jaz zavračam njeno družbo, in ne, kot da je bila odločitev, da greva vsaka na svoj konec, njena. 

Toda na žalost se kljub vsemu nisem počutila niti najmanj zmagoslavno. Ni bilo videti, da Klara Jasna strahotno trpi, ker jo ignoriram, in ni se mi zdelo, da me to, da se delam, kot da je ni, kaj prida osrečuje. Pravzaprav sem strahotno trpela kvečjemu jaz. Ždela sem doma s svojimi mislimi, medtem ko se je Klara Jasna zabavala s Polono. Zdaj je z njo pila bubble tea in … heh, igrala odbojko. To sem ji kar malo privoščila. Čeprav je bila misel, da raje nabija žogo, kot se druži z mano, še za odtenek bolj depresivna kot vse, kar sem povedala do zdaj. 

In ko sem o vsem tem potožila Tomu, je samo skomignil z rameni, češ da itak nikoli ni razumel punc. »Fantje se stepemo, če je kaj narobe, pa je problem rešen,« je pojasnil in razpredal naprej o neki butasti računalniški igrici, pri kateri ne razumem niti osnovnih pravil (kaj moraš početi in kaj točno imaš od tega). 

Pogovor

Šele po kakšnem tednu cmarjenja v malodušju sem si rekla, da je vsa ta godlja res brezveze. Ne moreš vendar prijateljstva, ki traja skoraj vse življenje, končati tako, da igraš odbojko, ne da bi se pogovoril, kako se je to zgodilo in zakaj. Saj nimam nič proti Poloni, ampak lahko bi se kdaj družile vse tri skupaj, ne pa da me izločujeta. 

In potem bi se lahko kdaj spet družili tudi samo midve s Klaro Jasno. Se mi zdi, da zaupnost bolje deluje v paru kot v trikotniku, in malo bi mi bilo nerodno, če bi morala pred Polono, ki je že imela fanta in v nasprotju z mano nima niti najmanjšega nagnjenja h kaotičnosti in kompliciranju, razpredati o problemu fanta, ki hodi s tabo, ampak ti gre malo na živce (= Tom), sošolca, ki ti je všeč, a ne kaže nobenega zanimanja zate (= Luka), in skrivnega oboževalca, ki ne daje nobenih znakov, da se misli kdaj razkriti (= nimam pojma, kdo). Le Klara Jasna ima potrpljenje za to.

Oziroma ga je imela. 

Jao, moje življenje je res en šmorn.

Klarči, kaj se dogaja? sem ji napisala nekega večera, ko sem zbrala dovolj poguma za to. Tisti dan sem dobila petko pri zgodovini in sem upala, da me bo ta dobra novica zadržala pred zdrsom v najgloblje brezno, če bi mi Klara Jasna napisala, da sem kretenska idiotka in z mano noče več imeti opravka, sploh.

Dolgo sem čakala na odgovor, potem pa je le poslala: Malo mi greš na živce.

Za odtenek bolje kot kretenska idiotka, s katero noče … no, saj veste … ampak …

Ne, ne, ne. Šolo v naravi sva dali skupaj čez, presneto. Ne bom se vrgla v brezno, ne da bi izvedela, kar me zanima.

Zakaj ti grem na živce? Se lahko pogovoriva?

Če bi tako reševali meddržavne spore, bi bilo pol manj vojn.

Ne zdi se mi fer, da imaš vse in tega ne znaš ceniti.

WTF?!

Kako to misliš?

Super ocene imaš in zmeraj vse znaš, ampak kljub temu prepisuješ. In Tom je super fant, ampak ti razmišljaš o drugem.

A si ljubosumna?

Nisem.

Zakaj se toliko ukvarjaš s Tomom?

Če bi govorili v živo, bi na tej točki že povišali glas, ampak sva na srečo samo divje tipkali, zato je bilo videti, kot da si izmenjujeva kuharske recepte.

Tom je fajn. 

Itak, da je fajn.

Najboljši je! In jaz bi bila srečna, če bi imela takega fanta.

Haaa, zdaj se je pa kosilo prismodilo, po tihem ali naglas. A v tem je težava?

Mi zavidaš, ker imam fanta, ti pa ne? sem natipkala in pod pokrovom mi je vrelo.

Ne. (Minuta pavze.) Zavidam ti, ker imaš tega fanta.

Brbotanje je ponehalo, iz lonca je le še smrdelo. (Okej, priznam, v kuharski metaforiki sem slaba!)

Klara, a je tebi slučajno všeč Tom? sem napisala.

Odgovora pa ni bilo.

Trenutek resnice

Sovražim take filme, sem pomislila, ko sem zvečer ležala v postelji in v mislih stopetnajstič obnovila pogovor z (nekdanjo) najboljšo prijateljico. Počutila sem se trapasto, ker sem bila tako slepa – kako sem lahko mislila, da Klare Jasne nič ne moti, da imam fanta? In kako sem lahko spregledala, da je zaljubljena v Toma? V tistem hipu bi lahko ubijala za kanček sladkobe, metaforično seveda (ker sem v resnici pospravila celo banjico sladoleda).

Res Tom ni moj sanjski fant. Ampak ob misli, da bi ga prepustila Klari Jasni, mi je šlo na bruhanje. Potem bi bila jaz brez fanta, ona pa bi hodila z edinim (nefantomskim) fantom, ki sem mu bila kdaj všeč, in mogoče sem slaba prijateljica, ker se mi to zdi nepredstavljivo, toda če si kaj takega skušam predstavljati, se mi zdi kot najhujša nočna mora. (Da bi povprašala Toma, kaj si misli o vsem skupaj, pa mi seveda ni padlo na pamet.) 

Bi bilo drugače, če bi dobila priložnost, da bi hodila z Luko ali skrivnim oboževalcem?
Kako naj vem. Trenutno sem prepričana samo o tem, da se ne smeš zaljubiti v prijateljičinega fanta, pa če je zanjo pravi ali ne, in da je igranje odbojke z nekom tretjim, ker se ne znaš drugače spopasti s tem, da se je zgodilo, kar se ne bi smelo, najslabši možni način za reševanje kateregakoli problema. 

Presneto, kako zakomplicirano je vse tole.

Konec dober …?

Naslednje dopoldne, bila je sobota, je na vratih pozvonilo. Bila je Klara Jasna.

»Prosim, pridi ven,« je rekla. »Sem kar prišla, ker sem se bala, da se ne bi oglasila, če bi te klicala.«

Seveda se ji ne bi, daa. Ona mi hoče speljati fanta.

»Ne vem, če bi šla. Saj si nimava česa povedati. Tebi je všeč Tom, in to zame ni prijateljsko. Mislim, da sva zaključili,« sem dramatizirala. 

»Prosim,« je ponovila Klara Jasna.

Nikoli si ne bi odpustila, če bi skorajvseživljenjsko prijateljstvo končala na vrhu stopnic, z nogo med vrati. Zato sem rekla: »Prav,« pograbila jakno in zaloputnila za sabo. 

Nekaj časa sva hodili v tišini.

»Oprosti, da si tako izvedela,« je začela Klara Jasna, in ko sem že hotela ugovarjati, da je še sreča, da sem sploh izvedela, ker bi drugače izdaja še bolj bolela, je nadaljevala: »Res si nisem mislila, da mi bo všeč tvoj fant. Niti nisem hotela razmišljati o tem, ker je narobe. Ampak potem si kar naprej razlagala, da ti gre na živce, da nista za skupaj, da te dolgočasi in take stvari, v šoli v naravi si flirtala z Luko, sanjariš o skrivnem oboževalcu … Zame je bilo to preveč. Potrebovala sem malo odmora, zato sem se začela več družiti s Polono.«

»Ja, in igrati odbojko,« sem zamomljala.

»Presneto, res,« se je posmehnila. »Sploh ni tako slaba igra, veš.«

Zavila sem z očmi.

»Kakorkoli že, nočem, da to pride med naju. Nisem ljubosumna nate. Vesela sem, da ti gre dobro v šoli in da imaš fanta, in obljubim, da bom pozabila na Toma. Fantje pridejo in grejo, prijateljstvo pa je pomembnejše od vsake ljubezenske zveze.«

To sem nekje prebrala, ja. Zdaj pa mi je zvenelo nekoliko preveč pocukrano, da bi bilo resnično. Čeprav …

»Klara Jasna, moja prijateljica si in rada te imam,« sem se ustavila in jo pogledala v oči (teatralnost mi gre bistveno bolje od kulinaričnih prispodob). »To, da si me odrinila in zamenjala s Polono, me je prizadelo. In narobe se mi zdi, da si se zaljubila v mojega fanta, pa tudi, da mi nisi povedala o tem. Ampak moja prijateljica si in rada te imam …« Kadar mi besede ne gredo z jezika, se rada ponavljam … »Zato mislim, da bi morali to pustiti za sabo in začeti znova.« Mogoče sem mehkužna, ampak nobena prijateljica ni tako dobra prijateljica, kot je Klara Jasna, in v resnici je ne bi hotela za nič na svetu izgubiti. 

Pogledala me je s sijočimi očmi. »Res tako misliš?« je dahnila.

»Mhm.« Ja mi je šel še težko z jezika. »Obljubim, da bom premislila, kako bo s Tomom, da ga ne bom vlekla za nos. Mi bo pa čudno, če bo potem začel hoditi s tabo.«
»Saj ne bo,« je vskočila. »Niti ne vem, če sem mu všeč.«
»Vseeno,« sem odkimala. »Ampak karkoli že bo, bova to predelali takrat. Pomembno pa je, da boš od zdaj naprej zmeraj iskrena z mano.«

»Seveda bom!« je vzkliknila.

»Prav,« sem rekla in se počutila smešno dalajlamasto. »In da boš vedela,« sem dodala v tem mirovniškem duhu, »Polona je tudi moja prijateljica. Komot se kdaj družimo. Samo …«

Klara Jasna se je zakrohotala: »Samo odbojke pa ne boš igrala!«

»Tako je.« 

Veselo sem pokimala in jo objela. 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.

Več o reviji >