O habsburški monarhiji, njenih voditeljih, njihovih družinskih članih, sporih in porokah, ki so krojile zgodovino, vemo razmeroma veliko, precej manj pa nam je znanega o živalih, ki so jim zvesto služile v dobrem in slabem.
Proučevanja te v zgodovini spregledane teme se je lotila historična antropologinja dr. Daša Ličen z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. V sklopu priprave svoje doktorske naloge je raziskovala delovanje društev v Trstu ter o njih izdala knjigo z naslovom Meščanstvo v zalivu. Društveno življenje v habsburškem Trstu. V knjigi obravnava različne vidike društvenega življenja v Trstu med letoma 1848 in 1914, v času pomembnih družbenih procesov, ki so zaznamovali sodoben pogled na svet, vključno z odnosom do živali, ki je v tem času dosegel nove dimenzije.
Tudi danes veliko pozornosti namenjamo živalim, na primer hišnim ljubljenčkom, s katerimi imamo tesen stik, pozornost pa pritegnejo tudi živali, za katere se zavzemajo vplivne javne osebnosti iz sveta politike in zabave. Čeprav imajo živali danes več pravic kot nekoč, naš odnos do njih še vedno oblikujejo moda, kultura, gospodarstvo in drugi družbeni dejavniki. »Preseneča me, da se ni nihče že prej ukvarjal s človekovim odnosom do živali, še posebej, ker je Trst veljal za veliko mesto, ki je v 19. stoletju narekovalo način življenja in trende v širši okolici,« izpostavi.
Stvar prestiža in življenjskega sloga
Prvo društvo ljubiteljev živali so leta 1824 ustanovili v Londonu, kasneje pa so se začela pojavljati tudi v drugih delih Evrope in sveta, na območju Francije, nastajajoče Nemčije, Švice in ZDA. Društva so veljala predvsem kot idejna središča, kjer so se podobno misleči med seboj družili in izmenjevali ideje.
Društva so veljala predvsem kot idejna središča, kjer so se podobno misleči med seboj družili in izmenjevali ideje.
Tržaško društvo ljubiteljev živali sta leta 1852 ustanovila pripadnika premožnejše tržaške meščanske elite Eduardo Pillepich in Adalberto Thiergen in spada med zgodnejša društva za zaščito živali v Evropi in prvo italijansko. V lokalnem časopisu sta objavila povabilo in društvu se je tako rekoč čez noč pridružilo več kot 500 članov, pripadnikov in pripadnic bogatega meščanstva in plemstva. »Časopisni oglas je predstavljal uveljavljen način novačenja članov v tistem času, bolj nenavadno pa je bilo, da se vanj niso včlanjevali samo moški, ampak tudi ženske,« izpostavi dr. Ličen, ki je v državnem arhivu v Trstu naletela na dokumente o društvu, ki se je v izvirniku imenovalo Società Zoofila oz. društvo ljubiteljev živali. Trst je bil tretje največje avstrijsko mesto, članstvo v društvih pa je bilo stvar prestiža in življenjskega sloga.
Društva za zaščito živali, ki so proti koncu stoletja nastala v Rimu, Torinu, Milanu in drugih italijanskih mestih, so za vzor svojega delovanja omenjala prav tržaško društvo. Vsako društvo je imelo svoj pravilnik oz. statut, ki je jasno opredeljeval, kdo so lahko člani društva glede na starost, spol, versko prepričanje itd., in statut tržaškega društva za zaščito živali je omogočal članstvo komurkoli. Za ženske je bilo to nekaj novega, društvo jim je ponujalo možnost združevanja in celo aktivnega delovanja, kar pomeni, da so lahko pisale članke za društveni časopis, predavale, širile nove ideje itd., kar jim je bilo v tistem času le redko omogočeno. To je bilo zelo pomembno, kajti glas žensk je bil končno slišan. »Društvo za zaščito živali je sodilo med humanitarna društva, namenjena neki dobrodelni dejavnosti in skrbi, kar je bila tradicionalno naloga žensk; skrbele so za sirote, prostitutke, bolne in vse druge, pomoči potrebne, tudi za živali,« doda dr. Ličen, s čimer osvetljuje, zakaj so ženske v določenih društvih sploh prišle do besede.
Z elektriko namesto s konji
Osnovni cilj društva je bil izboljšati razmere, v katerih živijo živali, kar je spodbudilo tudi konkretna prizadevanja, denimo za elektrifikacijo tramvaja v mestu, ki so ga dotlej vlekli konji, kot se je to že zgodilo v Londonu. Ena od nalog društva je bilo tudi izobraževanje otrok o dobrobitih živali. »Pregovor, kar se Janezek nauči, to Janezek zna, je bil v Bleiweisovih novicah zapisan ravno na primeru ravnanja z živalmi,« pojasni Ličnova.
Tržaško društvo je kot druga sorodna društva pomembno prispevalo k pripravi novih zakonov in pravilnikov, na primer glede teže, ki jo smejo nositi tovorne živali, načina njihovega prevoza v komercialne namene, humanega načina ravnanja z njimi v klavnicah itd., zavzeli pa so se tudi za prepoved iger, kot je bilo denimo streljanje živih golobov in iztikanje oči pticam pevkam, kar je bila zelo razširjena praksa v 19. stoletju v Evropi, saj so slepe ptice v kletkah nenehno prepevale. »Delovanja društva pa ni gnala zgolj skrb za živali, ampak lahko v njem prepoznamo tudi način, kako je meščanstvo razumelo razliko med seboj in drugimi družbenimi sloji, pa tudi, kako so proti koncu 19. stoletja v javno življenje postopoma vstopale ženske,« pripomni Daša Ličen.
Ena od nalog društva je bilo tudi izobraževanje otrok o dobrobitih živali.
V slovenskem prostoru je eno prvih društev v 40. letih 19. stoletja ustanovil duhovnik in učitelj Valentin Stanič v Gorici. To je bilo sploh prvo društvo za zaščito živali v habsburški monarhiji, pred Dunajem in pred Budimpešto. Stanič, ki se je idej o zaščiti živali navzel v Münchnu, je sodeloval zlasti z Bleiweisom, ki je bil tudi veterinar, in drugimi uglednimi Ljubljančani, vendar je goriško društvo slonelo predvsem na njem, zato je po njegovi smrti, društvo je ustanovil že zelo star, hitro zamrlo.
»Člana kranjskega društva za zaščito živali Krainischer Tierschutz-Verein, ki je bilo ustanovljeno leta 1899, sta bila tudi Ivan Tavčar in njegova žena; slovensko se je imenovalo Kranjsko društvo za varstvo živali. To je zanimivo, glede na to, da je bil Tavčar obenem lovec,« je dejala Ličnova. Družbeno pričakovano je namreč bilo, da so se moški zbirali v lovskih društvih, kar je bilo povezano z idejo moškosti v 19. stoletju. Moški, ki so bili na eni strani člani društev za zaščito živali, na drugi pa lovci, niso bili redki.
Žuganje pripadnikom »nižjih slojev«
Pogosto so bili tisti, ki so lovili in streljali živali, isti ljudje, ki so promovirali tudi skrb za živali. »Treba je poudariti, da člani, ki so se združevali v društva, niso bili kmetje in delavci, temveč pripadniki plemstva in meščanstva,« izpostavi Ličnova. Prakse delavskega in podeželskega prebivalstva so obsojali ter ga obtoževali nemoralnosti, celo nečloveškosti. Njihova pozornost ni bila usmerjena v prizadevanja, da bi uredili nedoslednosti v lastnih vrstah, temveč so se raje zgražali nad praksami delavstva in kmečkega prebivalstva ter njihovim življenjem, ki ga v resnici niso razumeli, saj niso vedeli, kaj pomeni imeti pri hiši kravo molznico, skrbeti za tovornega konja ali rediti prašiče za prehrano ljudi.
Njihov glavni cilj je bilo ozaveščanje pripadnikov nižjih slojev o živalskih pravicah, pogosto z občutkom moralne nadrejenosti, doda Ličen. »Seveda so člani društva čutili močno empatijo do živali, vendar pa je bilo njihovo razumevanje živali zelo omejeno. Živino so poznali iz slikanic, od daleč, kot nekaj idiličnega in mirnega. Veliko bolje so poznali pse in mačke, ki so že v 19. stoletju pridobili status hišnih ljubljenčkov.«
Društva za zaščito živali, ki so proti koncu stoletja nastala v Rimu, Torinu, Milanu in drugih italijanskih mestih so za vzor svojega delovanja omenjala tržaško društvo Società Zoofila.
Tržačani so imeli poleg psov in mačk doma tudi papagaje, Julius Kugy, znameniti slovenski pravnik, pisatelj in humanist, oče slovenskega alpinizma, je imel celo opico, pavijana Benjamina, ki mu je njegova mati, torej Julija, hči Jovana Vesela Koseskega, šivala krilca. Pavijana je kasneje podaril dunajskemu živalskemu vrtu, saj z njim ni več zdržal.
Hišni ljubljenček je bil pričakovan element meščanske družine. Z njimi so gojili tesne vezi, praznovali so rojstne dneve svojih živali, jim dajali zdravila, ko so zboleli, jih oblačili, da jih ne bi zeblo …, kot je običajno tudi danes. Razvajali so jih, jih oboževali in obdajali z razkošjem. »Ob tem pa niso razumeli osnovne predpostavke, da tudi kmet svoji živali ne želi ničesar slabega, saj je odvisen od tega, kako močan je njegov konj in koliko mleka lahko namolze pri svoji kravi, živali so pomenile njegovo premoženje in mu zagotavljale preživetje. O živalih kot živini, ki je bila del kmetove vsakdanjosti, niso veliko vedeli. Zanje so delovne živali, kot so prašiči in govedo, veljale za umazane in so bile med elito, ki je narekovala delovanje društev za zaščito živali, manj cenjene.
»Lepe« in čistokrvne živali so vredne več
»Čeprav so pripadniki nižjih slojev živali uporabljali za delo, to ni pomenilo, da so z njimi grobo ravnali. Tudi oni so svoje živali imeli za družabnike, jim dajali imena, jih ljubkovali in božali … Toda v očeh plemstva in meščanstva je bil njihov odnos do živali problematičen,« pove Ličnova. »Res pa je tudi, da imamo zgodovinarji več vpogleda v življenje višjih slojev, saj so ti imeli dovolj prostega časa, da so svoje življenje lahko opisovali v dnevnikih in drugih zgodovinskih virih, nižji sloji pa ne.«
Društvo ljubiteljev živali je tako na svoj poseben način izražalo socialno razslojenost in predsodke, ki so obstajali v odnosih med različnimi družbenimi sloji. Hišni ljubljenčki so bili za elito hkrati statusni simbol, še posebej »lepe« in čistokrvne živali. Te živali so oboževali, na živali, ki so služile »praktičnemu« namenu, to je delu ter seveda prehrani, pa so gledali zviška.
Plemstvo in meščanstvo je imelo raje živali, ki so veljale za močne, čiste in plemenite, kot so na primer konji, psi in ptice. Živali so cenili glede na njihovo lepoto in vrednost. »Ptiči so veljali za nekaj nežnega, njihovo petje je ljudi pomirjalo in jih razveseljevalo. Po drugi strani pa so jih pripadniki delavskega razreda pogosto lovili in jih kot hrano tudi prodajali. V 19. stoletju se razvije koncept t. i. pasemskih živali, nekakšen živalski rasizem, ki zajame ne le hišne ljubljenčke, temveč tudi živino. Pojavi se načrtno razvijanje vrst glede na želene lastnosti.
»Pri tem ne gre zgolj za različne pasme psov, ki jih je častilo na primer britansko plemstvo, ampak se oblikujejo tudi pasme krav in prašičev, medtem kot raznolikost med vrstami začne izginjati. Agronomi vzgojijo krave, ki dajejo mleko, ter druge, ki jih redijo za meso.« Ideja izhaja iz koncepta produktivnosti v industriji; živali, ki lastniku dajejo več gospodarskih koristi, so vredne več kot tiste, ki nimajo posebne vrednosti in so zato potisnjene na obrobje. Kmetje so cenili trpežne žvali, ki so lahko hodile po zahtevnem terenu, kot na primer osli v Dalmaciji. Na Slovenskem je dolgo ostajala najbolj priljubljena vrsta krave cika, ki je bila izjemno dobro prilagojena alpskim razmeram.
Poskusi na živih živalih niso sporni
Društva za zaščito živali koncepta pasemskih živali niso obravnavala kot nekaj problematičnega, prav tako je bilo spregledano blagostanje t. i. eksotičnih živali, ki so v Trst, ki je bil pomembno evropsko pristanišče, prihajale iz oddaljenih koncev sveta. Žirafe, sloni, levi in druge eksotične živali, ki so preko Trsta prišle na Dunaj, kjer so že v 18. stoletju odprli živalski vrt, društvom niso bile trn v peti, nasprotno, veljale so za nekaj lepega in občudovanja vrednega. »Dejstvo, da so prišle od daleč ter preživele naporno pot, da so kletke, v katere so jih namestili, premajhne in neprimerne, ni bilo problematizirano,« pripomni Daša Ličen.
Ideje, da živali v živalskih vrtovih potrebujejo več prostora, da je treba njihovo bivalno okolje bolj približati naravnim habitatom, iz katerih prihajajo, so se pojavile v Veliki Britaniji konec 19. stoletja, zares razširile pa so se šele v drugi polovici 20. stoletja. Eksotične živali so hitro postale simbol statusa in estetike, predvsem zaradi njihove redkosti in zahtevne oskrbe, tudi v mestnem okolju.
V društvu tržaških ljubiteljev živali tudi niso bili posebej pozorni na sporne dejavnosti svojih članov, denimo naravoslovcev, ki so se ukvarjali z izvajanjem poskusov na živalih, tudi živih, čemur pravimo vivisekcija. Ličen: »Gre za čas, ko se pojavijo mnoga spoznanja, kako deluje človekovo telo, in veliko tega znanja je izviralo iz proučevanja živali s pomočjo eksperimentov na njih.« Takšna dvojnost je bila v tržaškem primeru pogosta in je ostala nerazrešena, tudi zato, ker je bila večina naravoslovcev judovskega rodu, Judje pa so imeli v Trstu poseben status – bili so zelo spoštovani in integrirani v družbo, niso ostajali na robu, kot na primer v Ljubljani in marsikod drugod po Evropi.
Ko jih je evropska mreža društev za zaščito živali povabila, da se pridružijo t. i. antivivisekcijskemu gibanju, ki je nasprotovalo preizkusom na živih živali, so se znašli v zagati. »Tržaško društvo se je od te pobude distanciralo in na to temo nazadnje ni podalo izjave,« pove Ličnova. Za zaščito živali so se »bojevali« na druge načine: ena izmed članic društva je vsako nedeljo stala na tržaškem pokopališču svete Ane in vsem, ki so šli mimo ter ob sebi vodili dobro hranjene, zdrave in močne živali, podeljevala nagrade. Vsi, ki so s svojimi živalmi slabo ravnali in jih neprimerno hranili, pa so se navadno znašli na straneh društvenega časopisa.
Članek je bil objavljen v reviji Gea
Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.
Več o reviji Gea >
