Kambodža je ena tistih držav, ki gradi svojo samozavest in narodni ponos na nekdanji moči in vplivu.
Pred mnogimi stoletji so Kmeri, tradicionalno ljudstvo te dežele, ustvarili imperij, ki je bil v 12. stoletju daleč največji v jugovzhodni Aziji. V največjem razcvetu je obvladoval območje današnje Kambodže ter dele Tajske, Laosa in Vietnama. Tri stoletja pozneje je začel propadati zaradi vojn s sosedi, notranjih težav in spremenjenih trgovskih poti. Tudi v 20. stoletju je Kambodža doživela nekaj težkih in nasilnih pretresov.
Zaznamovali so jo francoska kolonialna oblast, vpletenost v vietnamsko vojno, državljanska vojna in vsekakor najbolj tragično obdobje, vladavina Rdečih Kmerov. Ta brutalni režim je izvedel pravi pokol nad lastnim narodom in umoril skoraj dva milijona ljudi. Šele v začetku devetdesetih let, po mirovnih sporazumih pod okriljem Združenih narodov, so se začele razmere postopno umirjati in v državi je nastopil proces obnove.
Tudi turizem, ki je bil dolga desetletja v senci sosednje Tajske, se je pričel sramežljivo razvijati in država je pred obiskovalci počasi razgrinjala svoje čare. Med številnimi zanimivostmi, s katerimi se ponaša, je na prvem mestu nedvomno slavno svetišče Angkor Vat, ki slovi kot največje na svetu in še danes priča o nekdanji moči in pomenu Kambodže v tem delu sveta.
Angkor Vat je pravzaprav ogromno sakralno središče, velik tempeljski kompleks, ki ga sestavlja več svetišč. Tri najpomembnejša so Angkor Vat, največji in najbolje ohranjen tempelj, Bayon, znan po gigantskih kamnitih obrazih, ter Ta Prohm, ki mu pravijo tudi »tempelj v džungli«. V slednjem se korenine ogromnih dreves slikovito prepletajo z zidovi in stavbami, kar mu daje svojstven videz. Ta Prohm je postal svetovno znan tudi zaradi filma Tomb Raider, ki se deloma dogaja med njegovimi stenami. Ker smo Angkor Vat v reviji Gea že predstavili, vam bom tokrat razkril nekaj manj znanih zanimivosti te vroče in vlažne azijske dežele.
Nagrada za najdeno mino je banana
Med državljansko vojno v Kambodži, ki se je dogajala v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja, so razne oborožene frakcije po vsej deželi posejale na milijone protipehotnih min. Center za razminiranje v Kambodži (CMAC) ocenjuje, da je v tem času v zemlji ležalo od štiri do šest milijonov neeksplodiranih sredstev, kamor poleg protipehotnih min sodijo še bombe, granate, minometne mine in drugo. Nekatere ocene so segale celo višje, tudi do deset milijonov! Žalostna zapuščina desetletij bojevanja v Kambodži je tudi več kot 40.000 poškodovanih ljudi, ki so jim morali zaradi mine amputirati nogo ali roko, kar je ena najvišjih stopenj na svetu.
Protipehotne mine so ali so bile razporejene po celotnem ozemlju države. Največ so jih bojujoče se skupine nastavile izključno zato, da bi škodovale ljudem. Vkopavali so jih naključno, na riževa polja, ob vodne kanale, na vaške ceste, v sadovnjake in še na mnogo drugih krajev, kjer živijo ali delajo domačini. Tudi številna svetišča so obdali z minami, da bi jih zaščitili pred roparji. Danes je precej teh lokacij neznanih, kajti tisti, ki so mine postavljali, minskih polj niso označevali na zemljevidih, pa tudi spomin nanje je že zbledel. Zaradi neeksplodiranih se vsako leto še vedno poškoduje ali umre več deset ljudi, najmanj tretjina je otrok.
Le nekaj kilometrov iz središča mesta Siem Reap ima sedež organizacija Apopo, ki skrbi za čiščenje protipehotnih min. Vendar je metoda njihovega dela malce drugačna od ostalih. Za iskanje najrazličnejših eksplozivnih naprav uporabljajo dresirane podgane. To niso navadne podgane, ampak afriške vrečaste podgane (Cricetomys ansorgei), ki jih dresirajo v Tanzaniji, od tam pa pošiljajo v razne organizacije za razminiranje po svetu.
Od navadnih podgan se razlikujejo po boljšem vohu, pa tudi živijo dvakrat ali trikrat dlje. Za iskanje min so primerne iz več razlogov. Njihov izjemno dober voh zazna le eksploziv in ne denimo raznih vrst kovin, ki jih odkrivajo detektorji. Ti namreč reagirajo tudi na mnoge nepomembne kovinske predmete v zemlji, kar podaljša čas iskanja. Podgane tudi niso težje od 1,5 kilograma, kar je premalo, da bi aktivirale mino, če slučajno stopijo nanjo. Da mina eksplodira, je namreč potrebnih najmanj pet kilogramov. Varovanke iz Apopo centra so našle več kot sto eksplozivnih naprav, za kar so dobile zlato medaljo, dovolj banan do konca življenja in častni naziv herorat. Za najslavnejšega »heroja« trenutno velja podganček Ronin, ki je pri petih letih še vedno aktiven. Mali glodavec je od avgusta 2021 v provinci Preah Vihear zaznal kar 109 protipehotnih min in 15 kosov drugih neeksplodiranih sredstev. S tem dosežkom si je prislužil Guinnessov svetovni rekord za največ min, ki jih je odkrila ena sama podgana.
Center Apopo je svoja vrata odprl tudi za obiskovalce in s tem pridobil dodatna, nujno potrebna sredstva za svoje delo. Predstavitve podganjega iskanja min potekajo vsake pol ure in so zelo dobro obiskane. Šolani, ustrezno pripravljeni vodniki so nas poučili, kako podgane odkrijejo eksplozivna sredstva. Iskalci razdelijo območje, kjer sumijo, da so zakopane mine, na pravokotnike velikosti 5 x 30 metrov, na vrvice privezane podgane pa potem tekajo od ene strani do druge. Ko zaznajo eksplozivno telo, pričnejo praskati po tleh. Takrat njihov vodnik klikne z majhnim mehanskim klikerjem, podgana pa priteče po nagrado, ki je običajno sladkorček ali košček banane. Potem gre živalca še enkrat v isto smer, da potrdi najdbo, in če spet popraska po tleh na isti točki, vodnik v tla zapiči tablico z označeno najdbo. Pozneje strokovnjaki za deminiranje odstranijo najdene mine.
Demonstratorji v Apopo centru sicer s podganami ne delajo na terenu. Mi je pa uspelo najti nekoliko starejšega možakarja, ki je tudi izšolan iskalec min in se že nekaj let podaja na minska polja, kjer s pomočjo podgan odkriva smrtonosne eksplozivne naprave. Gospod Mao, kot se je predstavil, je bil pripravljen radovednemu turistu odgovoriti še na nekaj dodatnih vprašanj. Zanimalo me je, na primer, kako sploh ugotovijo, kje iskati minska polja. »Na žalost,« je nekoliko zamišljeno pripomnil Mao, »nam lokacijo pogosto razkrije nesrečni dogodek, ko nekdo stopi na mino. Dostikrat so to otroci ali pa mladi fantje, ki najdejo neeksplodirano napravo in se z njo igrajo ali jo poskušajo razstaviti. Tudi zato se mi zdi pomembno, da hodimo med ljudi in jih ozaveščamo o nevarnosti teh smrtonosnih reči. Kraj, kjer bi lahko bilo minsko polje, včasih sporočijo tudi starejši domačini, ki se morda spomnijo, da so vojaki pred desetletji tam nekaj prekopavali.«
Pogumnega moža sem povprašal tudi o skrbi za podgane. »Ker je vsaka šolana podgana izjemno dragocena, je njihovo dobro počutje ena od naših največjih skrbi. Zato je zanje odlično poskrbljeno; prejemajo pestro prehrano, imajo zdravstvene preglede, veliko pozornosti dobijo tudi od nas, vodnikov, ki jih imamo seveda radi. Kar se hrane tiče, ni problema, afriške vrečaste podgane so vsejede. Najraje se sladkajo z briketi za glodavce, obogatenimi s svežim sadjem in zelenjavo. Obožujejo banane, paradižnik, mango, lubenice, koruzo, avokado, pražene arašide in sušene sardele. Pijejo kar navadno vodo, ki ji občasno dodamo vitamine. So pa, tako kot ljudje, včasih izbirčne. Jordan ima najraje oreščke, Amanda bi naredila vse za banano, Vanna pa obožuje vse, kar je sladko, od marmelade do sladkorja.«
Motorji so v Kambodži najpogostejše prevozno sredstvo, saj so cenovno dostopni in primerni za ozke mestne ulice. Zelo razširjeni so tudi motorji s prikolico za potnike, ki predstavljajo glavni način mestnega prevoza za domačine in turiste.
Morda je bilo res nekoliko klišejsko vprašanje, a sem sogovornika vseeno vprašal, kaj mu pomeni njegovo delo in kaj ga motivira za to relativno nevarno dejavnost. »Zelo močno si želim, da bi bila nekoč moj domovina popolnoma očiščena teh nevarnih naprav,« je premišljeno odgovoril Mao: »Vendar je zagotovo največja nagrada vseh iskalcev protipehotnih min srečen nasmeh na obrazu domačinov, preprostih vaščanov, ko jim sporočimo, da smo v okolici njihovih naselij odstranili vsa eksplozivna sredstva. Osreči jih, da bodo lahko spet sejali riž na poljih ali uporabljali steze in poti, ki so se jim prej izogibali.«
Kraj trpljenja in žalosti
Besedna zveza »S-21 Tuol Sleng« najbrž večini ljudi po svetu ne pomeni prav ničesar, v Kambodži pa ima zelo velik in tudi precej tragičen pomen. Označuje namreč enega najhujših zaporov, kar so jih ustanovili Rdeči Kmeri. Ta skrajna, maoistična revolucionarna skupina je med letoma 1975 in 1979 vladala Kambodži in pod vodstvom krvnika Pol Pota izvedla množični genocid, v katerem je zaradi pobojev, lakote in prisilnega dela umrlo 1,7 milijona ljudi. To je le ena od ocen, žrtev je bilo morda še precej več.
Perutnina je v tej azijski državi ena osnovnih sestavin vsakdanjih obrokov, pri čemer prevladujejo piščanci in race, medtem ko so purani in gosi redkejši.
Rdeči Kmeri oziroma njihova tajna policija so v Phnom Penhu, skoraj v središču glavnega mesta, zasedli srednjo šolo Tuol Svay Prey. Aprila leta 1976 so pet stavb šolskega kompleksa preuredili v zapor in zasliševalni center. Stavbe so obdali z bodečo žico pod električno napetostjo, učilnice so preuredili v majhne zaporniške celice, v okna pa vstavili debele železne palice, da bi preprečili pobege in samomore.
Po prihodu v zapor so zapornike fotografirali, jim zaplenili vse imetje, nato pa so jih zaprli v majhne celice. Jetnike so po dveh ali treh dneh odpeljali na zaslišanje. Tam so morali podrobno opisati svoje življenje, začenši z otroštvom, njihovi izpraševalci pa so vse posneli. Posebna dokumentacijska enota je bila odgovorna za prepisovanje posnetih izpovedi, vnašanje ročno napisanih opomb, pripravo povzetkov izpovedi in vzdrževanje datotek. Zapornike so mučili in silili k izdaji »sodelavcev« pri svojih protidržavnih aktivnostih. Nekateri so se zlomili kmalu na začetku in zasliševalcem pričeli naštevati desetine imen; prijatelje, znance, sodelavce, celo družinske člane. Veliko teh ljudi so pozneje aretirali, jih zasliševali in marsikateri je prav tako nesrečno končal v Tuol Slengu. Da bi se izognili mučenju, so zaporniki svojim rabljem pripovedovali tudi namišljene zgodbe o vohunjenju za Cio, KGB, vietnamsko vojsko in podobno.
Kamboške osnovne šole so enonadstropne stavbe z več učilnicami in preprosto osnovno opremo in klopmi. Pouk poteka od 1. do 6. razreda, včasih v dveh izmenah zaradi velikega števila učencev.
V začetnem obdobju so Rdeči Kmeri zasliševali in mučili predvsem vladne uradnike, akademike, zdravnike, učitelje in študente, pa tudi tovarniške delavce, inženirje ter celo menihe. Pozneje se je paranoja partijskega vodstva razširila še na lastne vrste, zato so čistke po vsej državi zajele tudi na tisoče strankinih aktivistov.
Med njimi je bilo celo nekaj pomembnih politikov. Tudi njih so, pogosto z družinami, pripeljali v Tuol Sleng in jih kasneje umorili. Partija je bila zelo stroga tudi z uslužbenci in stražarji v zaporu. Če se niso dovolj dobro potrudili pri pripravi dokumentov ali če so preveč »medlo« zasliševali oziroma premalo pretepali jetnike, so tudi sami lahko kaj kmalu končali v istem zaporu.
V Tuol Slengu, zloglasnem zaporu in mučilnem centru v Phnom Penhu, so med režimom Rdečih Kmerov internirali, mučili in ubili na tisoče domnevnih političnih nasprotnikov.
Večina zapornikov je bila v S-21 Tuol Slengu od dva do tri mesece. V tem času so jih rutinsko pretepali in mučili z elektrošoki, utapljali v vodi in jih obešali na kovinske kavlje. Nekatere so razrezali z noži ali zadušili s plastičnimi vrečkami. Ženske so včasih posilili, čeprav je bila spolna zloraba v Demokratični Kampučiji, kot se je takrat imenovala Kambodža, prepovedana. Ujetniki so spali na tleh brez preprog ali odej, zaradi nehigienskih življenjskih razmer so mnogi dobili kožne bolezni, uši in izpuščaje. Prepovedali so jim tudi medsebojne pogovore. Pozneje so proučevalci razmer v tem nečloveškem zaporu dokazali, da so na nekaterih zapornikih izvajali medicinske poskuse. Celo načelnik zapora, Kang Kek Iew, ki si je nadel vojaško ime tovariš Duch, je priznal, da so bili »živi zaporniki uporabljeni za kirurške študije in medicinsko usposabljanje«. Krvnik ni ušel pravični kazni. Leta 2012 je bil za zločine proti človečnosti obsojen na dosmrtno ječo, v kateri je osem let pozneje tudi umrl.
V petih letih oblasti Rdečih Kmerov je bilo v Tuol Slengu zaprtih približno 20.000 ljudi, natančnega števila najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Prvo leto so trupla umorjenih jetnikov pokopavali v bližini zapora, pozneje pa so zapornike večinoma ubijali na poljih smrti Choeung Ek, približno 15 kilometrov južno od Phnom Penha. Ponoči so jih prepeljali tja in usmrtili (pogosto z improviziranimi sredstvi, da bi varčevali s strelivom), nato pa pokopali v množičnih grobiščih. Danes je Choeung Ek urejen kot spominski center in kraj spomina na žrtve Rdečih Kmerov.
Tuol Sleng je bil urejen v nekdanji srednji šoli. Številni zaporniki so bili prisiljeni podpisati priznanje pod grožnjo smrti, fotografije in zapiski pa so bili natančno dokumentirani.
Ko sem se zamišljen, zgrožen, predvsem pa čustveno izpraznjen sprehajal po kompleksu nekdanjega zapora Rdečih Kmerov, sem razmišljal o zablodah človeške civilizacije. Spraševal sem se, kakšen smisel ima pravzaprav obiskovati vse te kraje žalosti in trpljenja po svetu. Da se kaj naučimo iz neskončnega trpljenja drugih? Da spoznamo, kako izjemo kruti smo lahko ljudje? Ali je to predvsem opozorilo, kaj nas čaka, če bomo dovolili, da na oblast še naprej prihajajo samodržci, avtokrati, populisti, nasilneži in fanatiki?
Plavajoča domovanja na vodi
Jugovzhodna Azija je prepredena z rekami, slapovi in jezeri. Ker pa je rodovitna zemlja dragocena in jo največkrat namenijo riževim poljem, prebivalci Tajske, Laosa, Vietnama in Kambodže skrbno izbirajo, kje bodo stala njihova naselja in katera območja bodo namenili kmetijstvu. Zato marsikje zgradijo svoje male lesene hišice kar na vodi ali tik ob njej.
Tradicionalne hiše so postavljene na kolih, da so zaščitene pred poplavami med deževno sezono. Običajno so iz lesa in bambusa, s slamnato streho ali obite s pločevino.
Živijo na rečnih splavih, hiše postavijo na lesenih kolih dobesedno v vodi, številne družine pa živijo tudi na večjih ali manjših ladjicah, privezanih ob obalo. Seveda so ta »vodna« bivališča priročna tudi za druge dejavnosti, npr. za vsakdanji ribolov, gojenje rakov ali školjk, transport s čolni in podobno. Nekoč je imelo življenje na vodi tudi obrambno vlogo, saj je morebitne napadalce ovirala široka reka ali globoko jezero.
V Kambodži srečamo eno najštevilnejših skupnosti v Aziji, ki je izbrala življenje na valovih. Največ jih živi na jezeru Tonlé Sap, pa tudi na številnih pritokih in odtokih, ki tečejo iz jezera ali pa ga polnijo. Tonlé Sap, ime pomeni preprosto Veliko jezero, je največje sladkovodno jezero v jugovzhodni Aziji. Reka z istim imenom, dolga približno 120 kilometrov, ga povezuje z reko Mekong in prispeva skoraj deset odstotkov vodovja k porečju tega mogočnega veletoka.
V majhnih vaških skupnostih so budistični templji srce družabnega in verskega življenja. Obiskujejo jih tudi mladi fantje, ki postanejo začasni ali stalni menihi in se učijo budistične doktrine, meditacije ter ritualov.
Tonlé Sap je eno bolj nenavadnih jezer, saj se njegova velikost in globina skozi leto dramatično spreminjata. Ob koncu sušnega obdobja je ponekod globoko le okoli enega metra, njegova površina pa meri od 2500 do 3000 kvadratnih kilometrov. Ko se začne monsunsko deževje, se gladina reke Mekong močno dvigne, kar povzroči obrat toka reke Tonlé Sap. Voda začne teči nazaj v jezero, zaradi česar se gladina dvigne tudi za deset metrov, površina pa se lahko razširi na približno 16.000 kvadratnih kilometrov, kar je več kot tri četrtine Slovenije. To nenavadno sezonsko nihanje ustvarja obsežne poplavne ravnice in bogate ekosisteme, ki so ključni za življenje številnih rastlinskih in živalskih vrst ter za preživetje tamkajšnjega prebivalstva.
Ob jezeru se razprostirajo poplavni gozdovi, pogosto imenovani sladkovodne mangrove, v njem pa živi skoraj 150 vrst rib pa tudi dosti kač in celo ogroženi siamski krokodil. Tonlé Sap se ponaša tudi z eno največjih sladkovodnih rib na svetu, mekonškim orjaškim somom. Največji som, ki so ga pred kakimi dvajsetimi leti ujeli v jezeru, je tehtal skoraj 300 kilogramov.
Nekateri domovi na vodi ob jezeru Tonlé Sap so zasnovani tako, da jih je mogoče prestaviti glede na sezonske spremembe vodostaja. Hiše so postavljene na plavajoče konstrukcije iz lesa ali sodov, ki omogočajo hitro selitev bivališč.
Natančno število ljudi, ki živijo na jezeru Tonlé Sap in okoli njega, ni znano, vsekakor pa jih ni malo. Poleg Kmerov so prebivanje na vodi izbrali tudi mnogi domačini vietnamskega rodu. Če jih hočeš obiskati in spoznati njihov način življenja, lahko to storiš le s čolnom ali manjšo ladjico. Tudi makadamske poti, ki deloma povezujejo vasice na bregu jezera, so v času poplav pod vodo in edini transport so bodisi motorni čolni bodisi plovila na vesla. Do jezerske vasi Kampong Phluk sem se zapeljal kar z najpopularnejšim kamboškim prevoznim sredstvom, tuktukom, majhnim motornim trikolesnikom. Prijazna voznica me je po kaki uri vožnje odložila na bregu rečnega rokava, ki je bil povezan z jezerom. Tam so že čakali nestrpni čolnarji, ki si vsakdanji kruh služijo s prevozom turistov po jezeru. Po krajšem barantanju je čolnar pognal motor in vijak je zarezal v rjavkasto vodo. Pot oziroma vodno strugo nama je vsake toliko prekrižal kak ropotajoči čoln, ki ga je lastnik besno gnal po valovih, da je voda špricala na vse strani.
Kmalu so se na bregu pa tudi nad gladino pokazale lesene hiše, postavljene na visoke lesene kole in večinoma obite s pločevino. Med njimi je tu in tam kraljevala celo kakšna zidana stavba. »Vidiš,« je pripomnil čolnar v slabi angleščini: »This very important house, šola, občina, policijska postaja.« Prebivalci so najbrž skozi leta bivanja natančno ugotovili, do katere višine se voda dvigne in kje so še varni.
Kot marsikje v jugovzhodni Aziji so tudi v Kambodži motorni tricikli, imenovani tuktuk, priljubljeno prevozno sredstvo. Največ jih uporabljajo v mestih, kjer je gost promet in se avtomobili premikajo zelo počasi.
Čolnar je vijugal skozi vas, ki ji ni bilo videti konca. Nazadnje sva prispela do ustja rečnega rokava in pred nama se je odprlo široko jezero, na drugi strani ni bilo moč zaznati brega. Čoln je zarezal v majhne, grbaste jezerske valove, kmalu pa so naju obkrožile domače prodajalke v svojih čolnih. Na jezeru namreč ni kam pobegniti, zato si marsikatera ženička prisluži kak dolar s prodajo obvezne kokakole in čipsa turistom.
Poleg tega sem opazil številne domačine, ki lovijo ribe na najrazličnejše načine, s preprostimi trnki ali večjimi ribiškimi mrežami ali vršami. Imajo celo posebno napravo, ki v vodo spusti ogromno mrežo, vpeto na leseno bambusovo ogrodje. Ker je precej ribičev budistov, budizem pa nasprotuje ubijanju, ribiči svoj ulov običajno omejijo na količino rib, s katero lahko prehranijo svoje družine. Ribe ne ubijejo z lastnimi rokami, ampak počakajo, da v mrežah naravno poginejo.
V Phnom Penhu se odpira živahen razgled na reko Mekong, kjer se mešajo tradicionalni plavajoči čolni, moderni trajekti in turistične ladjice, ki prevažajo obiskovalce po tem mogočnem veletoku.
Domačini, ki živijo na bregu, so hiše zgradili na visokih kolih, tisti pa, ki so se odločili za življenje na vodi, so iznašli drugačen sistem. Njihove hišice so postavljene na kakih desetih ali petnajstih praznih, dobro zatesnjenih, med seboj povezanih bencinskih sodih in na vodi dobesedno plavajo. Tako poplave, obrat rečnega toka ali močno deževje zanje niso ovira, saj se hiša dviga ali spušča. In kar je morda tudi pomembno, če se sprejo s sosedom ali jim postane neprijetno, preprosto privežejo hišo na dolgo vrv in jo s čolnom odvlečejo na drugo lokacijo, ki jim je bolj všeč.
Članek je bil objavljen v reviji Gea
Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.
Več o reviji Gea >
