Pojav imenujemo bioluminiscenca. Beseda prihaja iz grščine: bios (življenje) in lumen (svetloba). Zakaj se splača svetiti v temi? Kresnice imajo od te posebnosti vsaj dve koristi. Plenilce opozarjajo, naj se jim izognejo. Če kdo kresnico vseeno poje, to stori le enkrat, saj je ogabnega okusa. Še bolj pomembno je, da si kresnice tako iščejo življenjske partnerje.
Pri večini vrst kresnic letijo samo samci. Ko se z lučjo približajo samici, ki uživa v razgledu na tleh, ga ta, če seveda pripada isti vrsti (poznamo več kot tisoč vrst kresnic!), povabi z lučko na trebušnem delu, kot bi dekle odprlo okno privlačnemu vasovalcu … Tudi mladiči kresnic se svetijo v temi. Dokler so še ličinke, ne morejo leteti, a plenilce vseeno odganjajo. Na vrtu smo jih veseli. Ne le zaradi svetlobe, ampak tudi zato, ker pojedo veliko drugih žuželk, ki obožujejo vrtnine, zelo jim teknejo tudi mladi polži.
Kako si naredijo luč?
Bioluminiscenca je posledica kemijske reakcije med posebnimi snovmi v njihovem telesu in kisikom iz zraka. Takole gre: luciferin + luciferaza + kisik → oksiluciferin + svetloba in toplota
Kaj pomenijo te čudne besede? Luciferin je snov, ki se ob stiku s kisikom spremeni v oksiluciferin, če je zraven luciferaza, podobno kot se žebelj ob stiku s kisikom spremeni v rjast žebelj, če je zraven voda. No, žebelj ob spremembi postaja rdečkasto rjav, luciferin pa oddaja svetlobo. Luciferaza je encim, brez katerega se luciferin ne spremeni, kot se kruh brez naših prebavnih encimov ne bi spremenil v sladkor.
(Luciferin je dobil ime po padlem angelu Luciferju, ki ga omenja Biblija, v hebrejščini pa njegovo ime pomeni ’tisti, ki (se) sveti’!)
Torej gre pri bioluminiscenci za neke vrste gorenje! Posebnost je v tem, da pri gorenju papirja ali lesa nastane veliko več toplote, pri bioluminiscenci pa je večina energije, ki se ob reakciji sprosti, v obliki svetlobe. Če načrtuješ družino, moraš pač varčevati z energijo!
Edinstvene, a ne edine
Kresnice še zdaleč niso edina živa bitja, sposobna bioluminiscence. Znanstveniki ocenjujejo, da je ta pojav star več kot petsto milijonov let, svetijo pa različne vrste bakterij, pajkovcev, gliv in rib. Večina bioluminiscence se odvija v oceanih, kar je logično, saj se je življenje in s tem eksperimentiranje tam razvilo prej, pa še temačno je. Z bioluminiscenco si živa bitja pomagajo pri iskanju hrane, privabljanju okusnih radovednežev, prevarah plenilcev in seveda pri iskanju življenjskih partnerjev.
V nekaterih delih sveta bioluminiscenca spada med turistične atrakcije. V ZDA tako za ogled posebne vrste kresnic, ki ne le, da lepo svetijo, ampak jih na tisoče to počne usklajeno (!), kot bi koncertirale, organizirajo žrebanje, toliko kandidatov je za ogled predstave. Drugje organizirajo nočno veslanje po območjih, bogatih z mikroorganizmi, sposobnimi bioluminiscence. Ko čoln razburka vodo, ta zasveti. Ne pozabimo niti na ogled gozdov in podzemnih jam, v katerih rasejo svetleče gobe.
A vrnimo se h kresničkam. Čeprav uradno ne spadajo med ogrožene živali, znanstveniki opažajo, da jih je vse manj. Poglavitni razlogi so krčenje njihovega življenjskega prostora, onesnaženje okolja s kemikalijami in svetlobno onesnaženje, saj se samčki in samičke v močno osvetljenih zelenicah težko pogovarjajo, prav tako kot se mi težko kaj pametnega zmenimo v hrupnem lokalu.
Ali veš?
Ličinke kresničk se lotijo celo polžev, večjih od njih. Vanje vbrizgajo strup, da jih omrtviči in začne utekočinjati, tako kot to naredijo pajki z muhami. Tako kresničji mladiči kot pajki svoj plen nato posrkajo. Pa dober tek.
Zato uživajmo v njihovih lučkah, kolikor se da, vse do kresne noči in čez!
Članek je bil objavljen v reviji Moj planet
Moj planet je izvirna slovenska poljudnoznanstvena revija za otroke od 8. leta naprej, ki radi spoznavajo živali, rastline, naravne pojave in ves ta širni svet okoli sebe.
Več o reviji >
