Izjemna rubinasto rdeča

Rubine so tudi zakopavali pod temelje stavb, saj so verjeli, da jim to prinaša srečo v življenju. Kitajski cesar Kublaj je za velik rubin najditelju ponudil v zameno kar celotno mesto. Hindujci so verjeli, da se bodo rodili kot cesarji, če bodo Krišni darovali rubine. Omenjeni miti in legende se navezujejo na bogata nahajališča rubinov v Indiji, Mjanmaru, Tajski in Šrilanki. 

Dolga tisočletja so bili rubini bolj cenjeni od diamantov. Rubin je eden od znamenitih kardinalnih draguljev, kamor spadajo še brezbarvni diamant, zeleni smaragd, modri safir in vijoličasti ametist. Starodavna sanskrtska beseda za rubin je ratnaraj, kar pomeni »kralj draguljev«.  

Eden najimenitnejših naj bi bil v angleški kraljevi kroni – rubin Črnega princa (ang. Black Princes ruby). Toda ta rubin je v resnici spinel, kar samo dokazuje, kako zaželeno je bilo imeti imeniten »rubin« kot osrednji kronski dragulj vseh časov.  

Rubinsko rdeča

Rubin je dobil ime zaradi svoje značilne rdeče barve. Izvorna beseda zanj izvira iz latinske besede rubrum, ki preprosto pomeni rdeča. Rubin je plemenit kamen in draguljarski različek minerala korunda, ki je po kemični sestavi aluminijev oksid (Al₂O₃). Čisti korund je brezbarven. Na rdečo barvo rubina pa vpliva primes kroma, ki v zgradbi korunda nadomešča aluminij. Zanimivo je, da je potrebna zgolj 0,1 masnega odstotka te kemijske prvine in mineral korund se obarva v značilno rdeč rubin. 

Če se v zgradbo korunda na mesto kroma vgradijo prvine, kot so titan, železo ali vanadij, potem je korund lahko moder, rumen, zelen, tudi vijoličast. A tedaj ga, če je draguljarske kakovosti, imenujemo safir. Rubin in safir sta torej draguljarski različici istega minerala, razlika med njima pa je zgolj v izjemno majhni količini kemičnih prvin, ki odločilno vplivajo na barvo plemenitega kamna. Krom je med vsemi omenjenimi kemičnimi prvinami v Zemljini skorji najredkejši in zato je rubin tudi bistveno redkejši kot safir. 

Redkost rubinov

Rubin velja za redek in zato cenjen dragulj. Njegova redkost je najprej povezana z razmerami pri njegovem nastanku. Nastaja pri geoloških procesih globoko pod površjem Zemlje. Največkrat kristalizira iz taline in je del magmatskih kamnin ali pa je njegov nastanek vezan na spremembe v metamorfnih kamninah, zato ga lahko najdemo tudi v marmorjih, gnajsih in drugih metamorfnih kamninah. Krom je v Zemljini skorji kemična prvina, ki se izloči v magmi globoko pod površjem Zemlje med prvimi, in to v mineralu olivinu ali kromitu. 

Pri kristalizaciji korunda ne sme biti prisotnega silicija in kisika, sicer nastanejo povsem drugi minerali, ki jih s skupnim imenom imenujemo alumosilikati. Korund je namreč oksid in nastaja le tedaj, ko v bližini ni silicijevega oksida, kar pa je dokaj redko. In zato so rubini tako redki. Na drugi strani je safirjev mnogo več, saj so prvine, kot sta titan in železo, dovolj obilne v Zemljini skorji in se v strukturo korunda lahko vgrajujejo v daljših procesih kristalizacije. Sam mineral korund, torej tak, ki ni draguljarske kakovosti, pa niti ni tako redek. Najdemo ga tudi v Sloveniji v plemeniti kamnini eklogit na Pohorju. Redkost rubinov je torej povezana z geološkimi procesi in dejstvom, da je krom v naravi zelo redek.

Majhni, večji, izjemni

Velikost vseh plemenitih kamnov je pomembna za njihovo vrednotenje. In praviloma za vse plemenite kamne velja, da večji ko so, redkejši so. Pri rubinih velja to še posebej. Manjši rubini, tam do dveh karatov ali do velikosti 6 x 4 mm – so cenovno dostopni. Cena pa se nato z njihovo velikostjo in s tem z njihovo maso strmo dviguje. Rubini, težji od 10 karatov, so zelo redki, sploh takšni z intenzivno barvo in brez vključkov drugih mineralov. Zato imajo tudi eno najvišjih cen na karat, ki je višja celo od cene brezbarvnih diamantov. Višjo ceno na karat imajo samo zelo redki drugi plemeniti kamni, na primer živo rdeči diamanti, naravni čisti aleksandrit in podobni redki dragulji. 

Barva golobje krvi

Rubine so več desetletij ali celo stoletij opisovali kot dragulje z najkakovostnejšo rdečo barvo in jo primerjali z barvo golobje krvi (ang. pigeon blood). Starejša literatura jo opisuje celo kot barvo prvih dveh kapljic krvi iz kljuna mrtvega goloba, nekateri viri pa se zanašajo na barvo šarenice golobjega očesa, ki naj bi bila tudi rdeča. V današnji gemološki praksi strokovnjaki ne uporabljajo več takšnega izrazoslovja, saj je zavajajoče in moralno nepreverljivo. Podobno se za opisovanje barve ne uporabljajo izrazi, kot je na primer jabolčno rdeča. 

Barvo danes opisujemo v treh smereh: odtenek ali osnovna barva, nasičenost barve in njen ton. Odtenek barve preprosto pomeni dejansko barvo, ki jo opazujemo. Pri rubinih je to rdeča. Nasičenost barve pomeni, kako izrazita je barva, medtem ko ton pomeni, koliko sivine vsebuje neka barva. Veliko barvnih kamnov, med njimi tudi rubini, nimajo samo ene barve, ampak so kombinacija več barv. 

Druge odtenke, ki so osnovni podrejeni, imenujemo sekundarne barve. Pri rubinih so to predvsem rožnata, vijolična in oranžna. Barva »golobje krvi« pri rubinih je torej izrazito rdeča in sekundarnih barv preprosto ni ali pa v izjemno podrejeni količini. Takšni so rubini iz Mjanmara, ki se je nekoč imenoval Burma. Zato veljajo burmanski rubini za najkakovostnejše rubine vseh časov. 

Danes so nahajališča v Mjanmaru manj pomembna, saj so odkrili bogata nahajališča teh plemenitih kamnov v Vietnamu. A tam imajo rubini drugačen odtenek – imenuje se vietnamsko rdeča. Imajo izrazitejšo rožnato sekundarno barvo ali so bolj temno rdeči od burmanskih. Strokovnjaki tako lahko že na podlagi značilne barve določijo nahajališča naravnih rubinov. 

Najtrši barvni dragulj

Rubin je kot mineral korund na devetem mestu znamenite Mohsove relativne trdotne lestvice. Trša od njega sta zgolj diamant (10) in moissanit (9,25). Naravni moissanit ni primeren za nakit, sintetični moissanit je popularna imitacija diamanta in je brezbarven, medtem ko je velika večina diamantov v nakitu brezbarvna ali rahlo obarvana v rumenih ali rjavkastih odtenkih.  Izjeme so živobarvni diamanti, ki pa so izjemno redki. Tako lahko rubine označimo kot najtrše »običajne« barvne dragulje, ki se na splošno uporabljajo v nakitu ali za okras. Poleg tega so rubini precej žilavi, se ne cepijo oziroma razkoljejo zlahka in zato so zelo trpežni v nakitu. Redko se poškodujejo in tudi taki, ki so v nakitu več desetletij, so praviloma dobro ohranjeni. 

Zanimivo pa je, da rubini niso enakomerno trdi po celotnem kristalu. To dobro vedo brusilci dragih kamnov, saj se kristal rubina na eni strani obnaša kot izjemno trd mineral, na drugi pa je bistveno mehkejši. To lastnost imenujemo trdotna anizotropija in prav pri rubinih je  dokaj izrazita. Največjo trdotno anizotropijo ima mineral kianit, ki je v eni smeri trši od stekla (7), prečno na to smer pa ga z lahkoto razimo z noževo konico (4,5). Trdotni anizotropiji smo lahko hvaležni tudi pri diamantu, saj so nekatere kristalne oblike diamanta trše od drugih in zato te trše oblike uporabljajo za izdelavo diamantnih brusnih kolutov za brušenje diamantov. Če te lastnosti diamant ne bi imel, diamantov sploh ne bi mogli brusiti!

Zelo gosti in težki

Rubin sestavljajo atomi kisika in aluminija. Pogled na periodni sistem s 118 kemičnimi prvinami nam razkrije, da sta oba kemična elementa med lažjimi. Zato je toliko bolj presenetljivo, da ima rubin razmeroma veliko gostoto, ki znaša 4,0 g/cm³. Takšne gostote imajo nekateri kovinski minerali, ne pa mineral, ki ga sestavljata dve nekovini, kisik in aluminij. Skrivnost je v tem, kako so atomi kisika in aluminija tesno povezani v zgradbi korunda in s tem rubina. Ker je njihova gostota velika, pomeni, da bodo tudi brušeni kamni relativno težki, s tem pa je povezana tudi njihova cena. Na primer rdeč rubin, brušen v obliko briljanta s premerom 6 mm, ima maso 1 karat. Diamant ima manjšo gostoto, ki je 3,52 g/cm³. Tako bo diamant v obliki okroglega briljanta z maso enega karata večji od rubina in bo njegov premer 6,4 mm. Podobno bo z rdečim spinelom, ki je na videz zelo podoben rubinu, saj ima podobno gostoto kot diamant (3,60 g/cm³). 

Po definiciji so rubini rdeči dragulji. V resnici se njihov odtenek rdeče spreminja zaradi primesi železa in vanadija. Tedaj postajajo nekoliko bolj rožnati, vijoličasti ali temno rdeči. Ampak vse dokler v korundu prevladuje primes kroma, je plemenit različek imenovan rubin. Zaradi primesi kroma rubini v ultravijolični svetlobi dobesedno zasijejo, fluorescirajo, v intenzivni rdeči barvi. Izjema so rubini z več primesi železa, saj je železo zaviralec fluorescence. Takšni so na primer rubini iz Tajske. 

Nenavadne oblike

Rubini so lahko tudi drugačnih, nekoliko nenavadnih pojavnih oblik. Kadar se preraščajo z drobnimi igličastimi kristali rutila (TiO₂), dobimo na polirani površini rubinovega kabošona značilen videz zvezde. Zvezda je zaradi šeststrane simetrije korunda šestkraka, optični pojav pa se imenuje asterizem.  

Kristali rubina se lahko, vendar izjemno redko, med seboj preraščajo tako, da okoli osrednjega kristala izrašča šest kristalov rubina, vmesni prostor pa je temen vključek drugih mineralov. Takšni pojavni obliki rubina rečemo trapiši rubin. Znani so iz Mjanmara in Vietnama. 

Po svojevrstnem optičnem pojavu so znani rubini iz okolice Prilepa v Severni Makedoniji. Tam se rubini orientirano preraščajo z mineralom diasporom (AlOOH). Pravilno orientirani kabošoni prilepskih rubinov imajo zato na površini srebrnkast odsev diasporja, ki oblikuje vzorec, podoben letnicam prirastka pri drevesih. Ta optični pojav se imenuje diasporescenca in je znana samo pri rubinih iz Severne Makedonije.  

Največ nahajališč v marmorjih

Rubini so spremljajoči minerali v magmatskih kamninah, ki so revne s kremenico, to je silicijevim oksidom, na primer v nefelinovih sienitnih pegmatitih ali v visokometamorfnih kamninah, kot so marmorji ali sljudni skrilavci. Največ nahajališč rubinov je v marmorjih. Zgodovinsko najpomembnejše je v Mjanmaru. Danes je veliko rubinov iz Vietnama, ki pa so za razliko od mjanmarskih nekoliko bolj rožnati. V marmorjih so našli rubine še na Tajskem, v Afganistanu, Šrilanki, Pakistanu, Keniji, Nepalu, Tadžikistanu in v Severni Makedoniji. 

V Indiji so bogata nahajališča rubinov v gnajsih, a so po kakovosti nekoliko slabša. V Tanzaniji je več nahajališč rubinov – najbolj znani so iz Longida, kjer je rdeči rubin skupaj z zelenim zoisitom in črno rogovačo. V Sloveniji je nahajališče rožnatih rubinov (korundov) v eklogitih na Pohorju. Nekateri rubini iz Tajske so v magmatskih kamninah bazaltih, imajo več železa in zato včasih sploh ne fluorescirajo. 

Rubini so trpežni kamni in zato so pogosto na sekundarnih mestih, v rečnih naplavinah. Tako jih komercialno izpirajo v rečnih nanosih v Mjanmaru, na Šrilanki in v Indiji.

Naravni ali sintetični?

Naravnih rubinov nikoli ni bilo dovolj. Zato so jih že pred več kot sto leti, natančneje leta 1905, začeli komercialno proizvajati v laboratorijih. Osnovni princip proizvodnje rubinov temelji na Verneuilijevem procesu, kjer se bel prah aluminijevega oksida, glinice, tali pri izjemno visokih temperaturah, okoli 2000 °C. Z dodatkom kroma se nastali sintetični kristal v obliki hruške obarva rdeče. Takšni sintetični rubini imajo nekatere značilnosti, kot so črte rasti in zelo intenzivno rdečo fluorescenco, zato jih je dokaj preprosto ločiti od naravnih. 

Obstaja pa še vrsta drugih načinov proizvodnje sintetičnih rubinov, skupna značilnost pa je v prvi fazi proizvodnja taline in nato počasno ohlajanje taline, iz katere kristalizirajo sintetični rubini. Tako se sintetični rubini prodajajo tudi pod komercialnimi imeni, kot so Chatam, Kashan, Ramaura itd.  Proizvodnja sintetičnih rubinov je ena od najbolj dodelanih, saj je cena naravnih rubinov visoka. V sintetične rubine zato »vstavljajo« naravne minerale kot vključke, dodatno barvno obdelujejo ali oljijo površino, da so videti čim bolj kakovostni. 

Spinel pogosta zamenjava za rubin

Rubin nastaja v naravi v zelo specifičnih razmerah, kar se kaže pri njegovih fizikalno-kemičnih in predvsem optičnih lastnostih ter vključkih, ki so zajeti v njem. V zelo podobnih razmerah nastaja še en, pogosto tudi rdeč kamen, spinel. Zato je spinel pogosta zamenjava za rubin. Oba imata visok lom svetlobe in izrazito rdečo barvo. Uvodoma smo celo omenili, da je osrednji kronski dragulj v angleški kraljevi kroni rubin Črnega princa, ki je v resnici spinel. 

Kako torej ločiti rubin od spinela? Strokovnjaki zlahka ločijo rubin od spinela, saj imata oba kamna različna lomna količnika. Ta fizikalna količina nam pove, kako se hitrost svetlobe v kamnu spremeni (za vsako vrsto minerala oziroma dragulja je specifična). 

Za merjenje lomnega količnika se uporablja refraktometer. Lahko pa si pomagamo tudi drugače. In to kar doma, če imamo sončna očala, na katerih piše »polarise«. To pomeni, da lahko stekla v sončnih očalih uporabimo kot polarizacijske filtre za vidno svetlobo. A potrebujemo dvoje takih očal.

Postaviti jih je treba druga nad drugo tako, da se stekli prekrivata. Nato obračajte ena očala in ugotovili boste, da v določenem trenutku skozi stekli obeh očal ne prehaja nič svetlobe. Sedaj postavite kamen med stekli in ga poskušajte zavrteti. Če imate rdeč spinel, potem bo ta vseskozi temen. Rubin pa bo menjaval svoj videz in bo enkrat svetel, drugič temen. Ker zelo verjetno doma nimate spinela, lahko to preverite s koščkom stekla. Tudi steklo bo vseskozi temno. 

Ta različna reakcija svetlobe je povezana z optično lastnostjo kristalov. Nekateri so namreč takšni, da se svetloba v njih ne spremeni, pri drugih, in teh je večina, pa se en žarek svetlobe razcepi na dva. Govorimo o enolomnih in dvolomnih kamnih. Enolomni so tisti, ki kristalijo v kubičnem sistemu, na primer diamant in spinel, ali amorfne snovi, kakršno je na primer steklo. Vsi drugi kamni pa so dvolomni in med njimi je tudi rubin.

Rubini so tradicionalno plemeniti kamni in jih vdelujejo v nakit. Toda zaradi izjemne trdote in trdnosti so rubini postali uporabni tudi drugod. V Švici so tako urarji že v drugi polovici 19. stoletja za tanke ležaje začeli uporabljati naravne rubine, v 20. stoletju pa so za ta namen začeli uporabljati sintetične rubine. Ti ležaji iz sintetičnih rubinov so še vedno vgrajeni v mehanskih urah! Theodore Harold Maiman (1927–2007) iz Hughes Research Laboratories je leta 1960 izdelal prvi »rubinski« laser. Intenzivna svetloba laserskega žarka je rezultat kratke verižne reakcije prvotne svetlobe, ki se ojača v ojačevalnem mediju (kristal sintetičnega rubina), tako da se elektroni premaknejo na višjo energijsko raven. Laserji so postali zelo priljubljeni, na primer v CD- in DVD-predvajalnikih, za rezanje kovine in kamna, za odstranjevanje tetovaž, pa tudi v različnih vejah medicine in kirurgije.

Rubini so na Zahodu dolgo veljali kot najprimernejši dragulj v nakitu za mladoporočence. Danes jih ponekod podarjajo za petnajsto ali štirideseto obletnico poroke. Bil je priljubljen v škofovskih prstanih, saj zaradi rdeče barve simbolizira Kristusovo žrtev na križu. Vsekakor so izjemni in njihova edinstvenost je prav v barvi, ki zažari v sončni svetlobi, ki vsebuje dele ultravijoličnega spektra, zato so videti še živahnejši, kot so v resnici. In julija je sonca še več, zato ni presenetljivo, da je rubin značilen dragulj tega poletnega meseca.  

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >