Desetletje športnih junakov 

Slavko Jerič, novinar na RTV Slovenija in ustvarjalec priljubljenega podkasta Številke, je v svoji prvi knjigi Čista desetka nanizal 50 športnih zgodb, ki so zaznamovale preteklo desetletje. Da podoživimo navijanje in vriskanje od navdušenja ob uspeh slovenskih asov in da se spomnimo vélikih junakov, dosežkov in zgodb svetovnega športa.

»Ideja za knjigo se je nehote spočela leta 2010, ko sem na spletnem portalu rtvslo.si prvič izbral sto športnih dogodkov leta,« pravi Slavko Jerič. »V končnem članku niso pristali le dogodki, ki so navduševali slovenske navijače, ampak tudi tisti, ki so tako ali drugače vzbudili pozornost na svetovnem športnem prizorišču in odpirali pomembna vprašanja o naravi in smiselnosti ukvarjanja z vrhunskim športom. Vsak naslednji december sem se lotil novega pregleda. Ko se je desetletje počasi bližalo koncu, se je zbralo ogromno dogodkov, ki me v poplavi dnevnih informacij niso zgolj oplazili, ampak se me dotaknili in nagovorili.« Privoščimo si »pokuk« v Čisto desetko za pokušino.

Tadej Pogačar – tamau je hitro postal tavelik

Najtežje in najbolj čislane kolesarske dirke ne moreš dobiti brez odličnih nastopov v gorah, naključje pa je hotelo, da je Tadej mladost preživel v kraju Klanec pri Komendi. Takšni in drugačni klanci so mu bili tako položeni že v zibelko.

Najprej se je začel ukvarjati z nogometom in še danes rad prizna, da je bil precej nadarjen za to igro, zato se vsake toliko še vedno rad zapodi za žogo. Odločilni trenutek se je zgodil jeseni leta 2007. Kolesarski trener Miha Koncilja je takrat prišel na osnovno šolo v Komendi, kjer je opravljal redna testiranja šestošolcev, med katere je spadal tudi Tilen Pogačar, Tadejev starejši brat. Tilen je preizkus opravil zelo dobro, zato ga je trener povabil v kolesarski klub Rog Ljubljana. Mlajši brat je sledil starejšemu in tudi sam želel postati kolesar.

Takrat je štel komaj devet let in v klubu sploh še niso imeli primernega kolesa, zato se je moral sprva zadovoljiti s suhimi treningi, naslednjo pomlad pa se je končno povzpel na cestno kolo. Iz teh začetkov in primerjave z bratom je nastal njegov vzdevek »Tamau Pogi«.

Tina Maze po svoji poti v zgodovino

Tina Maze je športno pot začela z roko v roki s smučarsko zvezo in z njeno pomočjo prvič segla po zvezdah. Ko je spoznala, da jo ta roka ovira, je segla po drugi in se z njo zapisala med nesmrtne. Trinajst medalj na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih, veliki kristalni globus in 2414 točk dokazujejo tisto, o čemer je prepevala že sama: My Way Is My Decision.

Vztrajala je na svoji poti, pri svojih odločitvah, iztrgala se je iz sistema in spisala svojo pravljico, ki je v trenutku postala tudi pravljica slovenskih navijačev in športa. Najlepša.
 

Tim Gajser prihrumel v zgodovino slovenskega športa

Družinsko življenje je močno pretresla tragedija, ki se je zgodila 3. maja 1995. Timov oče Bogomir je na dirkališču z motorjem zadel triletnega sina Žana, ki je bil v trenutku mrtev. Oče se je z izgubo spoprijel tako, da je vztrajal v motokrosu. Nekateri so mu to zamerili in očitali, da je znorel, a svojo glavo je najbolje nadzoroval med hrupom in bencinskimi hlapi.

Leto in pol po Žanovi smrti sta z ženo dobila sina Tima. Tudi ta ga je spremljal na vsakem koraku in tako očetov atraktivni šport spoznal do obisti. Že pri letu in pol je sedel na prvo kolo in hitro osvojil veščino lovljenja ravnotežja. Leto pozneje je prvič zajahal motor, hondo 50.
 

Zlati košarkarji uresničili večne sanje

Pred reprezentančnim odhodom na Finsko si je večina novinarjev želela predvsem intervjuja z Goranom Dragićem, med njimi sem bil tudi sam. Z Goranom se nisem hotel pogovarjati le o njegovih pričakovanjih na EuroBasketu, ampak se posvetiti različnim vidikom njegove kariere in življenja.

Niti malo ni bil presenečen, ko sem ga začel spraševati o filmski klasiki Indiana Jones (ki jo je kot otrok večkrat gledal), nogometni žogi, za katero se je podil v osnovni šoli, ali neprijetnih nalogah, ki jih je kot novinec opravljal v Ligi NBA. Ura je že zdavnaj odbila enajst zvečer in bil je že vidno utrujen, a vseeno je zavzeto, doživeto in profesionalno razlagal o pripetljajih s Shaquillom O‘Nealom, kako je moral robustnemu centru v Phoenixu celo leto prenašati sintesajzer ali pa kako je moral prepevati na dobrodelni prireditvi svoje ekipe, čeprav nima posluha.

Le nekaj metrov proč je sedel Dončić, ki je opravljal svoje medijske obveznosti. V tistem trenutku sta bila videti kot noč in dan – Dragić je bil miren in previden, Dončić pa navihan, otroško sanjav, predrzen in celo malo zaletav, ko je hitel razlagati, da gre na tekmovanje z jasno željo po medalji. Medalji, ki niti po pomoti ni bila realna in je v teoriji pripadala neki drugi generaciji.