Samo Rugelj je pohodniško pot od Drave do Jadrana, ki poteka preko ozemlja Slovenije, je del evropske pešpoti E6 in je pri nas vse premalo znana, prehodil že dvakrat. Avtor knjige Vandranje, ki je nedavno izšla pri Mladinski knjigi, se je nanjo prvič podal kot golobradi dvanajstletni tabornik, drugič pa nedavno, skoraj pol stoletja kasneje kot oče. Če mu je prvikrat hoja po tej vznemirljivi poti pomenila predvsem pustolovščino, mu je v drugo prinesla dragoceno zbliževanje s preteklostjo in svojim potomcem.
Vandranja, kot ga opisuje v svoji novi knjigi, Rugelj ni vzel kot zgolj športni podvig, ampak kot vznemirljivo vračanje na teren, kjer so se v njem pred desetletji oblikovali prvi občutki svobode. V mladosti je sledil rdeče-rumenim markacijam, ne da bi vedel, da stopa po starodavni jantarni poti, nekdanji trgovski žili med severom Evrope in Sredozemljem. Zdaj, ko se je na traso drugikrat odpravil bistveno starejši, pa mu ni šlo le za pustolovsko premagovanje geografske razdalje, temveč tudi za to, da premeri psihološko razdaljo med dvema življenjskima obdobjema.
Po poti v sinovi družbi
Na pot se je odpravil s sinom Janom, s čimer je v vlogi očeta zdaj sam postal vodnik. Če je bila »planinska« šola njegovega očeta, legendarnega slovenskega psihiatra Janeza Ruglja, predvsem stroga, disciplinirana in asketska, so njegovi koraki bistveno mehkejši in prežeti z vprašanji, ali je smiselno nositi knjige na pot in zapolniti vsak prosti trenutek ali pa je čisto dovolj, da si preprosto – prisoten. Rugelj kot znani slovenski urednik in založnik priznava, da je dolga leta na dopust nosil rokopise, ki jih je moral prebrati, z vandranjem po E6 pa se je prvič zavestno odločil za odmik od dela, rutine in nenehne potrebe po produktivnosti.
Pomemben del knjige, v katero se z zanimanjem potopimo, je podoživljanje preteklosti, v katerem Rugelj ne želi zgolj priklicati mladosti, ampak jo želi postaviti v kontekst. Kaj pomeni ista pot za dvanajstletnika in za skoraj šestdesetletnika? Kaj se v teku desetletij spremeni – telo, pogled, motivacija, kaj drugega? Sprašuje se vse to, pa vendar Vandranje ne zaide v filozofiranje o življenju, ampak ves čas konkretno ostaja na tleh, po katerih pohodnika hodita. Rugelj prizemljeno podaja opise opreme, prehojenih kilometrov, višinskih metrov in vremenskih razmer, hoje pa ne romantizira, ampak omenja bolečine, utrujenost, logistične zagate in nepredvidljivost. Natančno tudi popisuje, kako se pot sploh začne: z dvomi, slabo vremensko napovedjo in usklajevanjem časa s sinom. A vse to je več kot poplačano, saj se pohodnika umakneta iz vsakdanjega okolja in stopita v prostor miru, kjer je vse reducirano na osnovno: korak, dih, smer. In v tem smislu je vandranje tudi dobrodošla oblika meditacije.
Slovenija pod nogami: pokrajine, zgodovina in realnost prostora
Posebno vrednost knjigi daje njen slovenski kontekst. Pešpot E6 skozi Slovenijo ni samo del širše evropske trase, temveč se po njej sprehodimo skozi različne pokrajine in zgodovinska obdobja. Rugelj med hojo razkriva geografsko in infrastrukturno realnost države – od logističnih izzivov Koroške do sprememb v poselitvi. Vandranje je tako tudi subtilen komentar prostora, v katerem danes živimo.
Skupni kilometri namesto velikih besed
Najmočnejši moment knjige pa vseeno nista zgodovina in geografija, ampak odnos med očetom in sinom. Skupna pot, omejena s časom, ki ga ima sin na voljo, postane dragocen okvir za bližino. Namesto velikih dialogov prevladujejo utrinki, hoja, tišina in skupni napor. Vandranje je zato več kot potopis. Je knjiga o tem, s kakšnimi vrednotami merimo čas, kako lahkomiselno ga pogosto izgubljamo in na kakšen način si ga lahko spet prisvojimo. Je pripoved o dragocenih odnosih, ki se ne gradijo z velikimi gestami, temveč ob skupaj prehojenih kilometrih.
