Barakuda, skriti plenilec

Ko njeno vitko podolgovato telo neslišno drsi skozi vodo, ribe postajajo vedno bolj nemirne. Zaradi njene obarvanosti jo je težko opaziti: po hrbtu je temno siva, temno zelena ali modra, ob straneh srebrna, po trebuhu pa bela.
Če jo gledaš od spodaj, se njen trebuh zlije s svetlim nebom, če jo vidiš od zgoraj, se njen temni hrbet zgubi kot senca v črnini morskega dna. Srebrni boki pa se ujamejo s plesom svetlobe, ki prodira s površja. 

Hitra kot puščica

Barakuda je na odprtem morju dolgo iskala jato rib, saj so ribe njena glavna hrana. Pri iskanju in lovljenju se zanaša predvsem na vid, zato lovi podnevi. Zdaj je lačna in pripravljena na lov. Izbere si žrtev in že se kot puščica zažene proti njej.
Je izredno hitra, saj lahko doseže hitrost okoli 55 km na uro. To ji omogoča dolgo, vitko telo, močan velik rep in zadnja hrbtna ter podrepna plavut. Nesrečna riba se zato v hipu znajde med njenimi številnimi ostrimi zobmi.

Ostri zobje

Barakudini zobje so špičasti, različnih velikosti in nameščeni v veliki čeljusti, ki je spodaj daljša kot zgoraj. Močan ugriz ji omogoči, da plen najprej pregrizne, nato pa ga poje. Loti se tudi rib, večjih od nje, na primer mladega tuna.

Topla, bistra morja

Da lažje najde plen, se zadržuje predvsem v bistrih vodah. Živi v subtropih in tropih, najraje plava nad koralnimi grebeni in morskimi travniki ali med mangrovami. Med lovom išče nenavadne barve, premikanje ali odseve svetlobe, ki se odbija od lusk njenega plena.

Lov iz zasede

Če bi bila naša barakuda mlada, bi se pridružila veliki jati, ki lahko šteje tudi po več sto rib. Takrat bi s prijateljicami občasno zgnale jato rib v plitvo vodo, kjer bi jih nato stražile, dokler ne bi postale lačne in bi si s hrano postregle brez napora. Ker pa so odrasle barakude večinoma samotarske ali pa ostanejo v majhnih skupinah, se raje zanašajo na lov iz zasede.
Pogosto sledijo tudi velikim plenilcem, da z njihovo pomočjo lažje najdejo plen. Včasih za velikega plenilca zamenjajo tudi potapljača in začnejo za njim plavati, da bi morda dobile ostanke njegovega plena.

Velikanke

Znanih je nekaj čez dvajset vrst barakud, od katerih v Jadransko morje občasno zaide le ena od manjših vrst. Evropska barakuda je ena največjih v Sredozemlju. Navadno je velika 30–60 cm, našli pa so tudi 165 cm dolge.
Razmnožuje se med majem in avgustom, nato samica odloži do 300.000 jajčec. V nasprotju z drugimi barakudami evropske barakude živijo v velikih jatah.

Odraščanje

Druga znana velikanka je velika barakuda, ki lahko zraste do 2 m in tehta 50 kg. Živi v toplih morjih do 100 m globine. Drsti se od aprila do oktobra, odloži pa od 5000 do 30.000 jajčec. Mladice se po izvalitvi skrivajo v obalnem rastju in v zalivih, dokler ne zrastejo dovolj, da se lahko branijo (30–50 cm).
Takrat se preselijo na odprto morje in kasneje na koralne grebene. Razmnoževati se začnejo, ko so velike okoli 60 cm. Samci dosežejo to velikost že pri dveh letih, samice pa šele pri štirih. Velike barakude živijo vsaj 14 let. 

Radovednice

Barakude so radovedne živali in rade opazujejo potapljače. Užitek je opazovati tudi barakude, ko se usklajeno gibljejo v jati ali ko samotarska barakuda skoči iz vode za svojim plenom.
Zaradi njihove izredne hitrosti skoraj nimajo sovražnikov. Lahko bi jih ujeli le delfini ali tuni, morski psi pa le z veliko sreče.

Ali veš?

Kadar je voda motna, barakude ne razločijo dobro, kaj je pred njimi. Zato lahko človeka, ki nosi nekaj bleščečega, zamenjajo za ribo in ga ugriznejo. Vendar se takrat zavejo napake in napada ne ponovijo.
 

Članek je bil objavljen v reviji Moj planet

Moj planet je izvirna slovenska poljudnoznanstvena revija za otroke od 8. leta naprej, ki radi spoznavajo živali, rastline, naravne pojave in ves ta širni svet okoli sebe.
Več o reviji >