Ste že slišali za izraz solastalgija? Pred približno dvajsetimi leti je besedo, ki spominja na bolj znano nostalgijo, iz latinske besede solacium (tolažba) ter grške pripone -algia (bolečina) skoval avstralski raziskovalec Glenn Albrecht. Nostalgija pomeni domotožje po kraju, od katerega smo fizično oddaljeni, solastalgija pa se dogaja na domačem pragu. Dom je tu, fizično se nismo premaknili, vendar je prostor, ki smo ga imeli radi in ga poznali, izgubil svojo prvotno podobo, identiteto ali celovitost. Gre za občutek žalovanja, ki nastane, ko se domače okolje drastično spremeni ali uniči. Vzrok so lahko ujme, od suš do požarov, lahko pa v naše okolje grobo poseže tudi gradnja ali industrija. Mi smo še tu, a nič ni več tako, kot je bilo.
V času podnebnih sprememb je mnogo razlogov za solastalgijo. Po celotnem planetu se pred očmi ljudi domače okolje spreminja – širijo se puščave, izginjajo reke, manjšajo se jezera, morska gladina z naraščanjem preoblikuje obale, v arktičnih morjih izginja morski led. Najbolj očitne in tudi zelo hitre pa so spremembe večnega ledu.
Poleg Arktike in Antarktike so najbolj prizadeti ledeniki. Številni manjši ledeniki v Evropi so že popolnoma izginili ali pa so razpadli na ledene zaplate. Domačini v gorskih vaseh lahko vsako poletje opazijo nove skale in melišča tam, kjer je bil še pred desetletjem stalen led. Spodnji deli so običajno prekriti z melišči in umazanim gruščem, kar pospešuje razpadanje na ločene mase. Podatki Svetovne službe za spremljanje ledenikov kažejo, da so tudi največji ledeniki izgubili ogromno mase, ki ustreza več kot 30 metrov debeli ledeni kapi z vrha vsakega ledenika.
Zaradi podnebnih sprememb tudi Triglavski ledenik pred našimi očmi nepreklicno izginja. Ne gre več le za krčenje. Smo zadnja generacija, ki ga še lahko vidi. In izginjanje je razlog za solastalgijo, saj ne gre le za izgubljanje vizualne podobe ledenika, ampak izginja močan simbol Triglava.
Ledeniki v naši kulturi in zavesti nimajo le vloge zamrznjene vode, temveč delujejo kot mogočen naravni simbol. So simbol večnosti in so stoletja predstavljali nekaj stalnega in nespremenljivega v primerjavi s človeško minljivostjo. Ko se ledeniki umikajo, se poruši globoko zakoreninjen občutek, da je okolje trdno in zanesljivo.
Veliki gorski led je naravni arhiv časa in ravnovesja planeta. A zdaj imamo vizualni opomnik, da so temelji našega okolja krhki in da lahko sistemi, ki so tisočletja vzdrževali življenje, nepovratno propadejo. Izgubljamo še več, saj so za ljudi v Alpah ledeniki tudi del lokalne folklore, identitete in kulturne ter turistične dediščine. Pogled na golo kamenje tam, kjer je bil nekoč modrikast led, sproža občutek izgube domače duše in preteklosti.
Znanstvene projekcije kažejo, da bo do konca stoletja izginilo od 87 do 97 odstotkov alpskih ledenikov, odvisno od stopnje segrevanja ozračja. Pri segrevanju nad 2,7 °C, kar je trenutno naša realnost, jih bo od približno 3200 alpskih ledenikov preživelo le okoli 110. In takrat ne bo šlo le za žalost ob izgubi, temveč se bo sprožila veriga kompleksnih ekoloških, gospodarskih in družbenih posledic, ki segajo daleč od visokogorskih območij. Imeli bomo velike probleme z zalogami pitne vode, hidroenergijo, gorskim turizmom in dvigom morske gladine. Ledeniki delujejo kot naravni vodni stolpi, ki poleti napajajo reke, kot so Rona, Ren in Pad, pa tudi Dravo in Muro.
Z njihovim izginotjem se poleti povečuje tveganje za suše. S krčenjem ledu in odtajanjem trajnega ledu (permafrosta) prihaja do geološke nestabilnosti in pogostejših podorov kamenja in drobirskih tokov v visokogorju. Čeprav alpski ledeniki prispevajo manjši delež v primerjavi z Grenlandijo ali Antarktiko, taljenje vseh gorskih ledenikov po svetu znatno prispeva h globalnemu dvigu morske gladine.
Kako se dostojno posloviti od našega ledenika? Lahko bi mu po vzoru Švice ali Islandije priredili pogrebno slovesnost. Simbolične žalne slovesnosti, s katerimi ljudje pospremijo izginjanje ledenikov zaradi podnebnih sprememb, niso nepomembne. Tak nenavadni ritual bi bil lahko močno orodje za ozaveščanje javnosti in soočenje s podnebnimi spremembami na bolj oseben, čustven način. Občutki nemoči, strahu in tesnobe morajo čim prej prerasti v skupinsko refleksijo ter konstruktivno ukrepanje. Naj bo smrt Triglavskega ledenika oster klic k budnosti in h kolektivni odgovornosti za prihodnost naslednjih generacij.
Članek je bil objavljen v reviji Gea
Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.
Več o reviji Gea >
