Zrcalce, zrcalce … ne laži in ne pretiravaj!

Piše: Darja Divjak Jurca
Foto: Shutterstock

Pred časom sem prebrala, da je orodje (ali celo orožje), ki najstnikom in zlasti najstnicam povzroči največ bolečin in naredi največjo in najbolj uničujočo škodo … Uganeš, kaj?

dots

Zrcalce, zrcalce … ne laži in ne pretiravaj!

Namig: nekaj, kar najdeš v vsaki kopalnici. Nekaj, kar je imelo pomembno vlogo v pravljici o Sneguljčici. Jp, zrcalce. Ogledalo. Špegl. Špegu.

Hecno, ne? Ampak tudi logično. Marsikaj, kar si mladi ljudje izrečejo pred ogledalom, bi še sovražniku težko rekli, kaj šele prijatelju. Grdavša (celo tako se je poimenovala) nam je pisala, da v ogledalu vidi … grdavšo, kaj pa drugega. Pa še zdaleč ni edina. Prav neverjetno, ampak iz zrcal očitno gledajo same bajse in debeluhi, suhci in trlice, mozoljavci in skuštranke, grdobci in spake.

V stisko nas spravljajo ideali, ki so nedosegljivi

Da ne bo pomote – in prav je, da to razčistimo takoj na začetku. Ne bom vas prepričevala, da smo v resnici vsi lepi kot pušeljc in da itak šteje le dobro srce. Ker to ni res oziroma vsaj ne čisto res.

Dejstvo je, da so oblika telesa, višina, obrazne poteze, koža, lasje … pač predvsem stvar genov. Družba pa je tista, ki določi, kaj naj bi veljalo za lepo. In v današnjem svetu, v katerem se zdi videz skoraj nadpomemben, so ti lepotni ideali pretirani, kruti in dobesedno lažni.

Zakaj lažni? Ker jih ne dosega skoraj nihče. Še enkrat? Skoraj nihče. In ker je tisto, kar občudujemo kot popolno in idealno, v resnici dobro zmejkapirano, umetno popravljeno, spretno fotografirano in fotošopirano ter tisočkrat filtrirano.

Najboljše tarče ste najstniki

Lepotni ideali, ki nas napadajo iz medijev in z družbenih omrežij ter nas silijo, da se nenehno primerjamo z drugimi in na podlagi tega določamo lastno vrednost, tudi odraslim ne prizanesejo. Najtežje pa je gotovo najstnikom.

Vaša telesa so ravno v procesu velikih sprememb in včasih preprosto ne morete dovolj hitro »zrasti« v svojo novo kožo, kaj šele, da bi se v njej dobro počutili.

V obdobju odraščanja se primerjanju z drugimi težko izognete, saj tudi na ta način odkrivate, kdo ste in kaj bi radi bili. Potrebujete sprejemanje in potrditev vrstnikov, ki niso vedno prijazni – in ravno videz je tisto, kar je najlažje »komentirati«. Z vseh koncev vas obstreljujejo podobe vitkih in ravno prav oblinastih lepotic s sijočo kožo in dolgimi zdravimi lasmi ter visokih mišičastih lepotcev s popolnim nasmeškom.

Zakaj me iz ogledala gleda … tole?

Družbe z danes na jutri ne moremo spremeniti. Odraščanje je bilo od nekdaj naporno, razvoj (tudi telesne) samopodobe pa zahteven in marsikdaj boleč proces. Lahko se lotimo velikega podviga in uničimo vsa ogledala na svetu, ampak bo zelo zamudno. Zato je morda najbolje začeti pri sebi – pri lastnih možganih.

In če se mi danes odločiš verjeti eno samo stvar, verjemi tole: to, kar vidiš v ogledalu, ni nujno prava resničnost. Možgani, najstniški pa še posebej, vidijo popačeno. Filtrirano, ampak to s tistim slabim filtrom, ki poudari, kar ti na sebi ni všeč, in skrije tisto, kar ti je.

Možgani so nagnjeni k negativnosti

Možgani vedno prej najdejo tisto, kar je negativno, kot tisto, kar je pozitivno ali vsaj nevtralno. Zakaj? Ker smo le tako kot človeška vrsta preživeli. Naši (jamski) predniki so morali biti zelo pozorni, da niso končali v gobcu tigra, volka ali leva. Si predstavljaš jamskega prednika, ki namesto da bi bežal pred plenilcem, ob potoku napenja mišice in se občuduje: »Marička, kakšni bicepsi!« Ali jamsko prednico: »O, glej levčka. Krasne barve kožuh ima. Ni rjava letos in?« Če možgani ne bi bili na preži za negativnim, bi se slabo končalo, in jaz tega ne bi pisala, ti pa ne bral/a, ker bi ljudje že zdavnaj izumrli.

No, v današnjem svetu nam načeloma ni več treba bežati pred levi, ampak naši možgani še vedno prej najdejo tisto, kar je slabo, negativno in ogrožajoče. Razvijajoči se najstniški možgani pa še stokrat bolj.

Vidim, kar hočem videti

Poleg tega se da možgane pretentati, da vidijo tisto, kar jim »ukažemo«, naj vidijo. Enkrat sem brala o zelo zanimivem psihološkem poskusu. Dvema skupinama ljudi so pokazali isto fotografijo. Poročno. Ženin in nevesta, mlada, lepa, srečna in žareča v čudovitih poročnih oblačilih, pozirata nekje v naravi. Popolna fotografija, le nevesti se je na rob dolge bele obleke prilepil polž. No, ko so raziskovalci pokazali fotografijo prvi skupini, so rekli: »Videli boste nekaj lepega.« In veš, kakšen je bil odziv? »Ja pa iiiiii! Kako sta lepa in srečna! Krasen par!« Polža še opazili niso. Potem so fotografijo pokazali drugi skupini, le da so rekli: »Videli boste nekaj grdega.« In kaj se je zgodilo? Vsi so najprej opazili polža, ker so njihovi možgani v skladu z navodili iskali nekaj grdega. »O, mater, fuuuuj! Res beda, da ti polž pokvari poročno fotko! Bljaaaak!« Gledali so polža in dobesedno spregledali lepa mlada človeka, ki žarita od sreče na svoj posebni dan. No, to.

Zakaj sem to povedala? Ker če se postaviš pred ogledalo in možganom že vnaprej napoveš, da bodo videli grdavšo, spako, bajso, grintavega suhca, mozoljavi pica obraz, bodo to tudi zares videli.

Kaj govoriš svojim možganom?

Spregledali bodo vse, kar je lepo ali vsaj okej, in se zapičili točno v tisto, kar je – vsaj po tvojih kriterijih – »grdo«. To pa ni ravno fer. Če nas zafrkavajo, zmerjajo, žalijo, zasmehujejo drugi, se nam ne zdi prav. Ampak da to počnemo sami sebi, je pa še manj prav, se ti ne zdi? In zelo neprijazno. In mogoče celo malo butasto?

Orodjarna za možgane

Ker so možgani takšni lumpi, ti zdaj ponujam nekaj koristnih orodij, ki ti jih lahko pomagajo zdresirati, da boš v ogledalu videl/a vsaj nekoliko manj popačeno sliko. Predvsem pa, da boš tistemu, tisti, ki te pozdravi iz zrcala, odzdravil/a z več prijaznosti, naklonjenosti in sočutja.

1. Jutranja petka

Kot priporoča ameriška motivatorka Mel Robbins, naj bo prva stvar, ki jo VSAK DAN narediš zjutraj pred ogledalom, da si daš petko. Kot jo daš prijateljem. Ker hej, tudi prijateljica, prijatelj v ogledalu si zasluži podporo in navijanje, ni res? Tako zjutraj prva stvar, v katero se zapičiš, ni mozolj ali nefrizura. Počasi tvoji možgani dobijo nov vzorec: namesto polža vidijo mladoporočenca, namesto kritike dobijo spodbudo.

2. Junaška superpoza

Namesto da se že navsezgodaj zjutraj bičaš, se pred ogledalom raje afnaj. Najprej si daj petko, potem pa se postavi v superjunaško pozo – glavo pokonci, rame vzravnane, trebuh noter, prsi ven. Smo ali nismo? Bomo ali ne bomo? Pokaži si jezik, pomežikni si, pošlji si poljubček, naredi trapasti fris. S smehom odženi negativne misli o sebi.

3. Ne pozabi, kaj naredijo filtri

Če uporabljaš TikTok, vsake toliko vpiši true face reveal ali no filter face. Malce poskrolaj in se z ogledom pokloni vsem tistim pogumnim digitalnim ustvarjalcem, ki pokažejo tudi obraz in telo brez filtrov in celo brez ličil. Med njimi so znane osebnosti, recimo Lady Gaga. Kraljica!

4. Seznam plusov

Dajmo, zvezek in pisalo v roke. Ne, ne bomo delali domače naloge za mato, ampak nekaj, kar je še pomembnejše od ploščine paralelograma ali deljenja ulomkov. Napisali bomo vsaj pet stvari, ki so nam na našem telesu všeč. Bomo! Pa če moramo potegniti iz pet ali preskočiti večerjo, ker nam gre tako počasi. In ko bo seznam napisan, ga bomo čim večkrat prebrali, zmenjeno?

5. Kompliment na dan

Če smo si zjutraj dali petko in se superjunaško afnali pred ogledalom, bomo med večernim umivanjem zob vsaj enemu delu svojega telesa dali kompliment. Poiskali bomo nekaj, za kar se lahko ta dan pohvalimo. »Hej, lasje, danes ste pa dobro prikrili, da prepisujem od Matica.« »Uf, noge moje, mogoče res niste najbolj suhcene, ampak ste pa šibale, da nisem zamudila v šolo in dobila neopravičene.« »Hvala, jezik, ker nisi okamnel od groze, ko sem danes govorila z Janom.«

6. Prijazno sporočilce

Napiši si par prijaznih sporočilc na samolepilne lističe in jih prilepi na vidna mesta. Če se ob »Super sem točno takšna, takšen, kot sem« ustrašiš sladkorne in se ti celo »Kar v redu sem« zdi cringe, napiši pač kaj po svoje. Kaj pa vem? »Bolje mozolji kot črne koze.« »Mišice sem naročil, ampak jih še niso dostavili.« »Mojega/e __________ (vstavi ime hišnega ljubljenčka) nič ne moti, da imam kakšno kilco preveč/imajo moji lasje lastno življenje/sem najmanjša v razredu.« Pač – daj si duška.

7. Dihaj

Moja mantra je: če ne pomaga nič drugega, samo dihaj. In potem diham. In potem to pomaga. Z dihanjem ustavimo negativne misli, se sprostimo in umirimo. Kadar so tvoje misli v zvezi z lastnim telesom še posebej strupene, počasi vdihuj in izdihuj oziroma naredi kakšno dihalno vajo.

Članek je bil objavljen v reviji PIL

Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.

Več o reviji >

Revija PIL

Revija PIL

Naročniki na dom prejmete 15 % popusta in brezplačno kodo za celoleten dostop do izbranih nalog na interaktivnem portalu Učimse.com.

Družina

Nov družinski član

PODROBNO

Družina

Magični obredi našega vsakdana

PODROBNO

Družina

Dr. Ranko Rajović: Igra ni samo za otroke

PODROBNO