Zakaj je otroku težko reči NE?
Britanska raziskava je pokazala, da se približno četrtina staršev na Otoku izogiba strožji vzgoji ali grajanju otrok, saj se boji, da bi jih s tem preveč vznemirila.
Starši so priznali, da jim je tako preprosto lažje, saj se jim ni treba spopadati z otroškim vikom in krikom, poleg tega pa se bojijo, da bi s strogostjo izgubili zaupanje otrok.
Domače raziskave o tem še nimamo, a verjetno bo kar držalo, da se pogosto tudi slovenski starši ne želijo spuščati v konflikte z otroki. Kako naj bi pravzaprav ravnali odgovorni in ljubeči starši? Je gledanje stran, izogibanje (izvrševanja) kazni in strogosti izraz ljubezni, ali pa se za tem skriva nemoč ali kaj drugega?
Starševska ljubezen se … spreminja
Starši večinoma čutimo izjemno veliko željo po tem, da bi bilo otrokom lepo. To hrepenenje po otrokovi neskaljeni sreči izvira še iz najzgodnejšega obdobja, ko mamica skrbno bdi nad novorojenčkom, se odziva na jok in stisko nemočnega bitjeca, zanj poskrbi s hrano, svežo plenico in objemom. Tudi očetje so vse bolj prisotni in angažirani. Vse lepo in prav, seveda potrebujemo drug drugega. Se pa včasih zgodi, da v vsej tej silni ljubezni in skrbi spregledamo eno od bolj očitnih dejstev: čas teče in otroci rastejo.
Otrokove potrebe se spreminjajo. Starševska ljubezen pa tudi.
Otroci že po nekaj mesecih, kaj šele letih, ne potrebujejo več hipne ali takojšnje zadovoljitve prav vseh potreb. Če smo se na prve dojenčkove potrebe odzivali z »da, tukaj sem«, »da, izvoli«, »da, dobiš«, nam tega čez leto, dve ali tri pravzaprav ni več (vedno) treba. Vsaj ne takoj. Otrok zna vse bolj natančno povedati, kaj si želi, kakšno od želja pa lahko izpolni celo sam ali v krogu svojih prijateljev. Kar je seveda odlično, saj bo samo tako lepega dne čisto zares odletel iz domačega gnezda.
Seveda je prav, da smo v času otrokovega odraščanja prisotni in otroku na voljo. Samo tako lahko zaslutimo njegovo stisko, mu priskočimo na pomoč, ko nas res potrebuje. Pa vendar: starševska ljubezen naj bi se prilagajala potrebam, se nanje odzivala in torej tudi spreminjala.
To pa pomeni, da lahko z leti postaja vse bolj – recimo temu – na primerni distanci. Dovolj blizu, da lahko priskoči na pomoč, in dovolj daleč, da ne ovira otrokovih samostojnih korakov. To pa se zgodi samo, če znamo starši sproti oceniti, kdaj nas otrok res potrebuje in kdaj lahko tudi starši rečemo preprosto »ne, tega pa ne bom«, »ne, zdaj ni pravi čas« ali »ne, to se mi ne zdi potrebno«.
Izražanje želja je dobrodošlo in ne prepovedano!
Če je dojenček nekoč jokal za materinim mlekom, svežo plenico in objemom, bo čez nekaj let malček svojo željo seveda izrazil še glasneje in odločneje. Tudi takrat, ko ne bo šlo zgolj za osnovne potrebe, pač pa za gorečo željo po tem, da takoj zdaj dobi tisto super kulsko igračko, brez katere mu živeti ni, ker jo pač imajo čisto vsi.
To ni čisto nič nenavadnega, pravzaprav je dokaj običajno. Otrok vse bolj samostojno raziskuje svet, opazuje in se čudi vsemu obilju, ki ga obdaja. Odkriva množico čudovitih pisanih igračk, požira sline pred izložbo slaščičarne, navdušeno lista kataloge in našteva, kaj vse potrebuje ali kaj si želi. To vendar počnemo vsi. Ko zagledamo kup lepih reči, pogosto kar sami od sebe na glas povemo, kaj nam je všeč.
Prav je, da otrok svoje želje izrazi. Naloga starša pa ni, da vse želje brezpogojno izpolni!
Kdo si drzne povedati svoje želje?
Se vam zdi, da je otrok, ki v trgovini z igračami pokaže ali našteje vse, kar mu je všeč, nevzgojen? Nikakor ne, pravi znani strokovnjak za vzgojo Jesper Juul. Stiska staršev se v podobnih položajih pojavi takrat, ko te otroške želje vzamemo preveč zares in osebno.
Pozabljamo pa na preprosto resnico, da otroci svoje želje najpogosteje izražajo zgolj v svoj prid in ne proti staršem. Sanje in želje so seveda dovoljene in nujne, niso pa zavezujoče.
Naloga starša ni, da prav vse brezpogojno izpolni! Sploh ne z namenom, da bi pomirili strasti.
Juul opozarja, da izpolnjevanje otroških želja z namenom, da bi jim prihranili frustracije, ni prava ljubezen. »Tu gre bodisi za sentimentalnost ali željo, da bi obveljali za dobrega očeta ali dobro mamo. Ljubezen pomeni dati otroku tisto, kar dejansko potrebuje za zadovoljno življenje.«
Kdaj reči DA in kdaj reči NE?
Recite otroku DA, ko začutite, da lahko željo izpolnite z mirno vestjo in lahkim srcem. Preprosto zato, ker ga želite razveseliti, in ne za to, da bo tiho, da ga umirite ali da si z novim paketom legokock »kupite« mirno popoldne. Ko pa začutite, da bi morali reči NE, pa je svojemu notranjemu glasu prav tako dobro prisluhniti.
Reči 'ne' brez jeze, krivde in obtoževanja, je pogosto zelo težko.
Juul ugotavlja, da so temu, da težje rečejo »ne«, bolj podvržene ženske kot moški. Verjetno je to povezano tudi s tem, da so imele ženske v preteklosti manj možnosti za izražanje lastnih stališč, moškim pa je bila ta pravica tako rekoč položena v zibko. Zato je reči NE na način, da v podtonih ni začutiti jeze, krivde ali obtoževanja, včasih tako težko.
Je pa to verjetno ena od pomembnejših lekcij in zgledov, ki jih lahko damo svojim otrokom. Tako se bodo nekoč tudi sami z odločnim NE lažje postavili po robu težavnim situacijam in ljudem.
