Vsak je svoje sreče kovač

Nekaterim ljudem življenje res ne prizanaša. Vse, kar se jim zgodi, je samo nov dokaz, da življenje ni nekaj lepega in da nanj nimajo pretiranega vpliva. Zato se pojavlja očitno vprašanje: ali so nekateri ljudje obdarjeni z večjo srečo kot drugi in ali lahko vplivamo na dogodke v svojem življenju?

Filozofi so postavili različne teorije in razlage glede tega, ali imamo na življenjske dogodke vpliv ali ne. Determinizem denimo pravi, da je vse, kar se nam v življenju zgodi, vnaprej določeno in da na to nimamo vpliva. Tudi nekatere vzhodne religije verjamejo, da so vsaj določeni dogodki v našem življenju že vnaprej predvideni. Na drugi strani poznamo prav toliko doktrin in teorij, ki trdijo, da so življenjski dogodki naključni.

Ne glede na to, ali so vnaprej določeni ali naključni, je bolj pomembno, da si zastavimo vprašanje: Ali lahko na te dogodke vplivamo? In ali lahko posledično vplivamo tudi na potek svojega življenja?

Psihoterapevti pravimo, da vpliv vsekakor imamo. Verjamemo sicer, da ne moremo izbirati, kaj se nam v življenju zgodi, lahko pa vedno izberemo, kako se bomo na te dogodke odzvali. To, kako se z izzivi v življenju spoprijemamo, pa je tudi tisto, kar na koncu oblikuje naše življenje.

V vsakem človeku se, ko se zgodi večji pretres, prebudi vihar čustev – od začetnega šoka do poznejših občutkov zmede, jeze, žalosti, včasih tudi obžalovanja, slabe vesti, sramu ... Poznamo ljudi, ki se s situacijo lažje soočajo kot drugi. Zakaj je tako?

Za to, kako uspešno se bomo spopadli z življenjskimi pretresi in stresom, ki ga prinašajo s seboj, obstaja cela vrsta dejavnikov. Rečemo jim ogrožajoči in varovalni dejavniki za soočanje s stresnimi situacijami.

Prvi med njimi je vsekakor okolje, v katerem živimo, drugi pa vzgoja, ki smo je bili deležni v mladosti.

Zavzeti pozitivno perspektivo do »negativnih« dogodkov v kritičnih situacijah je seveda veliko enostavneje, če smo se rodili v okolju, ki nas sprejema in podpira, kot pa če prihajamo iz družine, v kateri ni bilo podpore, sprejemanja in izkazovanja čustev ...

Otrok, ki dobi doma dovolj ljubezni, odobravanja, potrditve in podpore, namreč hitreje in lažje razvije kompetence za soočanje s težavami. Pridobi tudi občutek, da zmore, da svet ni nevaren in, ne nazadnje, da v težki življenjski situaciji ni sam.

Če živimo v urejenem okolju, je naše soočanje s stresnimi dogodki lažje, saj imamo streho nad glavo in občutek varnosti, kar ustvari občutek stabilnosti. Če živimo v ogrožajočem okolju (ko nam na primer grozi fizično nasilje), imamo manj energije in tudi sposobnosti za soočanje z dodatnimi težavami, ki jih prinaša življenje.

Varovalni ali ogrožajoči dejavnik pa so lahko tudi osebnostne značilnosti. So ljudje, ki se rodijo bolj aktivni, ki lažje prenašajo težja bremena, so manj občutljivi in se zato bolje znajdejo ob življenjskih izzivih. Medtem ko so drugi bolj občutljivi za zunanje dejavnike, bolj pasivni in plahi, s tem pa tudi ranljivejši za stres, zaradi česar v težkih situacijah hitreje odpovejo.

Eden najpomembnejših varovalnih oz. tudi ogrožajočih dejavnikov pa so odnosi z bližnjimi. Izzive življenja namreč lažje premagujemo, če imamo občutek, da s svojimi težavami nismo sami. Zato se ponavadi v kritičnih situacijah bolje odrežejo tisti, ki imajo pristne in ljubeče odnose z bližnjimi, kot ljudje, ki so že v otroštvu izkusili, kako nevarni ali celo škodljivi so medosebno odnosi.

Obstaja seveda še vrsta drugih stvari, ki vpliva na naš odziv. Predvsem je pomembno vedeti, da o uspešnosti soočanja z izzivi življenja odloča kombinacija različnih dejavnikov.

Oblikovanje pozitivnega pogleda na svet ne izvira zgolj iz naših pozitivnih in negativnih življenjskih izkušenj in prisotnosti ogrožajočih in varovalnih dejavnikov, temveč tudi iz dejstva, ali so naše potrebe zadovoljene.

Kot v svoji teoriji potreb dokazuje ameriški psiholog Abraham Maslow, ljudje k osebni rasti in napredku stremimo na podlagi tega, koliko potreb je v našem življenju zadovoljenih. Šele ko je poskrbljeno za naše najbolj osnovne življenjske potrebe (kot je npr. občutek varnosti), se lahko v nas zbudi motivacija za zadovoljevanje višjih potreb.

Maslow osnovne potrebe razporedi v obliki piramide od najosnovnejših (ki so nujni za preživetje) na dnu do najvišjih (pomembnih za osebno rast in razvoj) na vrhu piramide. Od dna do konice piramide si sledijo v tem zaporedju:

• fiziološke potrebe (po kisiku, hrani, vodi, spanju, spolnosti ...),
• potreba po varnosti (po fizični, psihični in socialni varnosti),
• potreba po pripadanju in ljubezni,
• kognitivne potrebe (po učenju, razumevanju, raziskovanju in znanju),
• estetske potrebe (po lepoti, simetriji, umetnosti),
• potreba po samoaktualizaciji (človek naj bi postal to, kar lahko postane) in
• potreba po transcendenci.

Človek, ki živi v nezdravem ali celo nevarnem okolju brez osnovnih (fizioloških) potreb, težje začuti, da bi od življenja želel še kaj več, saj je njegova motivacija usmerjena k zadovoljevanju nujnih fizioloških potreb. Šele ko so potrebe po hrani, vodi, zraku, varnosti in pripadanju zadovoljene, začne raziskovati višje vidike življenja, ki lahko pripeljejo tudi do drugačnega razumevanja »slabih« dogodkov v življenju.

Velik »motivator« za drugačen pogled na življenje in pretresljive dogodke je lahko tudi zavedanje naše minljivosti.

Ljudje smo namreč edina živa bitja, ki smo obdarjeni z zavedanjem o lastni končnosti, a na žalost to sposobnost izrabljamo za nepotrebne in včasih celo sebi škodljive operacije (pretirano razmišljanje), namesto da bi poskrbeli za boljši izkoristek časa, ki ga imamo na voljo.

Šele ko smo polno prisotni v svojem življenju, ugotovimo, da je vse, kar imamo, zgolj in samo ta trenutek. Že naslednji hip se namreč lahko zgodi, da nas ne bo več.

Do tega zavedanja najpogosteje pridemo šele po obmejnih dogodkih – tako pravimo tistim dogodkom, ki nas opomnijo na minljivost in naš um premaknejo iz občutka neskončnosti. To so najpogosteje:

• huda bolezen,
• poškodba,
• prometna ali druga nesreča,
• smrt v družini,
• travmatična izkušnja.

Takrat v naše zavedanje pride občutek končnosti in nas ponese v tukaj in zdaj ter v razmislek o tem, kako živimo, ali smo srečni in kako bomo izkoristili svoje življenje. Ljudje, ki so soočeni s takimi obmejnimi dogodki, ponavadi začnejo bolj ceniti življenje in hitreje najdejo smisel bivanja.

Ljudje se dogodkov, ki spodbujajo razmislek o minljivosti in smrti, praviloma izogibamo, saj vzbujajo kup »slabih« občutkov, kot so strah, jeza, žalost. A neizogibno se s smrtjo  prej ali slej srečamo vsi. Zato je o minljivosti pametno razmišljati, še preden nas »preseneti«. Pri tem nam lahko pomagajo filmi, knjige, gledališke predstave, v katerih avtorji pogosto razmišljajo prav o tej temi.

Ena takšnih knjig, ki mi je pred kratkim prišla pod roke, je roman O koncu žalosti nemškega pisatelja Benedicta Wellsa. Zgodba je avtobiografska in popisuje Wellsovo težko življenje. Pisatelj zgodbi sicer dodaja izmišljene dogodke in osebe, a med branjem zgodbo doživljamo kot resnično od začetka do konca. Realno opisuje situacije, ljudi, čustva in dogodke, in to do te mere, da kar težko verjamemo, da katerega vsaj v kakšni drugačni obliki ni izkusil na lastni koži.

Skozi Wellsovo zgodbo se bralcu odpre razmislek o mnogih temah, ki jih omenjam tudi v tem zapisu:

• o pomenu bližnjih odnosov,
• o smrti,
• o smislu življenja,
• o načinih soočanja s težavami,
• o ljubezni,
• o izgubah,
• o žalovanju ...

To so dragoceni trenutki, ko nam ni treba na lastni koži doživljati pretresljivih dogodkov, se nam pa na stežaj odprejo vrata za razmislek o tem, kakšen je naš odnos do njih.

Ko se odločimo, da želimo težke situacije izkoristiti v svoj prid, je v slabih stvareh težko videti nekaj pozitivnega.

Toda pozoren opazovalec, ki se mu slabi dogodki pogosto ponavljajo, lahko opazi, da se v vsaki stvari vedno skriva tudi nekaj pozitivnega. Seveda ne nujno na prvi pogled. Z malce bolj podrobnim opazovanjem lahko opazimo povezave, recimo:

• smrt bližnjega, ob kateri spoznamo, da smo v življenju premalo cenili skupne trenutke, in se zato odločimo za bolj kvalitetno preživljanje svojega časa in časa z bližnjimi, kar nas poveže z ljudmi, s katerimi smo se že odtujili;
• poškodba hrbtenice nas prisili, da se ustavimo in ugotovimo, da preveč skrbimo za druge in premalo zase, kar drastično spremeni naše življenje in odnose v njem;
• izguba službe se spremeni v razmislek o tem, kaj nas v življenju resnično veseli, in pripelje do nove, uspešne kariere na popolnoma drugačnem delovnem mestu ...

Vse te situacije, ki se nam zgodijo, lahko torej gledamo skozi vsaj dve perspektivi. Lahko se vprašamo: »Zakaj se slabo (spet) dogaja samo meni?« ali pa rečemo: »Kako lahko to, kar je na prvi pogled videti slabo, spremenim v dragoceno lekcijo in se iz nje nekaj naučim?« Če se odločimo za slednje, hitro pridemo do znanega reka, ki pravi, da je vsaka stvar za nekaj dobra.

In s tem načinom razmišljanja nam še tako slab dogodek v življenju vedno podari darilo – kot razmislek o tem, kako stvari obrniti v svoj prid, in kot priložnost, da to tudi naredimo.

Predvsem tako, da se o dogodkih pogovarjamo in razmišljamo na drugačen način. Da se trudimo videti tudi drugo, precej bolj neočitno interpretacijo. Ko se denimo hčerka pritožuje: »Prijateljica me ni povabila na zabavo za rojstni dan, ker me ne mara,« ji odgovorite: »Mogoče je res tako, mogoče pa je lahko povabila samo 5 otrok in je morala izbirati med vsemi, ki ste ji všeč. Izpadla si samo zato, ker ni bilo dovolj prostora.« »Poglej na stvar s svetle plati. Ker nisi na zabavi, bova midve lahko končno preživeli skupaj prosto popoldne in se odpravili v kino gledat tisti film, ker neha igrati konec tega tedna.«

Prijateljica potoži: »Odpustili so me v službi, zame je to konec kariere.« Odgovorite ji: »Morda pa je to začetek tvoje kariere. Tako ali tako si rekla, da te to delo ne veseli najbolj. Je morda tole priložnost, da razmisliš, kaj bi želela početi oziroma katero delo bi te zares veselilo? Bi začela novo karierno pot?«

Otrok se bo tako z vašo pomočjo že zelo zgodaj naučil pogledati situacije z različnih zornih kotov, namesto da bi delal zaključke in razvrščal stvari na slabe in dobre. Prav tako pa boste to sposobnost pridobili skozi tovrstne pogovore in razmisleke tudi sami. Morda pa boste »okužili« še kakšnega prijatelja. Ne glede na izid pa nekaj drži: vaše življenje bo s takim pogledom na svet zagotovo vsaj za nekaj odstotkov srečnejše in lažje.
 

O avtorici