Teta s Krvavca

Gre pa za to, da se na najpomembnejše reči v življenju pripravljam več let prej, preden se zares zgodijo, in da mi je to pogosto pomembnejše od tega, kar se dogaja v sedanjosti. Že kar nekaj časa sem recimo totalno nared za to, da bi imela fanta. Tudi za uporabo družabnih omrežij brez starševskega nadzora in pošteno žurko. Zlahka bi šla že jutri na volitve, ker mi je kristalno jasno, kako bi glasovala. In podobno se že nekaj časa intenzivno pripravljam tudi na prvo menstruacijo: prebiram knjige, Pil, članke na spletu in si živo predstavljam, kako je, ko se ti prebudijo jajčniki. Prisegla bi, da bi me na tem področju težko kaj presenetilo.

Podobno kot jaz živim v prihodnosti, moji starši, nasprotno, ostajajo globoko v preteklosti. Zanje bom namreč zmeraj dojenček. Vsaj v tistih vidikih življenja, ki ne zadevajo pomoči pri gospodinjskih opravilih (»zdaj si že velika in delo si bomo enakovredno razdelili«), razumevanja vedenjskih odklonov mlajših članov družine (»popusti, ti si starejša«) in skrbi za dobre ocene (»ni več časa za hece, od tega je odvisna tvoja kariera«). Ampak kar zadeva moj telesni in duševni razvoj, sem za mami in atija še vedno na nivoju gu-gu, ga-ga. Včasih imam občutek, da bi bila najsrečnejša, če bi do konca življenja sedela v vozičku in cuzala dudo.

Poleg tega imamo v naši družini cel kup tabujev. To so tiste reči, o katerih ne govorimo. Pravzaprav se pretvarjamo, da niti ne obstajajo. Na primer telesni organi med popkom in koleni. Kar zadeva moje starše, jih ni, zato se z njimi ne ukvarjamo. In najbrž bi bilo logično, da telesni organ, ki ne obstaja, ne more boleti, vznemirjati ali tvoriti jajčec? 

Žal to logiko starši predstavljajo le meni, ne pa tudi človeški anatomiji in fiziologiji. Zato mi prva med popkom in koleni ni pustila brezdanje luknje (dobro, je, celo dve luknjici, ampak saj veste, kam ciljam), druga pa je poskrbela, da vse, kar je v tej neluknji, tudi ves čas obratuje, pa če se moji starši strinjajo ali ne. Le da so ubadanje z vsem skupaj prepustili meni in moji skrbi za prihodnost. (Res so na komot.)

Jaz na žalost nisem imela izbire. Moje telo je celota, obstaja tudi vse med popkom in koleni, ker to vidim, čutim in o tem razmišljam. Če sem iskrena, bi se sama raje odpovedala kateremu drugemu delu telesa, če bi bila odločitev odvisna od mene, zlasti odvečnim, kot so presežni kilogrami, ampak to je že za kakšno drugo zgodbo. Tam doli se trenutno dogaja prava revolucija, zato bi spremembe težko spregledala, tudi če bi se trudila! Ne bom šla v podrobnosti, ker so preveč intimne – sem pač hči svojih staršev –, povem vam lahko samo, da so vključene kocine in nekaj nečednih misli, tako da je bilo le vprašanje časa, kdaj bom dobila tudi prvo menstruacijo. Jasno je bilo kot beli dan, tudi če si obupno slab v logiki in anatomiji.
 

Priprave

Zato sem se prestavila v prihodnost, da se pripravim nanjo … Torej, brala sem. Da je menstruacija ali mesečna krvavitev znak spolne zrelosti, to pomeni, da imaš od takrat naprej lahko otroke. Ne kar tako, ker otroci ne padejo z neba (mogoče samo moji starši mislijo, da to mislim), ampak moraš imeti nezaščitene spolne odnose, da jih lahko dobiš (ta del me trenutno močno skrbi, ker bi nekoč rada imela otroke, ampak tudi to je že za kakšno drugo zgodbo). Če sem prav razumela, gre za to, da se iz jajčnika (fantomskega organa, haha, ker leži pod popkom) sprosti ženska spolna celica, imenovana jajčna celica (jaz jo kličem Jaja), in začne potovati proti maternici.

Temu rečemo ovulacija oziroma tisti dnevi, ko lahko zanosiš, če imaš nezaščiten spolni odnos (v mojem primeru bo najbrž tudi to fantomsko, haha). Če Jaje ne oplodi moška spolna celica, semenčica, se začne maternična sluznica, ki se je prej odebelila, da bi se vanjo lahko ugnezdil zarodek, luščiti. Pojavi se krvavitev, ki ji rečemo menstruacija. Cikel traja od enaindvajset do petintrideset dni, torej menstruiraš približno enkrat na mesec. Vsa stvar je hormonsko dokaj zapletena, zato lahko pred menstruacijo postaneš siten, razdražljiv, boli te v spodnjem delu trebuha … ampak ni nujno. Različne ženske različno reagirajo na to. 

Ko menstruiraš, jasno, ne moreš za sabo puščati rdeče sledi, kot da nastopaš v krvavem trilerju, zato moraš med menstruacijo uporabljati vložke ali tampone ali menstrualno skodelico. Vložki so, kolikor sem videla pri mami, nekaj podobnega plenicam, čeprav se jih v resnici ne vidi, ko jih nosiš (sem poskusila na suho). Nalepiš jih na hlačke in menjaš na približno tri ure. Tampon moraš vstaviti v nožnico in menda pride zelo prav, če hočeš med menstruacijo plavati, ampak si, priznam, tega ne predstavljam dobro. Po mojem si moraš biti že bolj domač s svojimi luknjicami, kot sem si jaz.

Verjamem pa, da vaja dela mojstra, tako da bom enkrat zagotovo poskusila, pa vam poročam. Menstrualne skodelice mami ne uporablja, tako da nimam pojma, kakšna je videti v živo, opazila sem jo samo na internetu. Kot sem prebrala, jo moraš prav tako vstaviti v nožnico in potem pomiti, da jo lahko večkrat uporabiš, kar zveni, če ne drugega, dokaj ekološko. 
Vidite, dobro sem se podučila! Prebrala sem tudi, da naj bi se prva menstruacija pojavila do šestnajstega leta, najpogosteje med enajstim in petnajstim letom. Zame torej zdaj zdaj! In priznam, pričakovala sem jo s čudno mešanico veselja in strahu. Zmeraj sem namreč vesela, če se mi obeta nekaj novega, hkrati pa se bojim, da to mogoče ne bo fino.

Že eno leto povsod s sabo nosim toaletno torbico, v kateri imam higienski vložek, za vsak primer. (Upam, da ta reč nima roka trajanja.) In sprašujem se, kako bo, ko bo prvič. Držim pesti, da ne bom začela krvaveti med matematiko ali na zmenku s fantom, če se bo kdaj zgodil, ampak nekje, kjer bom lahko kot rokohitrc segla po toaletni torbici in cak-cak-cak namestila vložek, še preden bo kaplji krvi uspelo steči po materničnem vratu. Če bi bil Houdini ženska, bi gotovo obstajal kakšen trik za to – vsaj meni se zdi stokrat bolj praktično in uporabno, kot da se znaš rešiti iz Alcatraza ali bengalske reke. 
 

Presenečenje

To, kar se je zares zgodilo, pa bi najbrž presenetilo celo Houdinija (če bi bil ženska). 

Med zimskimi počitnicami so naju s sestro starši odložili pri babici in dedku, tja sta prišli tudi obe sestrični. To je bilo fino, ker drugače pri babici in dedku umrem od dolgčasa. Tudi za babico in dedka bom namreč do konca življenja nebogljen dojenček, zato sta mi nenehno za petami in sprašujeta: Si lačna? Boš jedla? Si se oblekla? Da se ne boš prehladila? Da ne boš padla? Sedi in počivaj, nikamor ne hodi sama! (Predstavljajte si, koliko časa lahko sediš in počivaš, preden ti postane na smrt dolgčas.) Skratka, če smo štiri, dobi vsaka samo četrtino te pozornosti, in to je blagodejno. Tu in tam lahko celo kaj počneš, ne da bi te skrbna sokola opazila in spravila nazaj na kavč.  

To seveda nima zveze z mojo zgodbo, hotela sem samo povedati, da sem bila na začetku počitnic dokaj dobre volje in sem celo malo živela v sedanjosti, ne le za prihodnost. (Da me med pripovedovanjem zmeraj kam odnese, ste pa tudi že navajeni.)

Samo potem je prišlo torkovo jutro. Zbudila sem se ob desetih, vstala, šla na zajtrk, pomlatila nepovemkoliko žemelj z maslom in medom, spila vedro čaja, se počila pred teve, pobrskala po telefonu, čvekala s sestrično, nadrla sestro, obula nogavice, da si ne bi prehladila mehurja, in se ogrnila z jopico, da ne bi nastradale ledvice, še malo gledala teve, vstala in pomislila, da moram na vece, ker je čaj naredil svoje.

Tam sem … no, ne bom šla v podrobnosti, ker so preveč intimne, ampak ko sem se že oblačila, sem na pižami zagledala rjavordeč madež. Pomela sem si oči, prepričana, da ne vidim prav, da mi je pred očmi samo ostal kak prizor s teveja. Ampak packa je bila resnična. Strmela je vame z mojih svetlomodrih hlač in prepričana sem, da se mi je malo tudi smejala, češ, kaj boš pa zdaj.

Kaj bom pa zdaj? sem se resnično vprašala.

Oblekla sem se (itak da nisem imela pri roki toaletne torbice z vložkom) in tesno stisnila noge, kot da imam med koleni milijon evrov, ki jih nikakor ne gre izgubiti. Odkradla sem se do svoje sobe, kar je naravnost houdinijevski podvig, če se moraš pri tem izogibati vprašanjem, kot so: Kje si pa tako dolgo? A je vse v redu? Da ti ne bo spodrsnilo na ploščicah!, se preoblekla, nalepila vložek na hlačke, zvila pižamo v tesen klobčič in ga zatlačila na dno potovalke, si oddahnila, ampak res samo za hip, in opazila, da leži rjavordeč madež tudi na snežno beli rjuhi, prav tam, kjer je čez noč počivala moja nič hudega sluteča zadnja plat. 

Kaj bom pa zdaj? sem se vprašala že drugič v petih minutah.

Rjuho sem prekrila z odejo in se odločila, da bom o tem razmišljala pozneje. Zdaj me je namreč čakal še en izziv. Kaj bom naredila čez tri ure, ko bo treba zamenjati vložek?
 

Priznanje

»Babi, gremo danes kaj v trgovino?« sem vprašala in upala, da ne zvenim obupano.

»Ne, zakaj? Ali kaj potrebuješ?«

»Ne, ne,« sem lagala. »Bi se mogoče lahko sama sprehodila do tja? Da grem malo hodit?«

To je bil najbolj butast razlog, kar si ga lahko navedel mojim starim staršem.

»Na sprehod? Do trgovine?! Ali ne veš, da je vmes prometna cesta?« Ustrašila sem se, da bo babico infarkt. »Če kaj potrebuješ, bo šel tja dedek s kolesom ali pa bosta šla skupaj.«

Še dve uri sem tuhtala, kako naj se izmotam. Ubijala bi, da bi bilo v meni vsaj malo Houdinija; Alcatraz nima za burek, če ga primerjaš z mojim počitniškim zaporom. Na koncu sem se morala vdati.

»Babi, nekaj bi ti rada povedala,« sem zašepetala, medtem ko je babi lupila krompir.

»Te kaj boli?« se je ustrašila babica.

Odkimala sem. Začuda me ni nič bolelo; če ne bi videla madeža, bi mislila, da je čisto običajen dan. »Vseeno rabim nekaj iz trgovine.«

Na uho sem ji zašepetala, da sem dobila menstruacijo in da nujno potrebujem vložke. Babica je zardela. Povedala sem ji tudi, da je na rjuhi madež, in potem ko je nekaj časa buljila vame, kot da sem marsovec, sem ji priznala, da bi morala oprati še pižamo. Pokimala je in za hip sem mislila, da je problem rešen in da sploh ni bilo preveč hudo.

Ampak potem je babi poklicala dedka in mu rekla, naj gre v trgovino po vložke. Ko je preoblačila posteljo, so zraven stale vse sestrične in sestra (zakaj nismo poklicali še sosedov?) in gledale z velikimi očmi. Ko je babi zagledala klobčič pižame, me je oštela, da je treba madeže od krvi takoj namočiti v hladni vodi, ker se jih tako laže odstrani. In potem je poklicala še mojo mami, da ji pove, da me je »obiskala teta s Krvavca« in da je to priložnost, ko bi morali starši priti pome in mi pojasniti to in ono o razmnoževanju. Če sem prav seštela, sem tisti dan najmanj sedemkrat umrla.

In veste kaj, kljub vsemu sem preživela! Cel svet je izvedel, da sem dobila menstruacijo, ali vsaj moja širša družina, kar je tako rekoč še hujše. In cel svet je na glas priznal, da je to nekaj čisto običajnega, tudi če se ves preostali čas delaš, da imamo med popkom in koleni brezdanjo luknjo, in mami mi je celo obljubila, da mi bo pokazala, kako se uporabljajo higienski pripomočki, čeprav da pome pač ne bo prišla. 

To me je opogumilo, da sem Klari Jasni napisala: »Dobila sem ta rdečo.«

In a veste, kaj je odgovorila? »Fino. A te kaj boli? Jaz jo imam že skoraj eno leto.«

Resno??? Kako da nisem opazila??? 

Do konca tedna sem ležala na babičinem kavču, pokrita z odejo, ker se je v starih časih reklo, da si, ko imaš menstruacijo, »bolan«. »To ni res,« je rekla mami, ampak da se s taščo ne bo prerekala o rodilih. Da mi bo že doma vse razložila. Priznam, to pričakujem s hecno mešanico veselja in strahu. To, da smo v družino sprejeli nov del telesa in življenjske procese, povezane z njim, pa je tudi vse, kar se mi zdi drugače, odkar nisem več punca, temveč »ženska«. A če se bo zgodilo še kaj – se razume –, nemudoma poročam!

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji >