Stiske ne bodo kar izginile
Po dolgotrajni izkušnji izolacije, šolanja in dela od doma pedagogi in psihologi opozarjajo, naj se nam ne mudi preveč. Vsaka velika sprememba terja svoj čas.
Izolacija, varstvo in šola od doma, stiske staršev, povečana prisotnost ekranov, manj gibanja … Povečalo se je tudi psihično in fizično nasilje nad otroki. Sem sodijo tako psihična poniževanja, pretepi in spolne zlorabe.
Nič čudnega, če strokovne službe pri nas in v Evropi v zadnjem času poročajo o skokovitem naraščanju duševnih stisk med mlajšo generacijo.
Psihiatrični oddelki za otroke in mladostnike so polni
Pri nas in po Evropi so oddelki za otroško psihiatrijo polni, čakalne dobe za obravnavo pa predolge. V dunajskem kliničnem centru, ki ima enega največjih oddelkov za psihiatrijo otrok in mladostnikov v Evropi, nimajo več prostora za vse, ki bi potrebovali zdravljenje v bolnišnici, smo lahko že februarja prebrali v časniku Delo.
V Angliji je raziskava, opravljena lani, pokazala, da so se duševne motnje med otroci in mladostniki v zadnjih treh letih povečale za polovico, največ je k povečanju vplivalo prav zadnje leto.
Kako je z mlajšimi otroki?
Velike stiske so zaradi omejitev čutili tudi najmlajši, čeprav se še vedno pogosto zgodi, da jih odrasli odpravimo z besedami »saj ne razumeš«, »pusti, to so stvari za odrasle«, »ti se samo igraj« in podobnim. To otrokom seveda ne pomaga. Prav nasprotno: pusti jih zbegane in brez odgovorov. Stiska in strah pa ostaneta.
Otroci spremembo v življenju lahko doživijo kot izgubo, nato pa potrebujejo čas, da se z njo pomirijo.
Kje se lahko pokažejo težave?
Največ težav je pričakovati pri socializaciji, slabši samopodobi in nezmožnosti sodelovanja z vrstniki. Dalj časa izolirani otroci bi lahko bili ob ponovnem navezovanju stikov bolj zadržani in negotovi. Ker so se pravila in navodila v zadnjem času tako pogosto spreminjala, pa bi se težave lahko pokazale tudi v zmedenosti ob upoštevanju pravil in tako preprostih vprašanjih, kot sta:
- »Kaj je prav in kaj ne?«
- »Kaj je dovoljeno in kaj se ne sme?«.
Ker pa gre v tem za pomembna vprašanja vrednot, bi bilo vse velike spremembe, ki smo jim bili podvrženi v zadnjem času, zelo dobro dodatno pojasniti ter se o njih pogovarjati. Večkrat in na različne načine. V vrtcih, šolah in doma.
Potrebna bo večja toleranca odraslih
Dr. Mateja Hudoklin je univ. dipl. psihologinja, specialistka klinične psihologije in direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani. Vprašali smo jo, kako otrokom pomagati premagovati stisko po epidemiji.
Dr. Mateja Hudoklin
Že v času karantene in zaprtja vrtcev in šol so se med otroki pojavile skrbi in strahovi. Jih bodo ugodnejše razmere pomagale razbliniti?
Stiske otrok ob vrnitvi v vrtce in šole ne bodo kar izginile. Predvsem v šolah bodo otroci potrebovali postopno uvajanje v šolsko rutino. Učitelji bodo morali ponovno ustvariti varen prostor – tudi za pogovor.
Kako konkretno se to lahko kaže?
Pri otrocih lahko pričakujemo več vedenj, na primer povečano razdražljivost, nemirnost, težave pri sledenju navodilom, težave pri sledenju socialnim navodilom. Za vse to bo potrebna večja toleranca odraslih. Ta vedenja se bodo skozi čas, ko bo spet vzpostavljena rutina in stabilnost šolskega prostora in življenja, zmanjšala.
Kaj pa družinsko življenje?
Za normalizacijo družinskega življenja bo potrebno tudi kar nekaj časa, posebno, če so starši v stiski zaradi zagotavljanja povsem eksistenčnih potreb družine. Potrebno bo veliko razumevanja do vseh, ki bodo na lastni koži doživljali negativne posledice epidemije. Obenem je tu izredno pomembno, da bodo tako otroci in mladostniki znali in zmogli drug drugemu stati ob strani in si pomagati, podobno velja tudi za odrasle.
»Otrokom in mladostnikom je treba omogočiti varen prostor za pogovor.«
Strokovnjaki v javnosti že opozarjate na to, da je nujno, da otroci o stiski spregovorijo. Kako jih k temu spodbuditi?
Otrokom in mladostnikom je treba omogočiti varen prostor za pogovor. To pomeni, da smo jim za pogovor na razpolago, hkrati pa vanje ne silimo, če se v določenem trenutku ne želijo pogovarjati. Druga stvar, ki je pomembna, da odrasli kljub temu, da smo (iz razumljivih razlogov) bolj zaskrbljeni, tesnobni, tega otrokom ne kažemo, da poskušamo kazati mirnost. Ne toliko zato, da svojo anksioznost prikrivamo, pač pa, da anksioznost obvladujemo. Ko otroci o svoji stiski, morda anksioznosti, spregovorijo, naj bodo slišani. Njihove občutke sprejmemo, hkrati pa jim ne dajemo lažnih zagotovil, da bo še vse dobro in da ni nič hudega. Z otrokom skupaj iščemo načine, kako lahko svoje skrbi, tesnobo in podobno premagujemo. Skrb je misel in misel lahko spremenimo. Pogovorimo se o stvareh, ki jim pomagajo, da se bolje počutijo.
Obstaja pa še druga – kar verjetna možnost – da bomo želeli situacijo čim prej pozabiti. S takšno potezo pa ne bi dali prostora za predelovanje stisk in izgub. Za neke vrste žalovanje.
Sebi in otrokom moramo dovoliti čas za takšno žalovanje. To je normalen proces spopadanja z izgubo in predelovanja izgube. Marsikatero spremembo v življenju otroci doživljajo kot izgubo in potrebujejo čas, da se z njo pomirijo in jo sprejmejo. To je nujno zato, da takšne izgube ne ovirajo zdravega razvoja. Zato starši in skrbniki, pa tudi vzgojitelji in učitelji, ne smemo pozabiti, da tudi velike spremembe v času epidemije in po njej sodijo v ta okvir.
Članek je bil objavljen v reviji Pogled
Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.
Spoznajte revijo >
Pogled lahko pridobite kot brezplačno starševsko prilogo ob naročilu otroških revij Cicido in Ciciban.
