Slaba ocena dobro

V trebuhu me začne črvičiti in lahko bi imela drisko, če bi si upala oditi na stranišče. A se raje ne premaknem s stola, ker me je strah, da me bodo noge izdale in se bom, kot sem dolga in predvsem široka, razlepila po svinjskih linolejskih tleh tik pred Lukovimi stopali in bo videti, kot da se mu klanjam. Poleg tega res nočem kakati, medtem ko učiteljica izreka mojo obsodbo. Prva hočem vedeti, ali je pred mano nebeška svoboda ali pekel, ko se bom trudila popraviti oceno. In tako pač nimam driske.

Dodatno me živcirajo učiteljice, ki imajo pred razdeljevanjem testov kilometrske govore o najpogostejših napakah, brezupni prihodnosti in izračunavanju povprečne ocene. Kot da jih kdo posluša. Kot da koga briga. Samo tisti kup papirja je pomemben in številka, ki tiči v njem. Vse drugo je zavlačevanje, da je ja še bolj napeto. 

Kakšen resničnostni šov bi to bil! Vrtnica od sanjskega moškega ali petka od učiteljice, v resnici je to ista figa. 

Štiri ali pet

Zadnji tedni pred počitnicami so bili še prav posebno mučni. Čisto vsak dan sem morala na silo zadrževati vsebino prebavil v sebi najmanj enkrat na pouk. Mislila bi si, da se tega sčasoma navadiš, a se ne – vsakič tišči in boli. 

Milijon testov smo pisali in napetost se je stopnjevala do vrhunca. Moj svet se je skrčil na številke: na datume, odstotke in ocene. Če bi bili testi bolj vsaksebi, bi še šlo, ampak ko si enkrat na koncu z živci, ne moreš več biti na začetku in te iztiri že vsaka malenkost: vsak dan prezgodaj, vsak odstotek premalo in vsaka ocena navzdol.  

Slovenščino sem pisala pet. In sem rekla fju. Potem sem dobila petko pri angleščini. Nov fju. Še nekaj fjujev za likovno, glasbo in celo šport, kjer mi je po čudežu uspelo zalučati žogo čez mrežo in dobiti točko za ekipo. Dobro, priznam, temu sem namenila dva fjuja in glasen juhu – vesolje mi ne nakloni vsak dan take milosti, ne da bi pri tem poškodovala sebe ali soigralko ali podrla mrežo ali vse troje skupaj. 

Ampak potem smo pisali matematiko in jaz sem mislila, da znam. Res sem se učila. Res sem vadila. Res sem dvakrat preverila, da so bili vsi minusi odštevanje in vsi krati množenje. Dvakrat sem prebrala besedilne naloge in pravočasno popravila izračun, zaradi katerega je bil oče iz naloge star štiri, sin pa sto šestnajst let. Pri matematiki sicer nikoli ne moreš biti o ničemer prepričan, a se mi je zdelo, da bi moralo biti vse v redu. Da bi morala dobiti štiri ali pet.

Na rezultate smo čakali deset dni, ker je učiteljica vmes pokasirala korono, in v tem času se mi je skoraj ustavil srčni utrip. Počutila sem se kot v Ledenem kraljestvu, ko Elsa vse zamrzne. Še na Toma in Luko in na to, da še kar nismo rešili naše godlje, (skoraj) nisem pomislila. Klara Jasna je sicer rekla, da imam teste samo za izgovor, da bi se lahko izognila reševanju ljubezenskega problema, ampak kdo pa še lahko hkrati misli na ljubezen in šolo. Kaj šele na ljubezensko zagato, ki bi je bila vesela vsaka telenovela. (Ha, pa še rima se.) In ki je itak ne znam rešiti brez čudeža oziroma ne da bi se rešila sama od sebe, recimo tako, da mi Tom in Luka priznata, da sta bila trapasta, da sta zaljubljena vame in da bi oba hodila z mano. (Kar je najbrž protizakonito. Ali vsaj zelo narobe. In verjetno nekje na meji z znanstveno fantastiko, ne pa z mojim dolgočasno nečudežnim življenjem.)

Tri

Uf, malo me je odneslo. Kot veste, me rado odnaša, zanaša in tudi raznaša. Kajti ko se je učiteljica vrnila, odpredavala svoj filozofski razmislek o neuporabnosti možganov v našem razredu in neperspektivnosti mlade generacije na splošno, razložila najpogostejše napake, ne pa tudi najboljših rešitev, navedla povprečno oceno po točkah in odstotkih, vrsti testa in spolu (kar je najbrž diskriminatorno), si obrisala nos, zakašljala, razkužila roke, mizo in pisalo, odprla okno, nadrla Damirja, ki se je valjal pod mizo, frcnila Luko, ki se je delal, da je propeler, in pohvalila Majo, ki je v delovnem zvezku reševala naloge za naprej (piflarka), sedla, vstala, zaprla okno, spet sedla, vstala in potem končno začela brati ocene – od najboljše do najslabše, me je že skoraj razgnalo. Če je bil Luka propeler, bi bila jaz zlahka SpaceX-ova raketa tik pred izstrelitvijo. (Na biogorivo, se razume.)

Učiteljica je prebrala petke. Štirje piflarji, med katere sem do matematike sodila tudi sama, so se pretvarjali, da je čisto preprosto dobiti pet pri tem predmetu. Malo računaš, malo zehaš, ošiliš svinčnik, rešiš planet, še malo računaš in pišeš sto procentov. Izi pizi, pisofkejk. 

Potem so bile na vrsti štirke. Nekaj vriskov, nekaj piskov, nekaj solz. Naštela sem jih devet (štiric, ne solz), ampak čisto mogoče je, da sem se zmotila, ker kaj pa jaz vem o matematiki (očitno). Prepričana pa sem, da mene ni bilo med njimi.

Ko sem zaslišala, da se je oglasila prva trojka, sem se počutila, kot da tonem. Mogoče kar v driski, kajti čisto zares se mi je zdelo, kot da mi nekaj zdrizastega prodira v nosnice, usta in po sapniku do pljuč, kjer jih preplavlja. »Trojka je dobro,« sem si prigovarjala, kolikor sem še premogla zraka. »Dobro je in vse bo dobro.« Kot da bi ladijski razbitini rekla, da bo nekoč spet plula. 

Znašla sem se šele na samem repu trojk. Med tistimi, ki so za las zgrešili dvojko. Dvojko! Še nikoli v življenju nisem dobila dvojke! In tudi trojke sem do zdaj pobasala le štirikrat – trikrat, če ne štejem zgodovine, ki smo jo pisali kazensko, ker je Jurij učiteljevi najljubši Ateni z alkoholnim flumastrom narisal brke. Nikoli pa nisem slabe ocene dobila že na začetku leta, ko še zdaleč ni gotovo, da bom imela kljub temu lepo spričevalo, lep poklic in lepo prihodnost. 

»Vse je enkrat prvič,« je skomignila Klara Jasna, ki je imela za sabo že nekaj dvojk, tokrat pa se je šopirila z mastno štirico in je bila lažje pametna.

»Ti ne razumeš, mami me bo ubila,« sem zastokala. V resnici sem v tistem šele prvič pomislila, kako razočarana bo najbrž mama, ki sem ji pred testom sveto zagotavljala, da vse znam in da sem naredila največ, kar je v moji moči. V hipu sem pozabila na vse petke – izpuhtele so v zrak, kot da jih nikoli ni bilo, in razmišljala samo o tem porazu, ki mi je zarezal globoko v samozavest. 

Klara Jasna je odgovorila: »Če te bo ubila zaradi trojke, jo komot prijaviš na center za socialno delo.« 

Ni me pomirilo, a se mi je zdelo prijazno.

(Ni) važno, koliko

Moja mami sicer zmeraj trdi, da ji je za ocene vseeno. »Hočem, da znaš,« mi reče, »in da se trudiš.« In to tudi zmeraj počnem, kajti že to, da se vsako jutro postrgam s postelje, oblečem preozke kavbojke, v katerih komaj diham, in v zoprni megli odidem do šole, kjer mi nič ni všeč, razen prijateljic in včasih sladice po kosilu, je zame velik trud. Tudi učenje me ne veseli, a ga opravljam, ker se trudim in ker hočem znati. Nobene koristi ne vidim v matematiki, ampak računam, ker se to od mene pričakuje in ker nočem, da bi me karkoli stalo dobrega poklica in svetle prihodnosti, ki menda prav tako nista neobvezna, če vprašate moje starše.

Toda mene starši kljub temu ne sprašujejo, ali vem, koliko svečk bo imel na torti sin, če je oče štirikrat starejši od njega, oziroma kako rešiš enačbo, da je leva stran enaka desni, čeprav se neznanka kar naprej izmika. Ne, vprašajo me samo, koliko sem pisala test. In če še tako zanikajo, mislim, da je to edino, kar jih pod črto zanima, leporečenje o vztrajnosti, disciplini in osebni rasti gor ali dol. 

Čisto me je potrlo. Popoldne se mi ni ljubilo h klavirju – če to bere kdo, ki me pozna, moram dodati, da vem, da za to ne potrebujem posebnih razlogov (Klara Jasna bi celo rekla, da mi pride prav vsak izgovor) –, ampak niti za čvek s Klaro Jasno, Ano in Polono nisem imela volje, pa se drugače lahko pogovarjam z njimi, tudi če imam štirideset vročine. Nenadoma me je preplavilo, da sem luzerka, ki nikoli ne bo popravila matematike, da je šola zame pretežka in da se mi ne bo uspelo vpisati v spodobno srednjo šolo, ki je itak ne bom opravila in zato ne bom pridobila nobenega poklica. Potem bom nesrečna in zapuščena od celega sveta. 

Spet sem se spomnila, da živim v ljubezenski zmedi, ko imam fanta in ga nimam in sem zraven mogoče zaljubljena še v nekoga drugega, in tudi to življenjsko področje mi ni nudilo nobene utehe, kvečjemu me je potisnilo še globlje v … no, drisko, če smo že pri tej prispodobi. Kar se mi je še včeraj zdelo »meh«, je zdaj postalo »uee«. Nikoli ne bom zlezla na zeleno vejo. 

»Ti res nisi normalna,« je rekla Klara Jasna, ko sem ji povedala, kako brez smisla je moje življenje.

Na, in tudi brez prijateljic bom ostala.

Ne pretiravaj!

Ampak življenje je hecna reč. Ko doseže najnižjo točko, se enkrat začne spet dvigovati. Ko se zdi vse črno, od nekod posveti luč. Ne vem, kakšen zakon vesolja je to, nisem dovolj naravoslovke. Vem pa, da deluje, kadar najbolj pozabim nanj. Ko izgubim vse upanje, me sreča preseneti. Od nekod prileti, ko jo najmanj pričakujem, in me opomni, da včasih pretiravam, ko vijem roke v obupu. Velikokrat mi spodleti in velikokrat gre kaj narobe. Včasih, tu in tam, pa se stvari postavijo, kot je prav. In se spet dvignem, zaviham rokave … in krenem proti novemu neuspehu, haha. 

(Klara Jasna bi bila huda, če bi tole brala, še preden je bilo objavljeno. Rekla bi, da sem nehvaležna in da ne vidim, kako fino mi je v resnici. Da mi gre v šoli super, da nihče ni popoln, sploh pa ne pri vsem, in da se vsakomur tu in tam zalomi. Da je trojka dobra ocena in da celo dvojka zadostuje. Da se preveč osredotočam na slabo, dobro pa spregledam. 

Včasih se vprašam, kako je lahko glede enih reči tako pametna, ocene ima pa povprečne. Ampak najbrž mi je v tem namišljenem govoru skušala dopovedati prav to. Da si lahko pameten, tudi če … No, saj veste.

Seveda bi tudi zahtevala, da svoje negativne blodnje izbrišem in jih nadomestim s spodbudnejšimi, »da ljudi ne boš zamorila in ne bodo videli, kako zmešana si«, ampak na srečo se mi zelo mudi in bo besedilo prebrala šele v reviji, ko bo že prepozno, da bi kaj popravila. Itak se ne morem pretvarjati, da mi ni mar za šolo, in itak mislim, da nisem edina, ki tako čuti. Se mi pa zdi prav, da tu in tam vsi zaslišimo svojo Klaro Jasno, ki nas opomni, da smo dobri, vredni in da za dežjem zmeraj posije sonce. 

Pa čeprav je ta Klara Jasna samo v naših glavah, kot recimo zdaj pri meni.

Jao, umrla bo od smeha, ko bo dobila v roke tale Pil. Klarči, rada te imam!)

P. S.: Kaj se mi je zgodilo, da se mi trojka sploh ni več zdela slaba, pa vam povem naslednjič. 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.

Več o reviji >