Počitnice s starimi starši – priložnost za iskrenejšo družinsko povezanost

Zavedanje, da je ob nastanku nove družinske enote treba odnose starši – odrasli otroci postaviti na nove temelje, je spregledano področje, o katerem je treba spregovoriti. Počitniška usklajevanja so (enako kot prazniki) nekak barometer odnosov v širši družinski skupnosti in barometer lahkotnosti komunikacije, ki pa je na obeh straneh partnerske zveze lahko zelo različna.

Starim staršem gre postavljanje novih temeljev dostikrat slabše od rok (svoje otroke vidijo kot otroke, nenehno skrbijo za njih, sami so v zahtevnih procesih, kot so bližajoča se upokojitev, upokojitev, iskanje novega smisla ipd.).

Prav gotovo ne gre za manjšo željo ali potrebo po prisrčnejših odnosih, gre enostavno za to, da je starejša generacija slabše opremljena. Še pred nekaj desetletji so bili družbeni pogledi na položaj otroka v družini in družbi drugačni, ni bilo razprav o vodenju družine z ljubeznijo, o enakovrednosti družinskih članov, o razliki med sodelovanjem (pričakovanji drugih) in osebno integriteto (osebnimi hotenji), o avtentičnosti, o pomenu prvih let otrokovega življenja  … Ni vse zlato, kar se sveti, a večina mladih staršev je danes bolje opremljena z vedenji o družinskih odnosih. Zato lažje prevzamejo vodstvo in pobudo. Potreben pa je pogum začeti odprt dialog. Pogosto je reakcija starih staršev prizadetost, a konflikt je prvi korak k izboljšanju. Dajte nam čas, bodite potrpežljivi, pot do novih temeljev je mogoča le s sodelovanjem obeh strani. Včasih poglobitev odnosov ni možna, a tudi ta ugotovitev je bolj pomirjujoča od neizgovorjenega. Nekaj splošnih izhodiščih v oporo:

• Za vzgojo otrok/vnukov so odgovorni starši! Vnuki niso in ne morejo biti poligon za popravljanje napak.
• Drugačno mnenje (nestrinjanje) je legitimno, nenehno vmešavanje (kako je prav) pač ne.
• Pomoč starih staršev ni obvezna, je prostovoljna in dobrovoljna; stari starši so v svojem domu avtonomni.
• Izogibanje medsebojnega kritiziranja pred vnuki, ker se počutijo odgovorni za slabe odnose.
• Empatičen dialog.

Da ne bi napačna interpretacija empatije privedla do nerazumevanja, naj poudarim, da empatija ni sočutje, ni nekaj, zaradi česar svoje mnenje zadržimo zase, da ne pride do konflikta. Empatija je definirana kot zmožnost vživljanja v občutke sogovornika, zavedanje možnih emocij drugega. V navedenem izhodišču »empatičen dialog« zajema tudi in predvsem empatijo do sebe. Razumevajoč odnos do sebe nas podpira, da ljubeče, nekako od zunaj pogledamo na svoje občutke, kar nam olajša konstruktiven dialog z drugimi. Konstruktiven dialog pa pomeni govoriti o SVOJIH občutkih in ne kazati s prstom na vedenje drugih.

Empatičen dialog (pri planiranju počitnic in vsak dan) bo gotovo pripomogel, da morebitne stiske na katerikoli strani ne bodo prerasle v družinski prepir in poglobitev zamer. Tak dialog odpira vrata v drugačno komunikacijo in odnose.

Stari starši smo različni, a z leti mnogi vse težje prenašamo nenadne spremembe, zato ni pomembno, da smo »itak v penziji«. Kot spoštljivo doživljamo, če mladi starši počitniški urnik komunicirate čim bolj zgodaj. Tudi komuniciranje »ni še jasno, kdaj točno bi vama/ti pripeljali otroke, povemo do ….« je prijazna gesta, ki bo olajšala nadaljnje usklajevanje.

Odgovornost za varnost otrok nedvomno lahko vpliva na željo starih staršev, da prevzamejo počitniško obvezo. Daljše je skupno počitnikovanje, večje so lahko te stiske (fizične omejitve, povečana potreba po počitku, miru, strah, da leto dni starejših otrok ne bodo več obvladali ….).

Nekoliko je morda lažje starim staršem, ki dnevno sobivajo s svojimi vnuki, saj imajo pred tistimi starimi starši, ki so z vnuki redkeje, prednost vzpostavljene dnevne rutine.

V obeh primerih pa velja, da sta nujna odkrit pogovor in umirjena razprava okoli strahov in argumentov. V sodelovanju z otroki, ki bodo bivali s starimi starši, je smotrno definirati npr. dve osnovni pravili (ne celo listo!).

Počitnice so ne glede na morebitne zaplete čudovita priložnost za poglobitev medsebojne povezanosti. Pravo bogastvo je, če si skupnega počitnikovanja želijo tudi otroci/vnuki! Vse gre lažje, če se vnuki veselijo počitnic s starimi starši. Navadno se jih veselijo, če se skupnih počitnic veselijo tudi stari starši, ki si vzamejo čas za kaj zanimivega, drugačnega.