Otrokove občutke je treba vzeti resno
Britanska psihoterapevtka Philippa Perry odkriva, kaj je tisto, kar je resnično pomembno za dobro povezanost med starši in otroki.
Ste predani in pozorni starši. Otroku poskušate ustreči, mu prisluhniti in ga upoštevati. Trudite se, da bi imel srečno in lepo otroštvo.
In vendar ne gre vse gladko. Otrok se – kljub temu da mu dajete kar največ – upira. Ko se ne strinja z vami ali ko ga kaj vznemiri, se jezi in pogosto joče, zdi se vam, da je pri vas doma nenehno ogenj v strehi. O tovrstnih težavah in stiskah, pa tudi o bistvu starševstva, v Knjigi, za katero si želite, da bi jo prebrali vaši starši spregovori znana britanska psihoterapevtka Philippa Perry.
Knjiga, za katero si želite, da bi jo prebrali vaši starši pokaže, kako vzgoja, ki smo je bili deležni, vpliva na naš način vzgajanja. Philippa Perry tudi svetuje, kako prekiniti negativne vzorce in navade ter sprejeti svoje in otrokove občutke, pomaga pa tudi prepoznati, kaj sporočajo različna otroška vedenja. Poglejmo nekaj konkretnih primerov.
Zavistni na lastnega otroka?
Štiriletnik za rojstni dan dobi goro daril. Ker nove igrače noče deliti z vrstnikom, se razjezimo, ga oštejemo in mu rečemo, da je razvajen.
Za kaj gre? Otrok seveda ni sam kriv, če je dobil tako veliko daril. Morda pa se nam nezavedno zdi, da si toliko stvari ne zasluži. Naša razdraženost zaradi tega se kaže v ostrih besedah in nerazumnem pričakovanju, da se bo otrok obnašal zrelo.
Če se zazremo vase, morda lahko ugotovimo, da je zavisten in tekmovalen naš notranji štiriletni jaz. Morda so nam kot otroku ukazali, da moramo deliti igračo, ali pa nismo dobili veliko stvari. Morda zato, da nad sabo kot razočaranim štiriletnikom ne bi občutili žalosti, izbruhnemo na otroka.
Ko jeza izvira iz nas
Sedemletna Emily je obtičala na plezalu in kliče mamo, naj ji pomaga, da bi splezala dol. Mama naenkrat začuti, da se v njej prebudi val besa. Hčeri zakliče, naj kar lepo sama spleza dol! Hči nazadnje le spleza, mama je še vedno jezna.
Ko se čez teden dni mama in hči spet znajdeta na igrišču, hči mamo pogleda skoraj preplašeno. Mamo spreleti občutek krivde. Tokrat hčeri pomaga plezati.
Ko jo hči vpraša, zakaj ji zadnjič ni hotela pomagati, mama pove: »Ko sem bila majhna, me je nona obravnavala kot princesko in me povsod nosila. Nenehno mi je govorila, naj bom previdna, zato sem dobila občutek, da ničesar ne zmorem sama. Nočem, da bi se to zgodilo tebi, zato ti zadnjič nisem hotela pomagati. Spomnilo me je na to, kako sem bila sama stara toliko kot ti in nisem smela splezati dol. Jeza me je čisto prevzela. V resnici sem bila jezna na nono in ne nate. Oprosti.«
O fantku, ki je veliko jokal
Pierre je bil zelo občutljiv deček. Njegova mamica Kate je pripovedovala, da ga je vsak dan večkrat kaj tako zelo vznemirilo, da je zajokal.
»Dostikrat je bilo to kaj, kar se je meni zdelo res nepomembno, na primer da je deževalo ali da je malo padel ali pa da sem mu rekla, da plavanje s pingvini v živalskem vrtu ni dovoljeno. Poskušala sem biti razumevajoča, ker sem vedela, da se lahko tisto, kar se meni zdi malenkost, malčku zdi katastrofa. Toda ko je bil star že štiri leta in se je to še vedno dogajalo, sem počasi začenjala misliti, da Pierre nikoli ne bo postal psihično odporen.«
Mamica je razmišljala, da je bila z dečkom morda premehka. In da bi mu mogoče morala začeti govoriti, da zganja cirkus za prazen nič. A je odnehala, še preden je začela, ker se je spomnila, kako slabo se je sama počutila, kadar so jo starši ošteli, da je trapasta ali da mora biti velika punca.
»Zdaj je Pierre star šest let, in opazila sem, da dostikrat mine po več dni, ne da bi zajokal. S tistim, nad čimer je prej prelil potoke solza, se zdaj zmore spoprijeti. Recimo, da reče: 'Nič hudega, mami, bova že kako.' Ali: 'Objemaj me, dokler me peče koleno. Čez minuto bo nehalo.' Sprememba je nastopila postopoma in neopazno. Res sem vesela.«
Če se zazremo vase, morda lahko ugotovimo, da je zavisten in tekmovalen naš notranji štiriletni jaz.
Vaja za starše: Od kod prihaja to čustvo?
Naslednjič, ko boste jezni na otroka (oziroma vas bo v zvezi z njim navdajalo kakšno drugo premočno čustvo), se poskušajte zadržati in se vprašajte:
- Se to čustvo v celoti nanaša na to situacijo in otroka v sedanjosti?
- Res vidim položaj z vidika otroka?
Če čutite, da se bi lahko (spet) prenagljeno odzvali, si recite:
- Potrebujem nekaj časa, da premislim, kaj se dogaja.
Uporabite ta čas, da se umirite. Tudi če otrok potrebuje navodila, ni veliko učinka, če mu jih dajete, ko ste jezni.
