Nov začetek

To seveda ni bilo posebno navdušujoče (kot si najbrž lahko predstavljate), je bilo pa vsaj malo koristno. Dokopala sem se namreč do zaključka, da na življenjsko usodo še najbolj vpliva to, ali si se rodil pod srečno zvezdo ali ne, in da brez vsaj kančka sreče v življenju nimaš dosti šans, da bi bil … no, to, srečen. Ker a veste, kovanec zmeraj lahko pade na pravo ali napačno stran.

Na loteriji lahko zadeneš ali ne. In »bi hodila z mano« te lahko vpraša fant, v katerega si že več let noro zaljubljena – ali pa njegov prijatelj. Ali sploh nobeden več, potem ko se odločiš, da boš tistega prijatelja zavrnila, ker je tvoje srce pač že oddano, pa čeprav nesrečno. Saj ne moreš biti z enim in razmišljati o drugem, no. Ali kar tako obupati nad ljubeznijo na prvi pogled. Povem pa vam, da se, čeprav mislim, da je bila moja odločitev pravilna (podvomim samo kdaj pa kdaj, ko si predstavljam, da bi lahko v dvoje strmela v poletno zvezdnato nebo, namesto da sama buljim v nemi telefon), včasih vseeno počutim kot utopljenec, ki se tu in tam pririne do gladine, da zahlasta po zraku, potem pa spet potone proti morskemu dnu. 
 

Nesrečna zvezda

In ko smo že pri morju: ne boste verjeli, kaj mi je še zagodla ta moja nesrečna zvezda! Edina – poudarjam, edina! – svetla točka v preostanku poletja je bil teden v Fažani (ker še vedno verjamem tudi v poletne romance) in za hip sem dejansko ujela tisti metaforični atom kisika nad morsko gladino, ko smo se s starši pripeljali pred najeti apartma, sploh ker ni smrdel po zatohlem kot lanski. Komaj sem čakala, da se vržem v vodo in pozabim, da je moje življenje prispodoba utopljenca. Ampak potem se je začelo:

1. Ugotovila sem, da sem doma pozabila kopalke, in sem se morala prvi dan namakati v gatah z rožnatim samorogom na riti. Mami je rekla, da mi bo strošek novih, kupljenih na stojnici na rivi (menda so res kopalke, čeprav mene bolj spominjajo na širok darilni trak s pentljico pri popku), trgala od žepnine (cena žal ni bila skladna s kakovostjo).

2. Tretji dan, ko sem se ravno navadila, da hodim po plaži kot lepo ovit darilni paket, mi je zdrsnilo na betonskem robniku in sem si razbila golen. Tri dni mi je iz rane tekla ogabna rdečerumena tekočina, zato je oči rekel, da ne smem v vodo. Halo?! V čem je pa sploh smisel morja, če ne moreš plavati?! Na tistem robniku so se seveda raztreščili tudi vsi moji upi na poletno romanco, ker kdo bi pa hotel osvajati nepremičnino s kompostom pod kolenom. Tako mi ni preostalo drugega, kot da se (spet) vživljam zgolj v ljubezenske prigode iz knjig. 

3. Iz obupa sem izdatno mlatila burek, hotdog, pomfri z nagci, sladoled, čips, bombone in palačinke z nutelo (ne zmeraj v tem zaporedju, ampak skoraj vedno vse) iz kioskov ob plaži. Priznam, da se obmorskih prigrizkov med počitnicami poleg morja zmeraj najbolj veselim; preprosto drugačen okus imajo kot drugje, in ko človek izgubi en vir sreče, mora pač podvojiti drugega. Ampak pas na hlačah ima omejen obseg, tudi če je elastičen. (In moj je popustil.)

Kakorkoli že, vse to me je privedlo do enega samega sklepa: ne preostane mi drugega, kot da se na novo rodim, tokrat pod skrbneje izbrano zvezdo. Potrebujem nov začetek, nov uvod v življenje nad gladino (najprej se mi je zapisalo »na kopnem«, ampak kopnega imam po letošnjem dopustu čez glavo dovolj, zato ga težko prenašam celo v metaforiki).
 

Prelomnice in smernice

Ne vem, kako je z vami, ampak jaz že sicer ob vsakem začetku šolskega leta sklenem, da bo od zdaj naprej drugače. Nekateri to naredijo prvega januarja, drugi za rojstni dan – jaz pa preprosto vsakič, ko se pokaže priložnost. Kdor res potrebuje spremembo, ne more biti izbirčen. Res pa iz prelomnice v prelomnice drzneje zastavljam nove smernice, in tokrat je bilo to, če bi vprašali mene (a imam monolog), resnično nujno. Ker res nočem več samo sanjariti o sreči, ampak bi rada bila srečna. 

V teoriji se mi je vse skupaj zdelo simpel kot pasulj (njam, čeprav po njem prdiš). Če sem taka, kot sem, nesrečna, potem moram vse skupaj samo obrniti na glavo, da bom nasprotje sebe, torej srečna brez ne (moja teorija je bila v resnici preprostejša kot ta stavek). Zdaj sem debela, torej moram shujšati. Zdaj sem brez fanta, torej moram dobiti fanta. Zdaj sem zaljubljena v Luko, torej se moram zaljubiti v nekoga drugega, če hočem imeti fanta in to ne more biti on.

Zdaj mi gre na živce, ker sem zmeraj živčna pred testi, torej se ne smem več živcirati; zdaj mi ni vseeno za ocene, in ker to, da mi ne bi bilo več mar zanje, ni prav posrečena izbira (človek ne more biti zares srečen, če mu starši težijo, da meče stran svojo prihodnost), se moram začeti učiti sproti. Poleg tega moram postati bolj športna, se lepše oblačiti (to bo izipizi, če bom bolj športna in bom shujšala) in biti bolj zabavna, duhovita ter priljubljena (zadnje je posledica prvih dveh, se mi zdi). Vidite, stvar je zelo preprosta: zdaj sem jaz jaz, cilj pa je, da postanem nekdo drug. In če bo šlo, kot je treba, bom odslej rojstni dan lahko praznovala prvega septembra. (S čokoladno torto, njam.)
 

Vso srečo

»Pa saj ni s tabo nič narobe,« je zmajala z glavo Klara Jasna, ko sem ji povedala o svojih načrtih. »Razen tega, da si malo nora, ker misliš, da se lahko čez noč čisto spremeniš.« 

Klara Jasna je moja BFF, poleg Polone, Ane in Nike. Včasih štejem med najboljše prijateljice tudi Anjo in še eno Ano, ampak se velikokrat spremo in najmanj vsak drugi teden letita ven iz naše skupine na Vibru. Zamerljivi sta in hočeta, da je vse po njuno, zato si vsakih štirinajst dni prisežem, da sem za vedno opravila z njima. Anja je včasih hodila z Luko, kar je dodaten razlog, da je ne maram, čeprav se je obenem prav zaradi tega razloga vznemirljivo družiti z njo. Tako jo potem kljub vsemu zmeraj dodam nazaj na Viber (Ana dve pride v paketu). 

»Poglej,« sem odvrnila z glasom, kot da Klari Jasni pojasnjujem kemično enačbo, pri čemer iz enega in drugega zmeraj sledi tretje (v resnici mi gre kemija bistveno slabše kot to). »Hočem biti lepa, suha, priljubljena, uspešna in srečno zaljubljena. Moram ukrepati, ker se samo od sebe ne bo zgodilo nič.«

»In kaj misliš narediti?« Prisegla bi, da je bilo v njenem glasu tudi nekaj radovednosti. Čeprav večino časa mislim, da imam edina na svetu bedno življenje, bi mogoče bila rada tudi Klara Jasna lepša, bolj suha, bolj priljubljena, uspešnejša in srečnejša v ljubezni. 

Morala sem priznati: »Ne vem še natančno. Za začetek bom poskušala živeti povsem drugače kot do zdaj.«

»Aha,« je počasi rekla Klara Jasna, z glasom, ki mi je jemal pogum (kaj bi lagala). »No, potem držim pesti.« 
 

Načrt

Ta pogovor s Klaro Jasno mi je res jemal pogum – toda ni mi ga vzel. Ko sem na koledarju odtrgala zadnji avgustovski list, sem bila pripravljena. Na mizi sem imela natančno izdelan seznam:

1. Zjutraj vstani ob prvem zvonjenju budilke. Naredi pet počepov in pozdrav soncu (v mamini jogistični knjigi poglej, kaj to sploh je).

2. Pojej kosmiče z jogurtom in borovnicami. 

3. Obleci nove kavbojke in majico (prej jih pomeri, če so ti še prav).

4. V šolo pojdi mirna, zabavna in duhovita.

5. Razglej se po razredu, kakšni so čez poletje postali sošolci. Mogoče se bo med njimi našel primeren kandidat za novega fanta. Nikakor ne glej Lukata!!!!

6. Pri pouku poslušaj, sodeluj, delaj zapiske, izpiske, ne pozabi na domačo nalogo in se zaradi tega ne smili sama sebi. 

7. Popoldne pojdi na igrišče. Teci, hodi, kolesari. Še vedno se ne smeš smiliti sama sebi, pa če bo še tako težko.

8. Bodi na tekočem s popularno glasbo, filmi, serijami, youtuberji in tiktokerji, da boš kul. Poskusi se povabiti na družabne dogodke (rojstni dnevi, žuri, druženje na igrišču, razno). 

9. Zvečer pojdi zgodaj spat (tako lažje shujšaš in se znebiš podočnjakov).

10. Ne jej sladkarij. Sploh. Razen če ima kdo rojstni dan (da ne boš čudakinja). 

Potem sem odšla še k frizerki, ker novega življenja pač ne moreš začeti brez čisto nove glave. 
 

Prvi september

»OMG,« je dahnila Klara Jasna, ko sva se prvega septembra srečali pred šolo. »Kaj je bilo pa s tabo?!« Globoko sem zavzdihnila. Tudi jaz sem si nov začetek predstavljala drugače.

Zjutraj sem preslišala budilko. Zato nisem delala počepov, ampak sem v mislih preklela sonce in vrgla vase dve žlici nutele (v hladilniku nismo imeli ne jogurta ne borovnic, poleg tega pa za kosmiče niti nisem imela časa). Ker sem zajtrkovala med oblačenjem, sem imela na novi majici velik rjav madež (mene je po obliki spominjal na makaron). Opazila sem ga šele na poti, zato se nisem mogla preobleči. In nove hlače so mi bile kljub vsemu malo tesne, čeprav sem jih zvečer pomerila (je pa res, da sem pri tem vlekla trebuh noter, tako da sem na koncu malce pomodrela). Nisem bila mirna, kaj šele da bi lahko koga zabavala in duhovičila, razen če so komu smešni namrgodeni mozoljavi obrazi s podočnjaki do kolen (zvečer itak nisem mogla zaspati).

Ob misli na pouk, šport in zdravo prehrano mi je postalo slabo. Kamnu bi se zasmilila, kaj šele sebi! In frizura, ta moja nova frizura … Kaj naj rečem, nisem bila videti kot Pink, ampak prej kot plišasta ovca, ki so jo požrli molji. Kako naj bi takšna samozavestno oprezala za (novim) fantom?!

»Nočeš vedeti,« sem odvrnila svoji BFF, ker bi v resnici še jaz najraje pozabila. Ne bom rekla, da sem si zaželela, da bi bila spet taka kot prej … mi je pa postala moja nekdanja podoba vsaj kanček bolj všeč. »Mislim, da danes še ne bom začela novega življenja,« sem skomignila z rameni. »Mogoče jutri.«

Klara Jasna je pokimala. »Razumem,« je dejala. »Ampak se ne sekiraj. Meni si se zdela prej čisto okej. In tudi zdaj se mi zdiš.« Najraje bi jo objela. Potem je na hitro pogledala naokoli, da je ne bi slišala nepovabljena ušesa, in tiho dodala: »Veš, jaz bi bila čisto zadovoljna, če bi imela tako življenje kot ti. Takoj bi menjala s tabo.« Od začudenja mi je vzelo sapo (malo pa tudi zaradi tega, ker so bile kavbojke tako ozke). »Res,« je nadaljevala, ko je videla, da jo gledam kot marsovko. »Ogromno prijateljic imaš, lepo družino, veliko sobo, dobre ocene … in še prijazna si.« Postalo ji je nerodno, zato je bleknila: »Vsaj večinoma, no. Včasih znaš biti pa tudi tečka.«

»Ti si smotana,« sem izdavila, ko sem končno prišla do sape. Toda v mislih sem se od ganjenosti skoraj razjokala, ker imam najboljšo prijateljico na svetu. To je velik plus, če hodiš naokoli kot namrgodena, mozoljava, ofucana ovca. 

Saj ni tako slabo, da smo spet v šoli, sem zašepetala sama sebi. Slab začetek, dober konec, pravi pregovor. Ali v mojem primeru: obupen začetek, presenetljiv preobrat in … komaj čakam, da vidim, kaj sledi! 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji >