Karmen Willum Švegl: Najbolj se te dotaknejo zgodbe

Z nekdanjo sošolko, ki že več kot dvajset let opravlja poklic vojne dopisnice, sva na začetku pogovora obudili spomin na študij. Karmen pravi, da ji je študij primerjalne književnosti prinesel širino, predvsem pa jo je naučil kritičnega razmišljanja in natančnega analiziranja. 
 

Ko sem se pripravljala na najin pogovor, si se za RTV Slovenija oglašala že s svojega drugega obiska Ukrajine. Tvoja zadnja oglašanja so bila izjemno pretresljiva, posvetila si jih pričevanjem o vojaških izživljanjih nad civilisti. Predstavljam si, da je to zelo težko, kako to zmoreš?

To so zgodbe, ki se človeka najbolj dotaknejo. Seveda se je težko z ljudmi pogovarjati o tem. Ljudje, ki govorijo o svojih izkušnjah, gredo skozi svojo travmo izključno zato, da bi svet slišal, kaj se dogaja, in da bi tako pripomogli k temu, da bi bili storilci zločinov in njihovi naročniki kaznovani. Je pa pri tem bistvena razlika med Bližnjim vzhodom in Ukrajino, ki ni le geografsko, ampak tudi v kulturnem smislu del Evrope. Na Bližnjem vzhodu ljudje bolj odprto govorijo o svojih osebnih tragedijah. Verjamejo tudi, da se vse dogaja z razlogom, da obstaja božja volja in da je na njih, da s tem živijo in preživijo. V Ukrajini ljudje skušajo bolj varovati svojo zasebnost.
 

Razvitost družbe po navadi merimo po odnosu, ki ga ima do svojih najšibkejših članov, tudi otrok. Brutalnost vojne pa se prav tako pogosto prikazuje skozi podobe otrok. To so podobe, ki zbujajo močna čustva in krepijo občutek o absurdnosti vojne, hkrati pa je to poigravanje s čustvi zelo značilno za sodobne medije. Vsiljuje se tudi misel na izkoriščanje oseb na teh slikah. Kako ti to vidiš?

Veliko je govora o tem, kje je meja in kaj je še sprejemljivo. Te meje je že premikala arabska televizija Al Jazeera, ki je bila v primerjavi z zahodnimi mediji pripravljena pokazati veliko več. Gledalcu ni bilo nič prihranjeno. Razlog je tudi v tem, ker so njihovi gledalci bolj imuni proti trpljenju. Tam so vojne blizu in pogosto, mnogi so jih izkusili. V Evropi smo glede tega bolj zadržani. 

Vsak posnetek nosi sporočilo. In ni dvoma, da Ukrajinici želijo v svet poslati svoje sporočilo. Ljudje so zato večinoma pripravljeni deliti svojo zgodbo in izpostaviti tudi lastne otroke, ker želijo biti slišani. Želijo točno to, da se nas njihova zgodba dotakne. In njihova zgodba je resnična, zato je prav, da se nas dotakne in opomni na vrednote, ki jih morda jemljemo za preveč samoumevne. Kot sta denimo mir in varnost.
 

Svojim otrokom bi privoščili svet brez vojn. Vendar se je v zadnjih dveh mesecih odnos do militarizacije bliskovito obrnil. Progresivne zamisli o demilitarizaciji so danes, najbrž tudi prostovoljno, utišane. Kako kot vojna dopisnica gledaš na takšne ideje?

Lahko rečem, da nisem pacifist. Če neka država napade drugo z orožjem, tega vsaj v prvi fazi ni mogoče reševati diplomatsko. Če se Ukrajincem ne bi uspelo v prvih dneh z orožjem zoperstaviti ruski vojski, bi zdaj v Kijevu že vladal kak politik, ki bi ga nastavili iz Moskve. Izgubljena bi bila ukrajinska suverenost, s časom morda še jezik, identiteta … Večini držav na svetu še vedno ne vladajo demokratično izvoljeni voditelji, ampak samodržci. Demokracija, mir in blagostanje so za Zahod samoumevni, a še zdaleč ne za ves svet. Demilitarizacija je zato prej neka utopična ideja, ki v svetu, kakršen je, ne more zaživeti. Na neki način kaže tudi na to, kako so leve elite zahodnega sveta izgubile stik z realnostjo. Je že prav, da se borimo za ideale, a ob tem moramo vendarle vsaj malo razumeti svet okrog nas.
 

V pretekli številki naše revije smo pisali o tem, kako z otroki govoriti o vojni. Se ti s sinom pogovarjaš o svojem delu? 

Ne, moj sin ne ve ničesar o vojni. Otrok še nekako razume, da lev ubije zebro, ker je lačen, da je zakon narave krut. Da se ljudje med seboj pobijajo za moč in oblast, je pa težko razložiti. V bistvu je tako nesmiselno, da otrok, ki na svet vendarle še gleda z neko preprosto logiko, te izprijenosti ne more dojeti. Četudi mu jo morda skušamo razložiti, a niti sama ne vem, kako bi mu lahko to osmislila.
 

Poklic vojne dopisnice si opravljala desetletje in pol, preden si postala mama. V pogovoru za Pogled pred šestimi leti, približno pol leta po rojstvu sina, si izpostavila, da starš ne postaneš z rojstvom otroka, ampak se to dogaja postopoma. Zdaj najbrž že lahko poveš kaj več o tem, kako te je zaznamovala ta prelomnica. 

Rojstvo otroka te zagotovo spremeni. Mene je čustveno zelo zamajalo, postala sem mehkejša, prilagodljivejša, morda tudi manj odločna. Stvari se me bolj dotaknejo, več vprašanj si zastavljam, kaj je prav in kaj narobe. Veliko dvomov imam.

Odgovornost za nebogljeno bitje, ki te potrebuje bolj kot kdor koli drug na svetu, je veliko breme. Prinaša strah, ki ga nikoli prej nisem zares poznala, niti kot otrok. Več let me je to izjemno obremenjevalo pri delu. In ne mislim zgolj fizično, da nisem odhajala na konfliktna območja, ampak še bolj v čustvenem smislu. Nekatere zgodbe so se mi izkazale za tako težke in izčrpavajoče, da jih enostavno ne zmoreš predelati niti pri sebi, kaj šele, da bi jih lahko podajal naprej v obliki novinarskega izdelka.
 

Kaj počneš, kadar ne poročaš z vojnih žarišč? Kako poteka tvoj običajni dan, ko si doma z družino?

Pogosto rečem, da takrat živim dolgočasno življenje gospodinje v ameriškem predmestju. Vsaj tako se počutim. Šalo na stran. Res so tedni, ko se ne dogaja veliko, ko je glavna naloga, da sina zjutraj odpeljem v šolo in ga grem popoldne iskat. Seveda spremljam novice, a ne več tako religiozno. Doma nimamo televizije in ne gledam več ves dan novičarskih kanalov, kot sem to morda počela pred desetletjem. 
 

Si vzameš tudi kaj časa zase? Kaj je tisto, kar te sprošča in ti »polni baterije«?

Časa zase si v resnici nikoli nisem znala vzeti in zdaj še manj. Res poredko. Moj veliki hobi je staro pohištvo. Skoraj ves dopust porabim za obiske bolšjakov, oglede starinarnic in oglasov za odsluženo pohištvo. In potem ga skušam obnoviti.

Zdaj se pogosto sprostim ob ogledu posnetkov takih renovacij. Kako pravilno zbrusiti, očistiti in obarvati kos pohištva. Kako nečemu, tako rekoč obsojenemu na smrt, dati novo življenje. To mi res prinaša veliko veselja. 
 

Kako je rojstvo sina vplivalo na vajin odnos z Gunnarjem, tvojim možem, danskim novinarjem in snemalcem, s katerim vaju druži tudi sodelovanje? Domnevam, da je bila to kar precejšnja sprememba.

Življenje se res spremeni. Povsem se obrne na glavo. In moram priznati, da je bil tudi za najin odnos to velik izziv. Ne nazadnje naju je skupaj držalo tudi delo, ki ga kar naenkrat nisva mogla več opravljati skupaj. Sama sem se spopadala tudi s precej zapletenim posttravmatskim sindromom, mešanico šoka ob rojstvu otroka in vseh težkih izkušenj s številnih poti na vojna območja, povezanih z otroki. Bilo je veliko nočnih mor in veliko neprespanih noči. Prva tri leta po rojstvu sina nisem nikoli spala več kot dve uri v kosu. 
 

V enem od intervjujev si v povezavi z vojno v Ukrajini omenila neverjetno hitro utrditev ukrajinske zavesti. V vojnah se srečuješ z identitetami ljudi, ne le nacionalnimi, ki so v vojnih razmerah prignane do ekstremov, ločnica med njimi je lahko tudi meja med življenjem in smrtjo. Kako to doživljaš? Navsezadnje so v sodobnem globaliziranem svetu čiste identitete prej redkost kot pravilo. Kot primer lahko vzamemo že tvojo družino, z Gunnarjem sta se kot veliko mladih danes spoznala na tvoji študijski izmenjavi v Berlinu. 

Mislim, da je tako za posameznika kot za državo identiteta še vedno pomembna. No, jaz sem brez dvoma Slovenka, Gunnar je Danec. Bolj zapleteno je, kako se bo počutil Oskar. In to me v resnici najbolj skrbi. Želim si, da bi imel jasno identiteto, ker mislim, da je izjemno težko iti čez življenje, če ne veš, kdo si. In seveda, od kod si, korenine so pomembne. In zame ni pomembna le moja identiteta, temveč tudi identiteta naroda. Kdo smo Slovenci kot narod, kakšne vrednote zagovarjamo, smo lahko ponosni nase? Kolikokrat se nam orosi oko, ko kak športnik zmaga na tekmi. Pa v resnici to nima z nami osebno nobenega opravka. Ampak smo radi del nečesa večjega. 
 

Katere tradicije iz svojih primarnih domov skušata z možem ohranjati tudi v vajinem skupnem domu s sinom? Trenutno živite v Dubaju, kako pa na vaše življenje vpliva okolje, kjer živite?

Nimamo kakšnih posebnih tradicij, pravzaprav bi si želela, da bi jih imeli več, da bi temu posvetili več časa, pa ga potem vedno zmanjka. Sama sem morda bolj konservativen človek, kar se tiče vrednot, in te skušam prenašati na otroka. Želim ga obvarovati pred negativnimi vplivi okolja, tu recimo pred pretiranim potrošništvom. 

Kaj pa vzgoja? Kako se tu, če se malo pošalim, usklajujejo danske in slovenske vzgojne metode? Ste morda iznašli kakšno svojo izvirno rešitev? 

Težko bi dajala vzgojne nasvete. Po naravi sem bolj anarhist in res se trudim spoštovati svobodnega duha sočloveka, tudi mojega otroka. Kar me je morda najbolj presnetilo, ko se mi je rodil otrok, je bilo spoznanje, da je svoj človek. Da ima lastno osebnost, da ni več del mene. In sin je bil od prvega dne res sam svoj, kot da bi točno vedel, kaj hoče, in tako je ostalo do danes. Poenostavljeno, verjamem v to, da otrok potrebuje zgolj dovolj ljubezni. Vse ostalo pride potem. In da se dobro z dobrim vrača. 
 

Se že srečujete s sodobnimi izzivi starševstva, kot so uporaba zaslonov in družbenih omrežij? Kako to rešujete, imate že kakšna pravila?

Oskar je bil večino časa v vrtcu Montessori, za katerega mislim, da otroke uspešno spodbuja h koristnemu preživljanju časa. Nikoli mu ni zares dolgčas. Vedno si najde kakšno opravilo, tudi gospodinjsko, in pri tem ga ne ne oviramo. Čeprav včasih, kot se temu reče, naredi več škode kot koristi. Pomemben je namen. Seveda gleda tudi risanke. Nimamo jasnih omejitev in pravil, skušamo pa, ko je mogoče, preživeti tudi več dni brez zaslona. In smo potem na letalu, v avtu ali na kaki poti bolj popustljivi.
 

Poznam kar nekaj slovenskih družin, ki so živele na različnih koncih sveta, vendar so se med epidemijo vrnile v Slovenijo. Ste tudi vi kaj razmišljali v tej smeri? 

Naše življenje je vedno nepredvidljivo zaradi različnih vzrokov, tudi mojega stalno bolj ali manj nedorečenega statusa na RTV Slovenija. Poleg tega je Bližnji vzhod kampanjsko delo, včasih ga je preveč, potem skoraj nič oziroma zanimanje za tukajšnje krize povsem usahne. Zdaj, ko je vojna v Ukrajini, nikogar ne zanima, da v Afganistanu otroci umirajo od lakote. Tako pač je. Razumljivo je, da se nas bolj dotaknejo tragedije, ki so nam bliže. Tudi za nas je Evropa sen, ki ga sanjaš, ampak ne veš zagotovo, ali si želiš, da bi se uresničil. Večinoma je s sanjami tako.
 

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.
Spoznajte revijo >