Da znajo biti najstniški odnosi, med dekleti pa še posebej, napeti in boleči, sem vedela. Brala sem o tem in slišala veliko zgodb prijateljic in znank, katerih hčerke so to doživele. Pa se mi je včasih vseeno zdelo, da razredničarka malce pretirava. Nato pa se je nekaj podobnega zgodilo hčerki. Takoj povem – poznam samo njeno plat, zato mogoče nisem popolnoma objektivna. Toda zelo od blizu sem spremljala stisko, pravi cunami neprijetnih čustev, nemoč, razočaranje.
Skregani sva s tabo
V sedmem razredu se je hčerki in njeni bestici, recimo ji Maja, pridružila še tretja sošolka, recimo ji Mija. Nekaj mesecev je bilo vse krasno. Nekega dne hči kot običajno pride iz šole vesela in dobre volje. Vse je v najlepšem redu. Čez kakšno urico pa popolnoma razburjena prijoka iz sobe, češ da sta ji Maja in Mija napisali, da so skregane, in to za vedno, čeprav so še pred dvema urama klepetale na postaji šolskega kombija in ni bilo nič narobe. Razlogi, zakaj je nočeta več za prijateljico, so bili precej skrivnostni. Da ona že sama ve, kaj je naredila. Da ju trača in laže. Da že kaj. Skratka, zelo na splošno in nič konkretnega, vse zavito v meglo, predstavljeno pa tako, kot da je zagrešila najhujši zločin.
Bila je strašno prizadeta, predvsem pa zbegana, ker ni vedela, kaj je naredila narobe. Ne bom natančno popisovala dogajanja, vem pa, da ji res ni bilo lahko. Na srečo je sčasoma v razredu našla drugo družbo. Še bolj se je povezala z leto starejšo sosedo in – čisto nepričakovano – na kitarskem orkestru spoznala res dobro prijateljico.
S podobno zgodbo se je v pismu oglasila tudi Bella. Draga Bella, žal mi je, da te prijateljice izključujejo, in precej dobro razumem, kako se počutiš. Žal pa sta izločanje in izključevanje v najstniških letih zelo pogosta.
Ampak zakaaaaaaj, tristo kosmatih?
Če je bil nekoč očka superjunak, mami pa središče vesolja, za najstnike v iskanju identitete (Kdo sem? Kaj sem? Kako me vidijo drugi? Sem dovolj dober? Kam spadam? Kaj so moje močne točke? Kaj hočem in česa ne?) najpomembnejše merilo postanejo vrstniki. Ključni cilj je pripadati, biti del skupine. Odgovori na zgornja vprašanja niso preprosti niti za odrasle, kaj šele za mulce. Včasih je težko opredeliti, kdo naša skupina (par, trojica) je. Lažje je povedati, kdo ne spada k nam – in to tako, da tistega izločimo in izključimo. To je najbolj splošen odgovor, razlogov pa je seveda še več.
- Želja po občutku moči
Nekateri najstniki morda nimajo posebno močnih področij, na katerih bi blesteli, ali pa se jih ne zavedajo. Lahko, da so v domačem okolju premalo slišani in videni. Zato si (lažni) občutek moči gradijo z odločanjem, kdo je dovolj kul, dovolj lep, dovolj odrasel, dovolj priljubljen, dovolj drzen …
- Ljubosumje in tekmovalnost
Včasih je kdo izločen preprosto zato, ker drugi v njem vidijo močno konkurenco – naj gre za videz, šolski uspeh, prijateljstvo, pozornost, priljubljenost pri nasprotnem spolu …
- Prikrivanje lastne negotovosti
Nekateri mislijo, da je napad najboljša obramba. Ko se nekdo v lastni koži ne počuti dobro in je nezadovoljen na primer s svojim videzom, včasih lastne pomanjkljivosti prikrije tako, da se spravi na drugega in začne opozarjati na njegove napake.
- Strah, da sam postaneš tarča
Marsikdo izključuje oziroma se pridruži izključevanju iz strahu, da bi bil izločen sam. Ker noče postati naslednja tarča, raje tarčo prej izbere sam.
- Nerazvite spretnosti reševanja konfliktov
Včasih iz muhe res zraste slon. Manjša prizadetost, ki bi se lahko rešila s kratkim pogovorom, mogoče opravičilom, se razplamti v maščevalno vojno, manjši spor med dvema pa v splošen razredni konflikt, v katerem se od vseh sošolcev pričakuje, da izberejo stran.
Kdo lahko postane tarča?
Z veseljem bi ti rekla, da ti gotovo ne, ampak v resnici je tako, da je tarča lahko tako rekoč kdorkoli. Na piko te lahko dobijo, če si previsok/a ali premičken/a za svoja leta. Če imaš mozolje ali preveč čisto kožo. Če imaš preveč trendi oblačila ali slediš čisto svoji modi. Če vaša družina velja za preveč bogato ali preskromno. Če si zgovoren in družaben ali tih in sramežljiv. Če si piflar/ka ali komaj lezeš iz razreda v razred. Če ti gre šport predobro ali sploh ne. Vidiš vzorec? Ena ali druga skrajnost – ampak žal tudi vse vmes.
Kaj lahko narediš, če te izločajo?
- Najpomembnejše: 99,9 odstotka možnosti je, da za to nisi kriv/a ti. Izločanje veliko pove o tistih, ki to počnejo (o njihovi negotovosti, izkrivljeni želji po moči, strahu pred konkurenco …), o tebi kot človeku in tvoji vrednosti pa prav ničesar. Res ničesar. Zato ne išči krivde pri sebi. (Razen če veš, da si ga res pokronal/a in naredila/a nekaj takega, česar ne bi smel/a. V tem primeru stisni zobe, se opraviči in popravi škodo, kolikor se da.) Toda najpogosteje res ne gre za to. Zato si ne očitaj, se ne kaznuj in, prosim, res prosim, ne izloči še same/ga sebe.
- Ne prosi za milost. Jasno, ko človek ostane sam, bi v prvem hipu naredil karkoli, da bi bilo spet po starem in bi bil del skupine. Nič ni narobe, če poskusiš izvedeti, kaj bi lahko bil razlog, ampak žal te moram razočarati. Možnost, da dobiš realen odgovor, je podobno majhna kot možnost za petko, če se ne učiš. Najverjetneje gre za načrtno igrico. In če boš po kolenih lazil/a za izločevalci, naredil/a vse, kar bodo rekli, potrošil/a vso žepnino za sladkarije zanje, jim ves mesec delal/a domače naloge ali celo čistila/a čevlje, bo na koncu rezultat isti. Kot rečeno: načrtna igrica. Le še večje veselje bodo imeli.
- Ne ustraši se čustev. Žalost. Prizadetost. Jeza. Osamljenost. Vse to je skrajno neprijetno. Vendar je normalno in se da preživeti. In sčasoma mine.
- Razširi mrežo oziroma poišči novo.
Ko te sošolke/sošolci izločijo, so nekaj časa odmori tvoj največji sovražnik. Psihično se pripravi nanje. Ne čepi sama/a v kotu kot kup nesreče in ne pogleduj z žalostnimi srnjimi očmi proti nekdanji družbi. Razmisli, komu se lahko pridružiš, s kom lahko poklepetaš. Če rad/a rišeš, riši. Če rad/a bereš, beri. Skratka, zaposli se s stvarmi, ki te vsaj malo veselijo.
S sošolkami in sošolci res preživiš veliko časa, toda prijatelje lahko najdeš tudi drugje: na ulici, na treningih, v glasbeni šoli …
- Ne zapri se vase. Ne tišči v sebi, ampak komu povej, kaj se ti dogaja in kako se počutiš. Staršem, bratu, sestri, sosedi … Nekomu pač, ki mu zaupaš.
Kako lahko pomagaš nekomu, ki je izločen?
Najbrž večina sošolk in sošolcev ne podpira izločanja, vendar se raje tiho brigajo zase (kaj šele, da bi tožarili), ker nočejo postati naslednja tarča. Po svoje razumljivo. Kako pa vseeno lahko stojiš ob strani nekomu, ki se je znašel zunaj in na robu?
Z izključenim sošolcem/sošolko poklepetaj in ga/jo povabi v par ali skupino pri šolskem delu.
In za konec?
Prihodnost pride prej, kot si misliš. In prinese marsikaj. Tudi prave prijatelje. Da pa ti bo do takrat lažje, pomisli takole. Mogoče boš Sanji, ki širi laži o tebi, nekoč šefica v službi. Mogoče se bodo vsi tisti, ki te pri športni nikdar ne izberejo v ekipo, nekega dne še hvalili, da so bili tvoji sošolci. Ne veš. Res ne veš. Včasih je preprosto treba samo preživeti ta divja in pogosto boleča najstniška leta.
Iluzija hiše, ki jo gledaš od zunaj
Poznaš tisto, ko v temi hodiš po ulici in je mrzlo kot strela, potem pa na lepem zagledaš … hišo, v kateri svetijo vse luči (in rolete niso spuščene)? Vav! Od zunaj se ti zdi tako svetla in topla in vabljiva. Stanovalci so gotovo nadsrečni! Imajo se radi in nikdar se ne skregajo in sploh je v tej hiši vse popolno.
Ampak samo od zunaj, veš. Mogoče je kdo od stanovalcev bolan. Mogoče je pes pobruhal novo preprogo. Mogoče je crknil internet.
Kaj hočem povedati? Ko si »zunaj«, stvari idealiziraš. Ker želiš noter. Želiš pripadati. Enako je, ko te izločijo in ti je hudo. Takrat ne pozabi, da te malo naprej po ulici čaka druga hiša, v kateri te bodo sprejeli, spoštovali in imeli radi. Nekje te gotovo čakajo pravi prijatelji. Enkrat vsak najde svoje pleme. Verjemi in zaupaj.
