Ena okoli ušes, ena čez rit

Telesno kaznovanje je bilo znano vzgojno sredstvo v preteklosti, toda otroci jih skupijo tudi še danes. A kdo jih še tepe in zakaj to počne? 

»Če jih ne bi, bi si dovolili še več,« bi morda slišali v odgovor. Ali: »Kako bodo drugače vedeli, da tega ne smejo narediti nikoli več?« Tisti, ki ne šeškajo, pa bi se seveda zgražali. Čeprav se zdi, da je klofutanja, šeškanja in drugačnega telesnega kaznovanja v primerjavi s preteklostjo manj, pa izsledki raziskav presenetljivo kažejo, da ga je še vedno veliko. In kako na vprašanje, ali takšno kaznovanje oziroma določeni načini kaznovanja res vodijo k želenim ciljem, odgovarjajo strokovnjaki?

Številni raziskovalci in strokovnjaki si prizadevajo dokazati, da je nedopustna vsaka oblika telesne kazni, spet drugi strokovnjaki (v resnici precej redki) pa nasprotujejo takšni razlagi in dokazujejo, da je udarec po zadnji plati telesno kaznovanje, ki je primerno za discipliniranje otrok.
 

Raziskave o telesni kazni

Strokovnjaki so ugotovili, da v bistvu ni razlike med udarci po ritki, zaušnicami ali drugimi klofutami. Vsak udarec v otroštvu pomeni ponižanje in je napad na dostojanstvo otroka. »Ob vsakem udarcu se otrok jasno zave lastne podrejenosti in nemoči, kajti odrasli nikakor ne dopustijo tega, da bi jih otrok udaril nazaj,« še navaja Helga Gürtler, znana avtorica priljubljenih knjig o vzgoji. Strokovnjaki so tudi ugotovili, da imajo otroci s takšnimi izkušnjami v otroštvu pogosteje težave pri učenju in z duševnim zdravjem.

Vsak udarec je preveč

Če se majhen otrok, ki še ne zna govoriti, dotakne česa, kar ni dovoljeno, ali je res prav, da ga na to opozorimo z udarcem po rokici? Česa ga s tem naučimo? Da je udarec način učenja? Ali mu dajemo s takšnim sporočilom res pravo lekcijo za življenje? Najverjetneje ne, kajti otrok, ki rase s klofutami, bo reagiral z nasiljem.

Kaj lahko izgubimo, če se odpovemo kaznovanju? Zadnjo moč obvladovanja situacije, nadzora, avtoritete? Večina strokovnjakov se ne strinja s to mislijo. Ko otroka kaznujemo, še piše Gürtlerjeva, ga v resnici prikrajšamo za zelo pomemben notranji proces soočenja s svojim slabim obnašanjem. In kaj lahko storimo drugega?

Lahko mu damo možnost izbire, možnost, da nekaj popravi, da izkusi posledice svojih dejanj, ne pa mu vzbujamo občutka nevrednosti, pretiranih občutkov krivde ali še močnejšega kljubovanja. Če je na primer izmaknil orodje iz zaboja z orodjem, zaboj raje zaklenimo. Dobra vzgojna kazen so tudi dodatna hišna opravila, ne prepoved branja, temveč dodatno delanje šolskih nalog.
 

Raziskave telesnega kaznovanja predšolskih otrok

Leta 1979, ko je na primer Švedska v svoji zakonodaji že prepovedala telesno kaznovanje otrok, so tudi na ljubljanski Kirurški kliniki predstavili primere telesno hudo zlorabljenih otrok, pretepenih ali drugače namerno poškodovanih otrok v domačem okolju. Leta 2004 se je pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije oblikoval tudi Forum proti telesnemu kaznovanju otrok.

V okviru Foruma je leta 2010 pediatrinja Vesna Plevnik Vodušek opozorila na precejšnjo prisotnost telesnega kaznovanja v naši družbi. Po njenih navedbah je anonimna anketa v enem od ljubljanskih vrtcev pokazala, da je dobrih 80 odstotkov otrok telesno kaznovanih. Dejstvo pa je, da precejšnjo toleranco do šeškanja ipd. izražajo celo nekateri strokovnjaki. Ugotovljena je bila torej prisotnost telesnega kaznovanja, vendar v primerjavi s preteklostjo v manjšem deležu.
 

Raziskava telesnega kaznovanja šolarjev

V raziskavi telesnega kaznovanja v Sloveniji leta 2007 je bilo vključenih 137 učencev 4. razreda in 86 učencev 7. razreda.

• 37 % učencev 4. razreda je povedalo, da so telesno kaznovani zaradi porednosti in nagajanja, od tega 34 % enkrat na teden.
• Med učenci 7. razreda pa je bilo telesno kaznovanih 39 % anketirancev. Od tega jih je 29 % navedlo, da so telesno kaznovani »malokrat«, vzrok pa je bil enak kot pri četrtošolcih.
• Učenci 4. razredov so navedli, da jih najpogosteje dobijo po riti, 56 %, kazni s klofuto je 30 %, lasanja 0,6 %.
• Učenci 7. razredov so navedli kaznovanje po riti, 51 %.

Izsledki so pokazali tudi, da starši, ki so bili telesno kaznovani v otroštvu, pogosteje posegajo po takšni kazni in jo celo zagovarjajo.

Le desetina otrok po svetu zaščitenih

Za primerjavo lahko povemo, da je po podatkih Ameriške akademije pediatrov leta 1998 v Ameriki več kot 90 % staršev telesno kaznovalo svoje otroke. Leta 2013 so v podobni raziskavi ugotovili, da starši za discipliniranje otroke najpogosteje »šeškajo«. Prizadevanja proti telesnemu kaznovanju imajo tudi globalno, svetovno razsežnost.

Svetovni zemljevid kaže, da je le 10 % svetovne populacije otrok zakonsko povsem zaščitenih pred telesnim kaznovanjem, 92 držav je takšnih, kjer se oblasti še niso zavezale k reformi zakonodaje, v 70 državah pa telesno kaznovanje v šolah še ni povsem prepovedano. 
 

Za odraščanje brez tepeža

Če ne šeškamo svojih otrok, zatrjuje večina strokovnjakov, to ne pomeni, da smo popustljivi, da tako kažemo samo svojo šibkost oziroma postavljamo avtoriteto na kocko. Menijo tudi, da šeškanje vodi k agresiji otrok, nedružabnosti, duševnim in drugim težavam, nižji samozavesti, samopodobi in še k drugim negativnim značilnostim.

Namesto tega, priporočajo, raje razčistimo, kje so omejitve, pri čemer moramo biti vztrajni in dajati dober vzgled. Udarci in druge oblike telesnega kaznovanja bodo otroke samo naučile in ujele v začarani krog ponavljanja »vzgojnih« vzorcev, ki so jih prizadeli telesno in duševno.
 

Kaznovanje in discipliniranje

Ozavestiti moramo tudi razliko med kaznovanjem in discipliniranjem. Pri kaznovanju so otroci trpinčeni, medtem ko je pri discipliniranju v središču pogovor, ki mu sledi kazen v smislu odvzema privilegijev ali podobno.

Otroke naj torej usmerjamo, jih spodbujamo, cenimo njihove posebnosti in jim dokažemo, da je vzgajanje in življenje brez nasilja mogoče. Razmišljanja, zakoreninjenega v navadah in stoletni tradiciji, seveda ne moremo spremeniti čez noč. Toda če to počnemo korak za korakom in dan za dnem, se premik na koncu vendarle pozna.
 

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.
Spoznajte revijo >