Dr. Ranko Rajović: Cilj naj bo gibčen otrok

Svoje znanje medicine je dr. Ranko Rajović združil s starševskimi izkušnjami in izjemnim občutkom za otroka. Ustanovitelj združenja Mensa Jugoslavije (danes Srbije), ki je formiral tudi mensa Slovenije in Črne Gore, je zasnoval sistem učenja z igro, ki spodbuja naravni napredek in razvoj že pri najmlajših. O programu NTC, sistemu učenja, ki v pedagogiko uvaja nova dejstva o možganih, je pisal v svoji knjigi Kako z igro spodbujati miselni razvoj otroka, ki je med vzgojitelji, učitelji in starši zbudila veliko zanimanje.

Zdi se, da se pri vzgoji in v pedagogiki v zadnjih letih vračamo k temeljem. Otroci naj bi več časa preživeli v naravi, v družbi vrstnikov, zelo se spodbuja gibanje, vračajo se zelo preproste igre …

Zelo dolgo se nismo zavedali, kako zelo pomembna je za celovit razvoj otrokovih sposobnosti naravna in preprosta otroška igra. Na primer tekanje, poskakovanje in podobno. Ugotavljamo, da je razvojnih motenj vse več, otroci imajo težave s pomnjenjem gradiva, primanjkuje jim zbranosti, vse več je tudi motenj govora …

Nujno je torej, da staršem razložimo, zakaj so gibanje, igra z vrstniki in preživljanje prostega časa v naravi tako pomembni in kako vplivajo na celostni razvoj otroka.

Kaj se torej med gibanjem in igro dogaja v možganih?

Morda bi to najbolj preprosto pojasnil s primerjavo telesne zgradbe živih bitij. Tista, ki se ne gibljejo, nimajo živcev, na primer rastline; tista, ki se gibljejo, pa imajo živčne celice in živčni sistem. Človek ima najkompleksnejši živčni sistem. Po tej analogiji smo ljudje narejeni za gibanje!

In ker se možgani najbolj razvijajo prav v prvih petih letih življenja, se mora otrok takrat čim več gibati. S tem se namreč aktivirajo in povezujejo pomembna možganska središča, usklajuje se več sposobnosti in dejavnosti.

Na primer …

Na primer, otrok, ki teče skozi gozd, mora vzdrževati ustrezno ravnotežje, paziti, da ne pade, in zato opaziti vejo, se izogniti kamnu, potoku, ob tem pa koordinira celo telo od nog, rok pa vse do oči, ki se mimogrede še aktivno prilagajajo gledanju na blizu in daleč. Tako razvija kompleksne motorične gibe in aktivira tiste dele možganov, ki so pomembni za kognitivne procese.

Eden od ključnih ciljev, ki bi si jih morali zadati starši, je, da bi bil njihov otrok čim bolj spreten in gibčen!

In vendar se starši včasih ustrašimo otrok, ki se veliko gibljejo. (Pre)hitro jih označimo, da so nevzgojeni, se ne nadzorujejo, so hiperaktivni …

Ta odziv staršev izhaja iz strahu in tudi tega, da je včasih preprosto lažje, če je otrok pri miru in gleda televizijo ali sedi za računalnikom. Seveda je naravno, da starši želimo zaščititi svojega otroka, paziti je treba le, da se ne razvije preveliko zaščitništvo, ki lahko škodi razvoju.

Kdaj bi se morali starši ugrizniti v jezik?

Naloga staršev ni preprečevanje »problematične« igre, pač pa, da zmanjšajo možnost poškodb na minimum. Menim, da je bolje, da otrok MORDA pade in si opraska kolena, kot pa da mu zaradi možnosti, da se kaj takega zgodi, preprečimo igro, kot je lovljenje, ristanc ali kaj podobnega.

Kaj so najpogostejše napake, ki jih delamo starši?

Napak je veliko in jih delamo že od prvega dne, ko se otrok rodi. Starši recimo opremijo sobo za punčke v roza barvi, sobo za fante pa v modri … Več kot 30 let je že znano, da je za stimulacijo in razvoj možganov pomembno spodbujanje kontrastov v prvih 30 dneh življenja, a ko otroku vnaprej določimo barvo sobe, takšne stimulacije ni.

Kako pa naj ravnamo?

Spodbujati moramo razvoj impulzov v možganih in to naredimo najbolje s spodbujanjem čutov, motorike, z aktiviranjem prstkov, razgibavanjem stopal in čutenjem z njimi (pri bosi hoji), s prilagajanjem oči (gledanje na blizu in daleč, recimo pri čisto preprostem žoganju). Impulze spodbudimo s tem, ko otroku v pravem času ponudimo trdo hrano in ne zavlačujemo predolgo s pretlačenimi kašami, kjer otroku ni treba vključiti tistih možganskih centrov, ki »skrbijo« za grizenje, okušanje, delo jezika, zob, čeljusti … Nove raziskave kažejo, da lahko manjši vnos impulzov v korteks prinaša težave v kognitivnem razvoju.

Nas preveč skrbi za to, da bo miza ostala čista? Da bo novi kavč ostal lep?

Če recimo otroku preprečujemo skakanje po kavču, ker nas skrbi za pohištvo, s tem zmanjšujemo možnosti, da bi pomembni impulzi prišli v otrokove možgane. Ko otrok skače in uravnava ravnotežje, mora aktivirati vse svoje mišice, s tem pa pošilja v možgane ustrezne impulze, ki oblikujejo lastne živčne sinapse.

Gre za odlično instinktivno genetsko aktivnost za ohranjanje možganov. Edini način, da živčne celice preživijo, je preprosto ta, da nekaj delajo. Delajo pa samo takrat, ko je otrok aktiven, ko se giblje, skače, se vrti …

Na teh ugotovitvah pravzaprav temelji vaša NTC-metoda, ki združuje novejša spoznanja o možganih z dognanji iz pedagogike.

Obstaja veliko raziskav in znanstvenih razprav, ki kažejo na to, da program NTC pozitivno vpliva na motorični in kognitivni razvoj otroka. S programom so zadovoljni tako otroci kot tudi vzgojitelji in učitelji. Otroci program doživljajo kot igro, vzgojitelji in učitelji pa zelo hitro vidijo učinke dela po našem sistemu. V Sloveniji se program izvaja v več kot 30 vrtcih.

Eden od temeljev programa je spodbujanje otrok k igri. Katere igre priporočate?

Mnoge starejše igre, čeprav se je recimo v zadnjih 20 letih precej spremenilo. Na primer igra z žebljički (otroci v podlago zabadajo žebljičke z barvnimi kapicami), ki je bila zelo priljubljena pred dvajsetimi leti, je zelo dobra za urjenje fine motorike.

Danes približno 50 odstotkov otrok nima dobro razvite fine motorike. To igro bi zato lahko uporabljali še naprej, popraviti je treba samo nekaj njenih elementov. Tudi metanje frnikol, na primer, je odlična igra, a otroci danes ne ujamejo več frnikole s tolikšno spretnostjo, kot jim je to uspelo pred 20 leti. Ker niso dovolj natančni, igrajo slabše, zato izgubijo motivacijo za igro.

NTC-program se torej ukvarja natanko s tem: pojasnjujemo dobre plati, ugotavljamo, katera igra je še naprej dobra, katera ni in kako lahko igre danes izboljšamo.

Pomakniva se od igranja še k šoli, ki je, kot kažejo ankete, že v prvih razredih vse prej kot igra. Zelo hitro gre zelo zares, kar zbuja v učencih številne nelagodne občutke. Znanje je posledično bolj šibko. Rezultati PISA-testov, ki preverjajo znanje učencev na področju bralne, matematične in naravoslovne pismenosti v Sloveniji, so, v primerjavi z vzhodno Azijo, slabi.

Kar samo kaže na to, da bodo potrebne spremembe. Kajti rezultati PISA-testov so pomembni napovedovalci napredka države za prihodnjih 20 let, saj bodo učenci, ki rešujejo te teste, čez petnajst do dvajset let aktivno delovno prebivalstvo.

Najuspešnejša država v Evropi je Finska in zanjo so rezultati PISA-testov zelo pomembni, tudi za Nemčijo, ki ima najmočnejše gospodarstvo v Evropi. Žal smo na nekaterih konferencah v zadnjem času slišali, da PISA-test ni tako zelo važen. Menim, da je takšno mišljenje zmotno, saj je očitno, da so države, ki so se na PISA-testih odrezale najbolje, med najboljšimi na olimpijadi iz fizike in matematike.

Države vzhodne Azije so vse boljše in boljše. Ta trend traja že dvanajst let in počasi bomo morali razumeti, da ne moremo pričakovati boljših rezultatov, če ne mislimo ničesar spremeniti. Treba je spremeniti pristop in poiskati rešitve.

Z vašimi nasveti za igro se torej krepi otrokova inteligenca, množijo se možganske povezave. Kako to, da je ravno igra, ki je na prvi pogled nezahtevna dejavnost, v resnici tako zelo pomembna?

Igra je precej zapleten kognitivni proces. Otrok, ki se igra, mora pri tem razmišljati, povezovati, reševati probleme, veseli se, ko najde rešitve, poleg tega pa ga igranje sprošča, spravlja v dobro voljo. Zato so otroci za igro tudi najbolj motivirani.

Tudi učenje je lahko igra, naša NTC-metoda vsebuje veliko aktivnosti, ki so zelo podobne igri, v resnici pa se otroci na ta način mimogrede naučijo koristnih reči. Če se otrok uči z igro, si namreč stvari tudi lažje in bolje zapomni, poleg tega pa ni pod stresom, ko pride do preverjanja znanja, in lahko naučeno znanje sproščeno povezuje, kar pa je temelj funkcionalnega znanja.

Kakšne aktivnosti bi svetovali vi?

Pomembno je, da se otrok giba, tudi, da pade, da razvija kompleksne gibe, da se lahko vrti in ima dovolj ravnotežja, saj mu to pomaga razviti pomembne dele možganov. Ne smemo pa pozabiti na najpomembnejše: poskrbeti moramo za varnost otroka in kar najbolj zmanjšati možnost za poškodbe.

Med igrami, ki jih velja spodbujati, je večina takšnih, ki se jih lahko igra vsak, na primer: igre z žogo, kolebnico, vrtenje okoli svoje osi.

Odlične so tudi igre s karticami (spomin), zbiranje sličic, raziskovanje in opazovanje okolice, branje zemljevidov, prepoznavanje različnih simbolov (avtomobilske znamke, zastave, prometni znaki), pripovedovanje zgodb, ugank, besedne igre …

3 nasveti dr. Rajovića, ki jih velja upoštevati:

• Naloga staršev ni, da otroku prepovejo »nevarno igro«, ampak da možnost poškodb kar najbolj zmanjšajo.
   
• Naloga staršev je, da otroka do šestega leta spodbujajo k čim boljši spretnosti in gibčnosti.
   
• Otroku je treba pomagati, a pretirana pomoč ima lahko ravno nasprotne učinke.