Buljenje v zaslon

Pa pustimo maskiranje, mehurčkanje in varnostno razdaljo – priznam, da meni včasih pride celo prav, če lahko z masko zakrijem mozolje in zadah, varnostna razdalja pa me rešuje pred strahom, da mi je popustil dezodorant (ker tudi če mi je – kdo me pa lahko zavoha na dva metra plus blago čez nos?!). Še mehurčki so dbest, ker uradno preprečujejo devetarjem, da bi nam težili, ali ta malim, da bi nam metali žogo v glavo. V jedilnici ni več prerivanja – končno vem, kako se počutijo tisti, ki domov ne hodijo politi z juho ali paradižnikovim pocem –, in dokler Luke ne prestavijo v kak drug razred, imam v svojem mehurčku vse, kar potrebujem. Važno je, da je šola odprta, in če moram zaradi tega večino dneva spominjati na nindžo, naj bo pač tako. Je na svetu še kaj hujšega? Recimo šolanje doma.
Pravzaprav sem tale zapis narobe zastavila. Prvi stavek bi se moral glasiti: Šolanje doma pušča posledice. Ker v resnici tisto, kar me trenutno grize, izvira prav iz tega. Zato naj poskusim znova.
Šolanje doma pušča posledice.
Da lahko to razložim, pa se moram vrniti v čase pred korono …
 

V predzaslonskih časih

Ne vem, če se spominjate, ampak svojčas mi starša niti slučajno nista hotela kupiti telefona. V bistvu sta bila proti vsem zaslonom. Nič ni pomagalo – ne jok, ne moledovanje, ne sklicevanje na prijateljice in sploh vse najstnike tega sveta, ki so bili priklopljeni na svet, pardon, na splet. »Premajhna si,« sta govorila. »Ne potrebuješ telefona. Internet je poln pasti. In ugasni televizor, pojdi ven na sonce. Brcaj žogo, skači ristanc, buljenje v zaslon ni zdravo. Pokvarila si boš oči in glava te bo bolela. Poglej se no, ležiš na kavču kot razkuhan špaget.«
Njuna računalnika sta bila zame nedotakljiva. »Če kaj pokvariš, te bova razdedinila!« sta tulila, če se jima je zdelo, da sem se preveč približala njuni sveti kišti. Samo za kak šolski projekt sta mi dovolila pristopiti k njej, vendar sta mi potem od prve do zadnje črke dihala za ovratnik in poskočila vsakokrat, ko sem hotela klikniti »shrani« ali »vstavi sliko«, kot da bom namesto tega pritisnila »vse uniči in prepreči, da bi se še kdaj popravilo« (ne rečem, da kaj takega ne bi bilo mogoče, ker me nikoli nista zares naučila, kako tega ne storiš, toda malo zaupanja pač ne bi škodilo).
In kako sta bila nestrpna! »A si že gotova? Daj, pohiti,« sta me zmotila najmanj petnajstkrat na minuto, tako da sem nekoč v referat dejansko napisala ta stavka, kot bi po njunem tečnarjenju pisala narek, in sem potem pred celim razredom prebrala: Peloponeška vojna je trajala 27 let. A si že gotova? Daj, pohiti. Atene so bile poražene. (Sošolci so rekli, da je zgledalo, kot da se zavedam, da sem na smrt dolgočasna in samo sebe priganjam h koncu, zato so mi zaploskali. Ampak: si predstavljate to sramoto?)
Sčasoma si je oči kupil nov pametni telefon in sem lahko dobila njegovega starega, seveda pa sem ga morala še vedno večinoma uporabljati na skrivaj. Tisto, da se zdravi otroci igrajo na svežem zraku, medtem ko iz uporabnikov telefona zrastejo džankiji s kvadratnimi očmi, je bilo vsak dan na meniju, in mi je bilo pač laže furati dvojno življenje kot dokazovati svoj prav. Pameten človek izbira svoje bitke.
Nato pa se je tako rekoč čez noč vse spremenilo. Nenadoma je bilo treba nonstop gledati v ekran. Štiri ure pouka, samostojno delo, glasbena šola, Zoom s prijateljico in Google Meet s sošolci. »Otrok potrebuje družbo,« sta mami in oči obrnila ploščo, in ker sta onadva prav tako delala od doma in sta za to potrebovala mir, sta mi brez težav dovolila tudi, da gledam serije ali YouTube.
»Zamoti se,« sta rekla. »Dan je dolg, če si doma.« Mami mi je odstopila svoj stari prenosnik, ker je v službi dobila novega, in oči mi je nadgradil telefon, da »mi je pomagal pri pouku«. Še celo nekaj igric sem si naložila, a se je pretvarjal, da jih ne vidi. Ne boste verjeli, v takem zaslonskem izobilju sem živela, da so mi včasih šli ekrani prav na živce … A priznam, da večinoma takrat, ko je na njih potekal pouk. Nekaj strahotno nadležnega je na tem, da se dvajset sošolcev sočasno dere v mikrofon ali spakuje pred kamero, medtem ko poskušaš za pol ocene rešiti matematični problem. 
 

Doba zaslonov

Dobro, in zdaj smo tu, kjer sem začela. Pri posledicah. Kajti kaj se zgodi, če moraš tri mesece kar naprej buljiti v zaslon? E, točno to: navadiš se. In kaj se zgodi potem? Mogoče lahko to še najbolje ponazorim s primeri.
 

Primer 1

Sedeli smo pred šolo in čakali, da bomo na vrsti za gosji red do učilnice. Zazdelo se mi je, da ima Luka novo jakno, in sem to hotela deliti s Klaro Jasno, ker s tako novico pač ne gre čakati.
»Klara Jasna!« sem jo poklicala, kar v vsesplošnem hrupu, ko se deset prvčkov cufa za eno palico in se dva učitelja dereta, da bodo dobili opomin, nikakor ni bilo preprosto. A sem se zelo potrudila, skoraj sem ostala brez glasu. »Klara Jasna!!!«
Nič. Kot da sem govorila zraku (ne mislim dobesedno, ker sem to dejansko zamomljala nekam v svoj zadah). 
Klara Jasna se je sklanjala nad svoj zaslon, kot bi bila v transu, in ni zaznavala ničesar. Zaradi šolanja doma je končno tudi ona dobila telefon, po mojem zadnja v razredu, in je bila zdaj čisto obsedena z njim. Tako je šla jakna mimo, misel se je razblinila in … Ne morem reči, da je bilo zaradi tega ravno konec sveta, da se je začela kaka vojna ali da se je razpočilo vesolje – sem se pa počutila spregledano, preslišano in mi je to pokvarilo jutro. In o tisti jakni bi se zares dalo marsikaj povedati!
 

Primer 2

Po šoli sem ležala na kavču in po YouTubu iskala smešne posnetke. Naredila sem že vso nalogo, pojedla ostanke kosila in si celo pripravila oblačila za naslednji dan. Mislim, da sem si nekaj razvedrila več kot zaslužila! Toda ni minilo niti pet minut, ko je v dnevno pridrvela mami.
»Kaj to gledaš?« je zalajala, kot da prvič vidi amaterski posnetek z ena cela tremi desetinkami milijona ogledov (če zdaj pomislim: mogoče ga je pa res. Odrasli znajo biti strahotno za luno).
»Neke smešnice,« sem odgovorila in gledala naprej, ravno se je začenjal najbolj zabaven del.
»Da mi takoj ugasneš!« 
Vem, da je bil to glas, ki ne dopušča ugovorov, a sem vseeno bleknila: »Zakaj?« 
Mami je revsknila: »Zakaj, zakaj. Ker je zunaj sonce, ti pa sediš pred televizorjem. To sploh ni zdravo! Poleg tega so ti posnetki neumni.«
Resno? Mislim: resno??? Spet smo na tem?
»Do zdaj te ni motilo,« sem zamomljala. 
»Prosim?«
»Ko smo bili doma, sem pa lahko to gledala?« sem povedala glasneje. 
Mami je nekaj časa srepela vame, potem pa je skomignila z rameni. »Tisto so bile izredne razmere.«
Ojej, no. Ne moreš človeku najprej nečesa dati in mu nato vzeti, kakor se ti zljubi. In to prav zdaj, ko sem odkrila te smešne posnetke, no. 
 

Primer 3

Šla sem ven (ker je bila mami sitna in ker sem morala telefon spet uporabljati na skrivaj). In ker vsi vemo, da je zelo bedno, če si zunaj sam, sem se odločila, da grem še po nekaj prijateljic, da se mi pridružijo. Ne nazadnje je bil res lep dan … In hja, sam reeees crkneš od dolgčasa. 
Najprej sem pozvonila pri Poloni. Na domofon se je oglasila njena mama. »Ja?«
»Doberdangospa,« sem odžebrala. »Gre Polona lahko ven?«
»Počakaj, bom pogledala,« je odvrnila. Čez čas se je vrnila in povedala: »Oprosti, Polona se uči.«
Če ne bi bilo v marcu r-ja, kar pomeni, da so tla še zelo mrzla in ne smeš sedeti na njih, če nočeš imeti vnetega mehurja, bi me ob tem nedvomno zabrisalo na rit. Polona se nikoli ni raje učila kot šla ven. Igrala odbojko mogoče, ampak da je ne bi katapultiralo k vratom, ko sem pozvonila pri njih …
Res se učiš?? sem ji napisala, ker po novem telefon pač zmeraj nosim v žepu. 
Toliko časa je trajalo, da mi je odgovorila, da so mi noge skoraj primrznile v marčna tla. (Bedna fora, vem.) Neee, igrice igram, je napisala.
Igrice?? 
V prejšnjih časih Poloni nikoli ne bi verjeli, da se uči, medtem ko bi igrala igrice. Pred karanteno namreč ni imela računalnika v sobi. 
 

Primer 4

Enkrat pa sta mi starša tako težila, naj odložim telefon (včasih se vprašam, če nimata rentgenskega vida), da sem pač ga. (Da ne rečem, da sta onadva prilepljena na svojega, razen če ne buljita v računalnik. To se mi sploh ne zdi pravično.) Mislim, da sem imela tudi glasbeno šolo, skratka, nekaj časa sem bila odklopljena. Kako uro, največ dve. Mogoče sem potem še jedla in nekaj gledala po televiziji, tako da se je zavleklo na tri, maksimalno štiri ure, nič več. Toda ko sem končno spet pogledala v svoj spletni svet, me je skoraj kap. 
Kje si?
Kje si???
Kje si????
(Nekaj v tem slogu se je ponovilo še šestnajstkrat.)
Zakaj se ne oglašaš? 
(No, saj razumete princip.)
Nesramna si, da veš. Ker me ignoriraš.
Zamerim ti.
Nisi več moja prijateljica.
(Še zdaj, ko to obnavljam, imam cmok v grlu.)
Če se mi takoj ne oglasiš, te ne bom nikoli več klicala.
In potem mrtvilo.
Jasno, da sem Klaro Jasno takoj poklicala nazaj. Ne nazadnje je moja prijateljica in bi me bilo konec, če bi se sprli. Le kako mi je lahko tako zamerila, da nisem bila dosegljiva?!
Telefon je zvonil v prazno. 
Oprosti, oprosti! Nisem bila pri telefonu! sem ji napisala. 
Še vedno brez odgovora.
Pravzaprav je trajalo cel vikend, da sem jo dobila. Ne verjamem, je napisala.
Pograbila me je mešanica jeze in obupa. Ali je tako težko verjeti, da je nisem ignorirala nalašč? Poleg tega je tudi ona mene pustila na hladnem. Cela dva dneva! V glasbeni sem bila!!! Ampak kako naj to razložim nekomu, ki je zraščen z zaslonom?! Imelo me je, da bi telefon zabrisala v smeti.
 

Sklep?

Ali bi tu moral biti sklep? Ne vem. Moja učiteljica slovenščine bi najbrž rekla, da ja, toda na srečo to ni šolski spis. V resnici ne vem, kaj naj si mislim o vsem skupaj. Pravzaprav sem celo podvomila, ali ne bi ponovno spremenila začetka. Šolanje doma pušča posledice … Kaj pa vem. Mogoče bi res moralo pisati: Uporaba zaslonske tehnologije pušča posledice. Samo to zveni kot dolgočasen znanstveni članek in nadaljevanja ne bi nihče bral. 
Ali se mi zdi slabo, da smo se v zadnjih mesecih tako navlekli na ekrane? Ne vem. V nekih pogledih mi je to prav fino. Karantena bi se mi še bolj vlekla, če med njo ne bi gledala smešnih posnetkov (ali zdaj na skrivaj – upam, da moja starša tega ne bereta). Poleg tega po novem točno vem, kako se kaj »shrani« ali kako se »vstavi slika«, ne da bi pri tem računalnik poslala v večna lovišča. In všeč mi je, da imam posodobljen telefon in da se po njem lahko slišim z vsemi prijateljicami. Toda to, da se moja starša ne znata odločiti, ali so zasloni dobri ali slabi, da mi zaradi tega težita in da imata dvojna merila, je seveda grozno. Tudi Klara Jasna mi je bila prej, ko je bila še analogna, bistveno bolj zabavna. In da sta Polonina starša še bolj idealna kot sicer (moja dva nikoli ne bi nasedla na prevaro z učenjem!), mi gre izdatno v nos (maski navkljub). Še bolj, ker ima Polona zdaj še manj časa zame kot prej … 
Ampak eno je gotovo, in morda je lahko to moj zaključek: svet ne bo več tak kot prej. Posledice so. In izbojevano (telefon + mamin prenosnik) bom branila do zadnjega diha!

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji >