Hans Christian Andersen: Svet je zakladnica čudes

»Življenje sámo je najlepša pravljica.« Tako je zapisal veliki pravljičar, čigar pravljice, drobni, brušeni biseri pripovedništva, zavzemajo v naši zavesti in kulturi posebno mesto. Svoje življenje živel v skladu s svojimi besedami – kot svojevrstno pravljico.

Iz njegovega življenja - rojen 2. aprila 1805 v Odenseju, umrl 4. avgusta 1875 v Københavnu - je znanih kar nekaj zanimivosti. Rad se je recimo bahal pred sošolci, da je modre krvi, zamenjan otrok plemiškega porekla. Celo življenje si je želel biti kralj in se je zato tudi podpisoval Kralj Christian IX.

Obstajajo posredni dokazi, da je bil eden od Andersenovih prednikov res nezakonski potomec pripadnika kraljeve družine. Popolnoma pa raziskave zgodovinarjev tega vendarle niso dokazale.

Živel je v revni družini: oče je bil čevljar, mati perica. »Njegov dom je bila tesna sobica v majceni hiši …, vrt je bil materin zabojček z zelenjavo na podstrešju …« Toda materi je pomenil vse in oče se je veliko ukvarjal z njim. 
 

Nenavadnega značaja in poln domišljije 

Že kot otrok se je raje zabaval z lutkami in z njimi uprizarjal predstave, kot da bi hodil v šolo. Po očetovi smrti, star štirinajst let, je hotel oditi v svet. Mati se je temu upirala, nato pa je odšla po nasvet k vedeževalki. Ta ji je prerokovala, da bo nekoč zaradi njenega sina v Odenseju celo ognjemet.

Andersen je sledil svojim sanjam in odpotoval v København, kjer se je preizkusil kot pevec in plesalec. Z izjemno vztrajnostjo si je sam pridobil mecene, ki so podprli njegovo šolanje. 

Začel je tudi pisati. Izdal je več kot 70 knjig za odrasle in otroke, napisal je tudi več kot 150 pravljic. Nekatere med njimi so zbrane v ilustrirani izdaji Zlate Andersenove pravljice, ki so opremljene s podobami izvrstnih slovenskih ilustratorjev. Polonca Kovač je izbor najboljših pravljic pospremila z besedami: »Njegove pravljice niso izmišljene sanje, ampak prepesnjena podoba resničnosti.«

Čeprav je tudi Andersen zajemal iz ljudskega izročila (Kraljična na zrnu graha), ni pretirano posegal v njihovo zasnovo. Grob ljudski humor je vendarle obrusil v bolj pretanjenega in duhovitega ter na ta način med drugim prefinjeno ošvrknil odnose v visoki družbi (Cesarjeva nova oblačila). 

Prav s pravljicami je zaslovel. Naenkrat so mu bila odprta vsa vrata, sam kralj ga je vabil na zajtrk v svojo palačo in navdušenje nad njim je raslo z vsako novo knjigo. Medalje in častni naslovi so deževali. Stara vedeževalka je imela prav. Ko je pozneje res obiskal Odense, mu je mesto priredilo veličasten ognjemet.

Ilustracija: Maja Kastelic
 

»Svet je zakladnica čudes«

Tako je zapisal Hans Christian Andersen, ki ni le veliko pisal, pač pa tudi potoval. Obiskoval je kraljevske družine, poznal je Richarda Wagnerja, Franza Liszta, Honoréja de Balzaca in Victorja Hugoja, v Angliji je stanoval pri Charlesu Dickensu. Dvakrat se je na poti z Dunaja v Trst ustavil v Ljubljani. Obakrat je prespal v hotelu Stadt Wien v bližini današnje veleblagovnice Nama oziroma kina Komuna.

Po vroči lavi je splezal na vrh Vezuva, okusil Orient in še marsikaj. Iz njegovega življenja je znanih še nekaj posebnosti. Ob postelji je imel za primer požara vedno zvitek vrvi in na roke napisano obvestilo: »Samo zdi se, da sem mrtev,« če bi ponoči slučajno padel v komo in bi ga hoteli pokopati, še preden bi se zbudil. 
 

Zakaj pravljice? Zakaj Andersenove pravljice?

Otroku težko razlagamo, kaj na primer pomeni biti pošten, hinavski ali skromen. To »spoznanje« mu lahko posredujemo le na njemu ustrezen način. Najbolj s svojim ravnanjem, a tudi s pravljicami. Otrok v svetu domišljije in čudežev bolj kot ne sluti osrednje motive dogajanja, s pomočjo čudežev, ne z umsko razlago, pa intuitivno razumeva čustva, upe, strahove.

Čeprav pravljice niso namenjene samo otrokom. Zlasti ko gre za »velikega klasičnega pisca, ki v svojih številnih zgodbah nagovarja bralce vseh generacij,« kot je ob izdaji Zlatih Andersenovih pravljic povedal urednik Andrej Ilc. In dodal: »Njegov pogled na človeško naravo je v marsičem tako poseben, da zdrži primerjave z največjimi svetovnimi pisatelji in filozofi.«

Pravljice si lahko različno razlagamo. Kraljična na zrnu graha je lahko pritepenka, ki ima veliko srečo s tistim grahkom, v sebi pa je prava kraljična. Vse pravljice se tudi ne končajo srečno. Takole še zapiše Polonca Kovač: »Z občutkom za lepo in pravo in z blagim posmehom nam še danes pomagajo razumeti svet, pa naj so se življenjske razmere še tako spremenile. Zato se vse ne morejo končati srečno.« 

V Deklici z vžigalicami je Andersen naslikal pretresljiv portret svoje matere, Mala morska deklica utrpi bridko izgubo kljub neizmerni požrtvovalnosti in ljubezni. V dovršenih pravljicah Stanovitni kositrni vojak in Slavec občutimo tudi avtorjevo osebno bolečino zaradi neizpolnjene ljubezni.

Knjiga Zlate Andersenove pravljice poleg Deklice z vžigalicami prinaša še druge legendarne pravljice, kot so:

• Palčica,
• Svinjski pastir,
• Grdi raček,
• Vžigalnik,
• Bedak Jurček,
• Pastirica in dimnikar,
• Palčica,
• Rajski vrt,
• Leteči kovček,
• Rdeči čeveljci,
• Cesarjeva nova oblačila,
• Snežna kraljica ...

To so šegave in spodbudne pravljice s srečnim koncem. Skupaj jih je sedemintrideset, prevedene so neposredno iz danščine, ilustrirali pa so jih najboljši slovenski ilustratorji Marlenka in Marija Lucija Stupica, Jelka Reichman, Marjan Manček, Suzi Bricelj, Jože Ciuha, Zvonko Čoh, Bojana Dimitrovski, Kostja Gatnik, Marjanca Jemec Božič in Lidija Osterc.

Andersenovo pravljično potovanje

Zanimivo zgodbo o pisateljevem življenju je napisal priznani avstrijski pisatelj in prejemnik številnih nagrad Heinz Janish, slikanico pa je ilustrirala naša odlična ilustratorka Maja Kastelic.

S svojimi podobami se je Maja Kastelic poklonila tudi znanim ustvarjalkam in ustvarjalcem, ki so ilustrirali Andersenove pravljice. Slikanica je odličen uvod v raznoliki pravljični svet Hansa Christiana Andersena, v katerem se prepleta svetlo in temno, dobro in slabo, veselo in žalostno.